Piščance redim že več kot 35 let in imel sem že kar nekaj ljubljenčkov in živali. Vem, da so na tej Zemlji za nas dar. Upam, da me bodo takrat, ko bo prišel čas, v nebesih pozdravile vse domače živali in ljubljenčki, ki so bili del mojega življenja in so ga naredili tako zelo prijetnega. Vedno smo imeli več rac ter gosi in menil sem, da jih poznam do obisti, a tale dogodek še posebej izstopa.

Pred približno petimi leti smo imeli belo pekinško raco Nellie. Vnuki so jo kaj hitro vzljubili. Vsak dan so jo hranili in pustili so ji, da je plavala z njimi v njihovem majhnem plastičnem bazenčku. Za veliko noč so ji okrog vratu zavezali pentljo in jo poimenovali velikonočna raca.

Ko so otroci za ta praznik iskali jajca po kmetiji, je hodila za njimi in glasno gagala. Nellie ni bila navadna raca, ampak družinski član. Prav nič nenavadnega ni bilo, da si jo med obroki našel v kuhinji. Žena ji je nasula hrano v skledo, da jo je zobala in z udarjanjem kljuna ob krožnik zganjala strašen hrup.

Tisto pomlad je Nellie v skednju znesla več jajc. Gnezda še ni začela delati, toda jajca je popolnoma pokrila, da jih ni bilo videti.

Nekega dne je po našem dovozu pripeljal dostavni tovornjak. Voznik žal ni videl Nellie, ki mu je po nesreči prišla na pot. Povozil jo je in v trenutku je poginila. Bila je tragedija. Sprva smo bili šokirani. Vsi smo bili zelo potrti, še posebej vnuki. Zelo jih je prizadelo. Z ženo Helen nisva vedela, kaj naj storiva z Nelliejinimi jajci, želela pa sva ohraniti njen zarod, če bi bilo mogoče. Helen se je domislila, da bi jajca podsadila eni od kokelj v kokošnjaku. Tvegala sva. Samo upala sva, da bova jajca lahko varno prenesla. Že najmanjši tresljaj bi namreč pomenil smrt za zarodke. Potem sva upala, da kokoš vsiljivcev ne bo zrinila iz gnezda.

Načrt je nekako čudežno uspel. Čez 30 dni so se zvalile tri ljubke račke. Čeprav niso bile podobne nobenemu od malih piščančkov, ki so tekali naokrog, so se na kokljo takoj navezale kot na svojo mater in tudi ona jih je vzela za svoje. Bilo je nenavadno, a tudi zelo lepo.

Naslednji dan je koklja zapustila kurnik in račke so ji sledile. Ko so šle mimo luže za kmetijo, ki je ostala po dežju, so se podale naravnost vanjo in začele čofotati. Kokoš je podivjala in začela na ves glas kokodakati. Z ženo sva stekla iz hiše, da bi ugotovila, zakaj tak vik in krik. Kokoš je krožila okoli račk in vreščala, da bi zapustile lužo. Uboge male račke so bile zelo zmedene. V vodo so se podale, ker jim je tako pač veleval nagon. Hitro sva jih z ženo spravila ven, da je kokoš nehala kokodakati. Nato je vsako posebej pregledala od glave do peta, da bi se prepričala, ali je z njo vse v redu.

Račke so zrasle in se operile. Vnukom sledijo po kmetiji tako kot nekdaj Nellie. Še vedno se držijo kokošnjaka in svoje nadomestne matere. Ko jih z ženo gledava, veva, da bi bila Nellie ponosna nanje. Njeno pentljo sva obesila v kokošnjak v spomin na velikonočno raco Nellie in kokljo, ki je rešila njene mladičke.

Benson Whittier

James Van Praagh
Zdravljenje žalosti