Martin Gray, ki je preživel varšavski geto in holokavst, opisuje svoje življenje v knjigi For Those I Loved. Pripoveduje, kako je po holokavstu obnovil svoje življenje, doživel poslovni uspeh, se poročil in ustvaril družino. Po grozotah koncentracijskega taborišča se mu je zdelo, da čudovito živi. Toda nekega dne so žena in otroci umrli v gozdnem požaru, ki je zajel njihov dom v južni Franciji. Gray je bil ves iz sebe, nova tragedija ga je skoraj zlomila. Ljudje so ga silili, naj zahteva preiskavo o vzroku požara, toda on je raje napel vse sile in jih vložil v gibanje, da bi v prihodnje zavarovali naravo pred požari. Razložil je, da bi se poizvedbe in preiskava osredotočile samo na preteklost, na vprašanje bolečine, žalosti in krivde. On pa se je hotel usmeriti na prihodnost. Preiskava bi povzročila, da bi se obrnil zoper druge ljudi – je bil nekdo nepazljiv? – kdo je kriv? – in če se človek obrne zoper soljudi, če išče nepridiprava in obtožuje druge, da so krivi za njegovo nesrečo, postane še bolj osamljen.

Sklenil je, da mora živeti za nekaj, ne pa se bojevati proti nečemu.



Iz knjige Ko se hude stvari zgodijo dobrim ljudem (Harold S. Kushner)