Kako lepo bi bilo,
ko bi izba
izdihovala vonj
iz krušne peči,
kakor diha mati,
ko prižema otroke
k žerjavici svojih prsi.

V prgišču prhavke
v domačiji
je nekoč žarel nasmeh
in obvisel
na okrižju
ob brezvetrju
šipkovega grma.



Izbe
so razdišale
starožitni
prvinski vonj.

Samorodni ogenj
se vrača v spomin
in dogoreva
v starodavni plamen.

Beli cvetovi
dozorevajo
v kaplje krvi
in dežijo
v volhkost drobtinic
razkrehnjenega
kruha.

V žalni obleki
prezeblih sten
domačije
rosi oko
čez svodovje
dimnega tančičja.

Čakam
na svetlobo
materinega nasmeha
nekdanjih dni.

...o0o...

Napisala: Tatjana Malec