Psi, ki lajajo si ne zaslužijo kamenjanja. Presenetljivo je namreč v tej zvezi dejstvo, da psi na človeka lajajo zato, ker srce človeku ob hitri hoji hitreje utripa. Tedaj pes začuti, da se ga je človek ustrašil in v njem se zbudi lovski nagon, da sledi plenu in se začne obnašati kot lovec za zverjadjo. Narobe torej ni s psom, temveč s človekom, ki preveč hiti, da bi dosegel svoj cilj in se s tem izpostavlja nevarnosti, da bi ga pes obgizel in da mu odpove srce. Zato izpeljimo iz tega nauk, da k cilju hitimo zmerno, premišljeno, preudarno in ob tem ne pozabimo, da so še drugi cilji, ki nam lepšajo življenje. Najlepša je tista pot do cilja, ki traja dolgo in v njej uživaš. Ko prideš k cilju izgubi dosežek ves svoj čar. Na poti k cilju uživajmo v delu, si ogledujmo čare narave ter mikavnost, modrost in zanimivost ljudstev, ki jih srečujemo. Če pa v prenesenem pomenu ljudje po pasje lajajo nate, ker hitiš k cilju, pomeni da ti zavidajo in s tem izražajo svoje nezadovoljstvo. Nezadovoljnih ljudi ne moreš kamenjati, temveč jim moraš pomagati, da tudi oni dosežejo kakšen zanje zadovoljiv cilj. Tebi je Stvarnik dal pamet in sposobnost da uresničiš cilj, tistega ki nate laja pa je za to prikrajšal. Stvarnik se sramuje, ker je tebe naredil tako pametnega in da ni bolj pravično porazdelil pameti med oba. Stvarnik je tudi razsodil, da je lajanje manjši greh, kot je kamenjanje in brezglavo hitenje na cilj, brez videnja drugih, ki za teboj hitijo upehani in bodo omagali. Vendar Stvarnik se na temelju svoje pravičnosti tolaži, da boš omagal tudi ti, ker si prekoračil pravo mero in ne znaš ubrati svoje prave sredinjske poti.
Tatjana Malec

[ Odgovori na to | # ]