Pred mnogimi leti mi je nek astrolog napovedal, da sem jaz »kakor« nek vodič duš, (smeh, da dol padeš) in da imam neko prav posebno fino pozitivno energijo.

Pojasnil sem mu, da tako energijo kot jo imam jaz, lahko ima prav vsak človek, če se mu le uspe povezati se s svojim srcem.
In vendar je zanimivo, kako se mnogi ljudje ob srečanju z mano izogibajo iskrenemu pogovoru, kot bi se bali, da jim bom kaj vzel, kot bi se bali soočiti s svojo resnico, z resnico nekoga drugega in raje ostajajo v svojih namišljenih konceptih o tem, kakšna naj bi ta resnica bila.

Znotraj svojega srca pa dobro vedo, da je resnica v bistvu ta občutek, ali to čutenje, ali sočutje, kot je to isto ta ljubezen in so raje še naprej v svoji iluziji in niso pripravljeni izstopiti iz nje.
Resnica je hkrati žeja in potešitev, ali izpolnitev srca.
Resnica, ali ljubezen, če jo hočeš tako imenovati, je edina stvar, v kateri se ne moreš pretvarjati. Ali si v njej, ali pa nisi.


Kaj misliš, katera je tista stvar, ki bi mogla enemu jecljajočemu, zakompleksanemu človeku, kot nekoč meni, omogočiti brez vseh zunanjih vzpodbujeval, da lahko danes mirno in sproščeno govorim medijem, ali pa množicam ljudi?
Kako smešno je, ko se danes že toliko ljudi zaveda
in je priča prehodnosti tega življenja,
ko je danes že toliko ljudi priča temu,
da je to življenje samo še ena šola za naprej,
da opravljanje osnovnih življenjskih funkcij,
ki jih opravljajo tudi živali ni dovolj,
da je kopičenje zemeljskega bogastva,
v kolikor ne služi vsem ljudem popoln nesmisel,
(ker itak ničesar nihče ne more odnesti s seboj)
pa ljudje vseeno danes to počno,
čeprav so znotraj sebe nezadovoljni in jih je strah,
da bodo to kar so si pridobili enkrat izgubili?

Če sem brez vseh materialnih stvari prišel, bom tudi brez vseh materialnih stvari odšel.
Prav vse, vključno s tem materialnim telesom mi je bilo dano na posodo, zato je res vsak strah za karkoli naprej popolnoma odveč.

Pred sedmimi leti, pred parlamentarnimi volitvami, so mi neki anonimni tipi preko telefona grozili, da me bodo zaradi pisanja mojih člankov v časopise ubili in to celo na spektakularen način. V potrditev svoje grožnje pa so mi poslali še zastrupljeno pismo.
Priznam, takrat me je bilo te grožnje res pošteno strah, ker še nisem bil pripravljen na svoj odhod, danes me ni več.

Ubiti nekoga je res preprosta stvar. Nabaviš si pištolo in sprožiš v nekoga, ki bi se ga rad znebil, vendar tega ne bi privoščil niti najhujšemu sovražniku.
Teža takega dejanja zna biti hudo neznosna, če vem, da se s smrtjo moja pot ne konča. Celo sama grožnja lahko pusti na tistem, ki jo izreče neizbrisne negativne posledice.
Čeprav vsi sveti spisi prepovedujejo ubijanje, je kar nekaj mojstrov bilo ubitih, oziroma na silo odstranjenih prav od verskih fanatikov.

Prav neverjetno je, kako je Jezus izzival klerike svojega časa in jih imenoval celo gadja zalega.
Če bi bil prijazen do njih in skušal z njimi vzpostaviti prijateljski stik, je vprašanje ali bi se krščanska religija do danes sploh ohranila.
Eni pravijo, da je v tem času na zemlji veliko mojstrov. Jaz tega ne vem.
Vem, da me ni pritegnil niti Sai Baba, niti Maharishi, niti Osho, ali kdo drug, pritegnil me je Prem Rawat Maharaji in to že takrat, ko je bil kot mojster še otrok.
Prepoznal sem nekaj v njegovem glasu, prepoznal sem nekaj v njegovih očeh in tega sem si zaželel tudi sam.
Danes nekateri to nekaj prepoznajo tudi v mojem glasu in mojih očeh in v njihovih lastnih glasovih in njihovih lastnih očeh, vsi pa smo hvaležni njemu, mojstru Prem Rawatu, da smo imeli to srečo,
da smo se v tem življenju lahko srečali z njim,
ker če kdo, je samo on zame res ta vodič duš.

Stojan Svet