V avgustu 2002 se je zbrala majhna skupina ljudi, ki jim ni vseeno, kako èloveštvo postopa z živalmi, in ustanovila Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice. Po nekaj mesecih delovanja štejejo že prek 80 èlanov. Prizadevajo si za uveljavljanje osnovnih pravic živali v Ustavi Republike Slovenije in v praksi tako, da bi živali lahko živele življenje, ki je primerno njihovi vrsti, svobodno in v miru ter brez strahu, da bi jih kdo preganjal, muèil in ubil. "Smo za to, da bi vse živali na nebu, na zemlji, v zemlji in v vodi živele svobodno kot vsa bitja na svetu. Nihèe nima pravice prekiniti nobenega življenja. Smo absolutno proti lovu..."

Med drugim želijo tudi informirati javnost o slabem položaju živali v naši družbi, o zmotah, lažeh in škodljivosti mesne prehrane, o zmotah in lažeh okoli lova, o zmotnem mišljenju, da živali ne èutijo, o ekoloških posledicah predelave mesa, o zmotnem tradicionalnem preprièanju, da so živali na Zemlji zato, da se jih pobija in uporablja za prehrano.

V družbi kroži mnogo zmot o prehrani. Zato so izdali letak z naslovom 8 laži o prehrani, s katerim seznanjajo javnost o zmotnih preprièanjih o prehrani.

"Zmotna so mnenja, da kdor ne jé mesa, trpi za pomanjkanjem beljakovin, železa, kalcija. Vsega navedenega je dovolj v zelenjavi, žitu in orehih in pri raznoliki, brezmesni hrani dobi telo vse potrebne snovi. Tudi vitamin B12, ki se obravnava kot "kritièni vegetarijanski vitamin" in katerega problematiko izredno razpihujejo zagovorniki uživanja mesa, pri brezmesni hrani z mleènimi proizvodi ni problem. Vegetarijanci so v povpreèju tudi bolje preskrbljeni z esencialnimi hranili in vitamini. Zmotno je tudi to, da ne jesti mesa pomeni jesti samo žito. Narašèujoèe število vegetarijanskih jedi in tudi številne kuharske knjige dokazujejo, da "vegetarijanstvo" preprosto ne gre enaèiti z jedmi iz zrnja ter zelenjave. Zaèimbe so namreè tiste, ki narede hrano okusno. Kdor je že kdaj ugriznil kos surovega, nezaèinjenega mesa, temu ni potrebno pripovedovati, da so mrtve živali brez okusa. Ali kot je rekel Francois de Voltaire: "Je lahko še kaj bolj ostudno, kot hraniti se z mrliškim mesom?!" Delikatesa, za katero živali ni treba umreti, rahlo popeèena diši prav tako krepko in aromatièno."

"Tudi dojenèki in otroci ne potrebujejo mesne hrane, kajti raziskave dokazujejo, da je za dojenèka mleko mater vegetarijank bolj zdravo, ker vsebuje manj za okolje škodljivih strupov, zato pa veè vitaminov in mašèobnih kislin. Pa tudi npr. železo lahko otroci dobijo v ovsenih kosmièih, rižu... Otrokom sta ljubezen do živali ter strah pred ubijanjem prirojena. Kdo bi rad otroke pripravil do tega, da bi si zatiskali oèi pred trpljenjem in ubijanjem? Z uživanjem mesa se otroka vzgaja k razlikovanju življenja vrednih in življenja nevrednih bitij: z mucami in psi naj bo prijazen, nedolžnega pujska in srnico pa naj jé."

"In nenazadnje je velika zmota to, da naj bi jesti meso sodilo k življenju. Velja pa ravno obratno: Jesti meso pomeni biti soodgovoren za lakoto, kajti kot pravi npr. Alexander von Humbolt (utemeljitelj znanstvenega zemljepisa) bi lahko ista površina zemlje, ki kot travnik, torej krma za živino, z mesom hrani deset ljudi, posejana z grahom, prosom in jeèmenom lahko prehranjevala sto ljudi. Na enem hektarju zemlje je mogoèe pridelati 50 kg govejega mesa ali pa 4.000 kg jabolk, 8.000 kg krompirja, 10.000 kg paradižnika ali 12.000 kg zelene. V deželah v razvoju vsak dan umre 40.000 otrok, 1.3 milijarde ljudi pa trpi zaradi podhranjenosti. Pa ne bi bilo potrebno na tej zemlji nikomur umreti zaradi lakote, saj bi se lahko dodatno prehranilo 100.000 ljudi, èe bi se poraba mesa v industrijskih deželah zmanjšala samo za 10%. Kako prav ima Albert Einstein, ki je rekel, da na Zemlji ne bi niè poveèalo možnosti preživetja bolj, kot korak k vegetarijanski prehrani. Mnoga grozodejstva pridelovanja mesa je mogoèe videti v videu Jem meso - torej moram videti ta film. Ta video je namreè posnet v neki avstrijski klavnici in prikazuje grozljivo trpljenje živali pri poboju."

"Komu je znano, da je bilo v Sloveniji v lovnem letu 1999/2000 s krvavo vojno v gozdu in na polju pobitih veè kot 100.000 živali? Komu je znano, da gre pri lovu za veselje do ubijanja? Komu je znano, da pasti živalim pogosto povzroèajo dolge ure smrtnega boja, da zajci zaradi šiber zakrièijo kot majhni otroci, da obstajajo "deformacijski izstrelki", ki raztrgajo notranjost živalim, npr. srnam in jelenom, da na begu pustijo sledi za "iskanje"?"

S temi vprašanji in zmotami o lovu se ukvarjata dva letaka, ki so ju izdali v lanskem letu. Gre za letaka z naslovom Odprava lova - volilna tema in Ne potrebujemo lovcev (argumenti za odpravo lova).

"Mnogi ljudje zmotno mislijo, da npr. lovci varujejo gozd in polje pred škodo, ki jo napravi divjad. Velja prav nasprotno. Lov pogosto izzove divjad, da napravi škodo. Z lovom se po nepotrebnem prepodi živali, kar pogosto še poveèa njihovo potrebo po hrani in objedanju. Moderno kmetijstvo je divjim živalim odvzelo vire prehranjevanja in življenjski prostor. Lovec "regulira" neravnovesje: Kadar divje živali vdrejo na polja, da bi prišla do hrane, jih postrelijo. Odvzem življenjskega prostora je tatvina. Koga bi bilo potrebno regulirati, žival ali krivca, èloveka?"

"Študije ekologov za polja kažejo, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom za reguliranje prirastka. Èe preti prenaseljenost, se zniža stopnja rojstev. Tudi tam, kjer je lov prepovedan, kot npr. v velikem italijanskem nacionalnem parku, do zdaj niso ugotovili prekomernega naravnega prirastka. Napaèno je torej mnenje, da se brez lova divje živali pretirano množijo. Kot je tudi napaèno mnenje, da je lov uporabno varstvo narave."

"Lov pomeni motenje naravnega ravnotežja ekološkega sistema. Lovci naravo uporabljajo, ne pa šèitijo. Gojijo živalske vrste, ki so jim zanimive kot plen. Lov naj bi bil kulturna dobrina, se trdi. Èe se pod kulturo razume "skupek duhovnega in umetniškega izražanja... nekega naroda" kot tudi "prefinjen naèin življenja, vzgoje in izobrazbe" (prim. Duden, zvezek 5, 1982) potem ubijanje divjadi s tem nima nièesar. Da si ljudje prilašèajo pravico zavoljo zadovoljstva ubijati živa bitja, ki prav tako kot oni èutijo in obèutijo boleèino, z moralnega stališèa absolutno ni sprejemljivo. Pri "razvitih" ljudstvih je lov tradicija fevdalne gospode. Toda fevdalno gospostvo je medtem že popolnoma zastarelo. V Evropi èlovek ne lovi veè, da bi si zagotovil prehrano, temveè gre izkljuèno za dejavnost v prostem èasu, za užitek, za uživanje ob ubijanju."

"Ubijanje je v krvi mnogih ljudi: Kolikor manj je vojn, toliko veè je lova? Vojna je bratomor. Vojna proti živalim je pomor bratov in sester. Teodor Heuss, ki se je kot prvi predsednik Zvezne republike Nemèije moral iz reprezentanènih razlogov pogosto udeležiti diplomatskega lova, je dejal: "Lov je samo nizkoten opis za posebno nizkoten umor sobitij, ki nimajo nobene možnosti. Lov je stranska oblika èloveške duhovne obolelosti."

Njihov moto je: Kdor jé meso, daje naroèilo za ubijanje.

www.osvoboditev-živali.org