Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
Prispeval/a: Anonymous dne
ponedeljek, 17. november 2003 @ 16:28 CET
Povedala bom tako, kakor jaz razumem zapleten pojem popolnosti. Človek nikoli ne doseže take popolnosti, da ne bi mogel biti še bolj popoln. Popolnost je le božja kategoija, človeška pa le v toliko, da se izraža zgolj v naravnanosti misli, besede in dejanja k božji popolnosti. Kaj bi bilo, če bi človek postal popoln in bi se razodevanje božjega v njem končalo? Človek ne more nikoli doseči božje popolnosti, prav v tem je smisel njegovega življenja. Beseda popolnost teži vedno navzgor k resnici, ki je človeku v vseh dimenzijah popolnosti nedosegljiva. Uporaba te besede v povezavi s človekom vnaša nejasnost, svojevrstno aritmijo v razmišljanje kajti človek, ki nenehno strmi navzgor, s svojimi mislimi in dejanji lahko doseže tudi nadčloveške višine, vendar ko se dviguje, se zopet zruši na tla in zopet se začne proces njegovega erosa in njegov dejavni vzgib navzven k ljubezni do sočloveka in vsega živega. S težnjo k popolnosti človek dejansko prikriva stanje svojega minljivega obstoja, ki venomer teži le k Bogu, nikoli pa ne doseže božjega, kati človek je prišel na svet z grehom in nepopoln. Ta vrelec ali vzgib, ki človeka oživlja in ga dviga k popolnosti je bistvo vsega njegovega delovanja, spremlja ga vse življenje. In vselej ko človek teži k božji popolnosti stori neko novo simbolično dejanje, iz samega erosa, ki ga zopet čustveno zagretega dvigne v višave in tako se dogaja vse življenje, da se človek osvobaja nepopolnosti, dokler v težnji k popolnosti ne dozori in se umakne s tem, da se telesno skrije ali umakne, ko pride njegov konec; njegova duša pa še po smrti razodeva vso svojo plemenitost in svobodnost življenja, ki se zrcali v dobrih dejanjih iz ljubezni, le-ta pa ostane vedno nedostopna luči popolnosti. Duša obdarovana z lučjo gori in sveti še po telesni smrti človeka, saj je pustila za seboj sledi, ki pomenijo dobro in se vračajo kot obogateno dobro nazaj k ljudem in s tem v razodevanje božjega v drugem človeku. Zato je tudi v življenju uveljavljen pregovor, da dobro dela dobo in slabo dela slabo. Če razčlenjujemo še naprej svoje misli spoznamo, da je v človeku vedno več bogastava, ki je skrito v nedostopni luči, bolj kot si sam misli. Človek razlaga sebi in drugim svojo popolnost, vendar svojih razlag ne razume prav, kako pa naj jih razume in dojema v tistih globinah, ki segajo onstran njega, pa najsi bodo pod njim ali nad njim, vedno ga preseneti božje razodevanje v njem samem, ki je drugačno od tistega, ki ga je pred tem razumel. To pa pomeni tudi preseganje samega sebe ali več kvalitativno novega, ki se nadgrajuje k popolnosti ali pa pomeni padec, ki ima lahko hujše posedice v življenju, toda zgolj na črti etičnega vrednotenja življenja in samega sebe na neskončni premici k popolnosti božjega. Ljudje vse preveč čutijo pritiske na svojo osebnost z nenehnim opominjanjem, da niso popolni. Vendar dviganje k popolnosti v smislu božjega ni stvar, ki bi se regulirala zunaj tebe ali celo uresničevala s pritiski, temveč je stvar tebe, tvoje notranjosti, tvojega srca. Je odvsvit tvoje dobrohotnosti in obzirnosti, velikodušnosti, postrežljivosti, sočutja in resnične dobrote, s katero naj bi v urejanjanju naše poti k božji popolnosti, vzpostavljali stike s sočlovekom in oblikovanjem vsega našega odnosa do narave in živih bitij. Vprašamo se tudi ali je popolno samo pozitivno ali tudi negativno, ki se vede po neki morali zunaj nas. Ne, človek ne dela morale. Morala je znotraj nas samih. Resnica in ljubezen predstavljata temeljno normo morale. Človekovo udejanjenja božje popolnosti je samo aplikacija našega ravnanja na to temeljno normo, ki bi ji lahko rekli popolnost, vendar se vselej pojavlja tudi kot nepopolnost v nas, ker božje popolnosti ne moremo doseči. Popolnost se kaj hitro sprevže v nepopolnost, če jo udejanja človek, ki je že po svoji naravi in hkratinosti bivanja z božjim v sebi temelj razodevanja in hkrati izključevanja božjega. Kakšne nepremostljive ovire se nam pojavljajo pri razumevanju pojma popolnost. Ta beseda pred Bogom onemi. V vsakdanjem življenju ima med ljudmi močno občevalno vlogo, venda po svojem globokem pomenu ima ta beseda svoj resnični pomen samo v božji popolnosti.
Bralce, ki danes razmišljate o misli tedna vabim, da povedo svoje mišljenje v zvezi s popolnostjo. Zanima me kako jo drugi doživljajo in razumejo. Misli, ki sem jih napisala so se mi sproti porajale. Nikjer nisem našla ničesar napisanega v zvezi s popolnostjo, čeprav me v vsakdanjem življenju že kar duši ta mrtva beseda, ki si jo po svoji vsebini vsak drugače razlaga, nihče pa ne razume prav njenega bistva. Mrtva pa pravim zato, ker ni po svoji bivanjskosti v območju živega. Je abstraktna beseda, ki predstavlja razosebljenega boga na milijone živih, ki se imajo za absolutno popolne in se istovetijo s podobo in popolnostjo samega Boga.
Prispeval/a: stojči dne
ponedeljek, 17. november 2003 @ 20:59 CET
draga tatjana,
lepo je tvoje razmišljanje in seveda imaš stoprocentno prav.
Moje izkustvo pa je tako, da je popolnost notranja esenca tebe in mene in vsakega človeka. Razumevanje te esence se lahko učim celo življenje, ko spoznavam, da se do nje da priti postopoma skozi ovoje nejevere, dvomov strahov, iluzij, skratka nevednosti. Tudi tvoja zamaknjenost ti je omogočila tvoje že dokaj dobro razumevanje življenja.
Res brez notranje umiritve, ni nobene notranje poti spoznanj in pa seveda vsak od nas lahko pride na tej poti samo do določene točke, od tam naprej navznoter pa potrebuje pomoč mojstra, drugače pač ne gre, ampak mej tu res ni, to je edina pot izpolnjenih zadovoljnih spoznanj na kateri napreduješ do svojega zadnjega diha.
lp
Prispeval/a: Anonymous dne
ponedeljek, 17. november 2003 @ 23:23 CET
Dragi Stojči,
hvala za odgovor. Napisal si zelo lepo, kar čutiš na poseben način. Oskrbovanje duš prežema vse tvoje življenje.
Včasih sem res malo zamaknjena, kot pišeš. Zamenjam delo in se obrnem v drugo stran k oskrbovanju svoje duše na relaciji, kjer poteka neko duhovno gibanje. V vseživljenjski skrbi za vsakdanje stvari se človek obrne k duhovnosti, ki je vedno božanskega izvora in te na poseben način poboža in pomiri. Ta dvoznačnot eksistira v vsakem mislečem človeku, ki ne more biti kot skrb s svojo subjektivnostjo vedno zunaj sebe, človek je usmerjeno tudi v notranjost svoje biti in s tem se prerašča. Človek kot skrb ni samo vržen v svet, temveč je že tukaj kot dokončna stvarnost, ki ima kar veliko dela. Ne zmanjka mu ga. Živeti v prihodnosti in prehitevati sedanjost je njegov cilj. Živeti v prihodnosti, ki je še ni, pomeni da živi svoje življenje v neavtentičnosti. Strašna je ta naša odtujitev.
In ko se človek znajde pred internetom in nekoliko odloži to našo skrb zunaj sebe ve, da je na drugi strani tam nekje daleč drugi človek, ki mu je voljan prisluhniti in napiše nekaj boljških ali slabših misli (odvisno kako se mu posreči in kakšnega razpoloženja je) in s tem se potrdi v njem neka posebna izjemnost doživetja ali prazničnost dogodka. In tako si dopisujemo, se spoznavamo in maček nam prede tam daleč nekje za našim hrbtom, da lažje zaspimo. Ura je 11,20. Lahko noč!
Tatjana M.
Misel tedna
Prispeval/a: stojči dne nedelja, 16. november 2003 @ 22:52 CET
za kaj se v njegovi notranjosti gre :)
---
stojči
Misel tedna
Prispeval/a: Anonymous dne ponedeljek, 17. november 2003 @ 16:28 CET
Bralce, ki danes razmišljate o misli tedna vabim, da povedo svoje mišljenje v zvezi s popolnostjo. Zanima me kako jo drugi doživljajo in razumejo. Misli, ki sem jih napisala so se mi sproti porajale. Nikjer nisem našla ničesar napisanega v zvezi s popolnostjo, čeprav me v vsakdanjem življenju že kar duši ta mrtva beseda, ki si jo po svoji vsebini vsak drugače razlaga, nihče pa ne razume prav njenega bistva. Mrtva pa pravim zato, ker ni po svoji bivanjskosti v območju živega. Je abstraktna beseda, ki predstavlja razosebljenega boga na milijone živih, ki se imajo za absolutno popolne in se istovetijo s podobo in popolnostjo samega Boga.
Tatjana Malec
Misel tedna
Prispeval/a: stojči dne ponedeljek, 17. november 2003 @ 20:59 CET
lepo je tvoje razmišljanje in seveda imaš stoprocentno prav.
Moje izkustvo pa je tako, da je popolnost notranja esenca tebe in mene in vsakega človeka. Razumevanje te esence se lahko učim celo življenje, ko spoznavam, da se do nje da priti postopoma skozi ovoje nejevere, dvomov strahov, iluzij, skratka nevednosti. Tudi tvoja zamaknjenost ti je omogočila tvoje že dokaj dobro razumevanje življenja.
Res brez notranje umiritve, ni nobene notranje poti spoznanj in pa seveda vsak od nas lahko pride na tej poti samo do določene točke, od tam naprej navznoter pa potrebuje pomoč mojstra, drugače pač ne gre, ampak mej tu res ni, to je edina pot izpolnjenih zadovoljnih spoznanj na kateri napreduješ do svojega zadnjega diha.
lp
---
stojči
Misel tedna
Prispeval/a: Anonymous dne ponedeljek, 17. november 2003 @ 23:23 CET
hvala za odgovor. Napisal si zelo lepo, kar čutiš na poseben način. Oskrbovanje duš prežema vse tvoje življenje.
Včasih sem res malo zamaknjena, kot pišeš. Zamenjam delo in se obrnem v drugo stran k oskrbovanju svoje duše na relaciji, kjer poteka neko duhovno gibanje. V vseživljenjski skrbi za vsakdanje stvari se človek obrne k duhovnosti, ki je vedno božanskega izvora in te na poseben način poboža in pomiri. Ta dvoznačnot eksistira v vsakem mislečem človeku, ki ne more biti kot skrb s svojo subjektivnostjo vedno zunaj sebe, človek je usmerjeno tudi v notranjost svoje biti in s tem se prerašča. Človek kot skrb ni samo vržen v svet, temveč je že tukaj kot dokončna stvarnost, ki ima kar veliko dela. Ne zmanjka mu ga. Živeti v prihodnosti in prehitevati sedanjost je njegov cilj. Živeti v prihodnosti, ki je še ni, pomeni da živi svoje življenje v neavtentičnosti. Strašna je ta naša odtujitev.
In ko se človek znajde pred internetom in nekoliko odloži to našo skrb zunaj sebe ve, da je na drugi strani tam nekje daleč drugi človek, ki mu je voljan prisluhniti in napiše nekaj boljških ali slabših misli (odvisno kako se mu posreči in kakšnega razpoloženja je) in s tem se potrdi v njem neka posebna izjemnost doživetja ali prazničnost dogodka. In tako si dopisujemo, se spoznavamo in maček nam prede tam daleč nekje za našim hrbtom, da lažje zaspimo. Ura je 11,20. Lahko noč!
Tatjana M.