Zapomni si enkrat za vselej, da v tem času zdaj, mi nimamo ničesar za razčistiti med sabo. Niti nimaš ti kaj z mano, niti nimam jaz kaj s tabo, niti nima kdorkoli s komerkoli.
Vendar ima vsak od naju veliko za razčistit sam s sabo.

Res, vsak od nas ima pravico biti prijazen do sebe in do drugih.
V nasprotnem primeru dela vsem škodo, največjo sebi. S tem, da sem brez razloga negativen in se v medsebojnih odnosih negativno tudi odzivam, samo kažem na zelo nizko stopnjo svoje notranje svobode.

Tudi negativnost je samo beg od sebe, beg od svoje resnice.
Nekdo je nekoč izjavil, da delo osvobaja, o tem smo se učili tudi v šoli in kot papige ponavljali, da delo osvobaja.


Pa poglejmo koliko je ta trditev res točna?

Če bi to bilo res, bi bili vsi deloholiki osvobojeni ljudje, vendar ti iz mojih lastnih izkustev lahko zagotovim, da so to običajno najbolj nervozni ljudje, ki nimajo prav nobenega obstanka, kot bi v svojih ritih imeli na tisoče mravljincev in so tako daleč od svoje svobode, kakor so njihove zvezde na nebu.

Če nimajo dela, običajno zbolijo. Deloholiki niso nič drugega, kot samo bolniki. Delo jim je le izgovor za beg od sebe.
Edino delo, ki me res osvobaja, je tisto delo, ki mi omogoča prepoznati in ločiti moj lažni ego, od mojega pravega jaza ali sebstva.
Že pred štiri tisoč leti je nekdo izjavil, da je najvišje delo v nedelu. Kako res.

Vrniva se zdaj na mojega notranjega negativca in pozitivca, ki sta oba del mojega jaza. Naj ti povem, če misliš, da se boš kdaj rešil svojega notranjega negativca, da se hudo motiš.
Srbi imajo en dober pregovor, ki pravi:
«Ne diraj lava, dok spava«. Torej uspavaš ga lahko. Svojega negativca pustiš tam kjer je, lepo nekje v podzavesti, naj tam mirno spi in čim manj drezaj vanj, ker te zna ta lev ob pretiranem vsakodnevnem draženju, na koncu prav lepo rakasto požreti.

Ukvarjaj se čim več s svojim notranjim pozitivcem, razvijaj ga in neguj, tvoji miselni programčki bodo pošiljali tvojim žlezam pozitivne signalčke in žleze bodo ustvarjale zdrave kemikalije za razstrupljanje organizma in tvoje dobro počutje bo dobro zate in vse okoli tebe.
Vse se bo znotraj tebe odvijalo harmonično. Ti boš zdrav.

Ko sem hodil še v osnovno šolo, sem se na šoli prijavil za počitnice v Črni Gori, kjer smo se v Petrovcu na moru zbrali pionirčki in njihovi mentorji iz vse bivše Juge. Tja smo se odpravili z ladjo iz Reke. Večina potnikov mladih in starih, se nas je prvič peljala s parnikom. Ko smo odpluli smo bili še vsi srečni, pomahali smo tistim, ki so ostali na obali, dokler nismo prišli v Velebitski kanal, kjer je pihala kar močna burja. Na ladji so imeli samo dvoje stranišč in če si hotel iti na potrebo, si moral iti po stopnicah lepo navzdol in potem v eno od dveh kabin.
Ker me je tiščalo lulat, sem se torej odpravil tja.
Ladja se je takrat že malo nagibala sem in tja, ampak to me na začetku še ni tako motilo, ene pa očitno že zelo.

Ko sem vstopil v WC, je bil ta že ves pobruhan in nič mi ni preostalo drugega, kot da sem zaradi osladnega smradu tam, bruhal tudi sam in bi se skoraj zaradi tega, že skoraj v svoje hlače polulal.
Ko bi šele videli dramo, ko me je prijelo čez nekaj ur še na veliko potrebo in sem spet moral na tisti isti preklet WC, sta bila tam pobruhana že oba WC-ja, ljudje pa, stari in mladi, so že lepo v vrsti stali, rigali in na stopnicah navzdol zaradi osladnega smradu, drug čez drugega bruhali, ko so čakali, da končno pridejo na vrsto, da bi se tudi oni tam lahko končno znebili produktov njihove prebave, ki jim je delala vsem tako neodložljive težave.

Ne vem zakaj ni bilo tam nikogar, ki bi počistil tisto osladno, smrdečo zadevo, ampak bilo je očitno, da je zaradi tega vse več ljudi trpelo, ko je že po celi ladji vse preveč smrdelo.
Potem so nam pa ponudili fino kosilo. Eni so sicer iz navade jedli, samo da so lahko nadaljevali to, kar so že prej v WC-ju počeli, drugi spet ne, ladja se je vse bolj nagibala, ljudje pa so svoje iztrebljevalne potrebe opravljali že kar na palubi, ali kar čez ladijsko ograjo.

Zdaj, ko se spomnim nazaj, se mi zdi vse to tako smešno, videti vseh teh sto ljudi, ki jim je vsem neprestano slabo in vsi počno to, v kar jih prisiljuje narava, takrat pa sem zaradi tega istega razloga, tudi sam hudo trpel.

Mi vsi smo na ladji življenja. S svojim pozitivnim odnosom do sebe in drugih, povzročamo tej barki mirno plovbo, z negativnim odnosom pa same hude valove. In potem nastopi že ta nam znani, ta sladkoben smrad lažnega ega, ki se širi vsepovsod, v politiki, religijah, gospodarstvu, kulturi in tudi doma med partnerjema, med starši in otroci.Vsepovsod povzroča mnogo neprijetnih stvari.

Tudi ta moj ali tvoj lažni ego, ta notranji negativec, ta računalniški programček, se obnaša zelo podobno, kot smo se mi na tisti ladji. Najprej ga razum zavoha, potem ga pa še spoha, smo včasih rekli. Ljudje skušamo biti eni bolj pametni od drugih. Drug druge posiljujemo s posvojenimi teorijami in podatki, ki smo jih nekje prebrali in v njih sveto verjamemo. Ker o notranjem spoznanju ali sebstvu ne vemo prav nič, razen teorij, zraven lahko samo še ugibamo.
Po potrebi se v medsebojnem komuniciranju delamo naivne in lovimo nasprotnika na njegove besede, kaj s čem on ni mislil in o čem kdo nima pojma, itd.

Če se nasprotnik na to ne odzove, mu počasi podtaknemo kake majhne žalitve, ali besede, ki jih ni napisal in vse skupaj počasi stopnjujemo. Ko se začnejo žalitve lepo stopnjevati tudi na nasprotni strani, nam končno uspe postati slabo in samo še razmišljamo, kako bi nasprotnika bolj dotolkli in užalili, kot je njemu uspelo nas.

In to delajo celo doktorji znanosti, recimo filozofije, ali psihologije, ki se blatijo po razno raznih medijih. Zakaj? Ker oni ne poznajo sebstva, ali duše, poznajo le lažni ego.

Tako kot bi neki opici dal pisalni stroj z namenom, da bi napisala kaj pametnega na njega.
Ljudje, ki o nečem nimajo pojma, se običajno oglašajo tam samo zato, ker jim je dolgčas, ali ker bi ljudem radi pokazali, kako so oni bolj pametni in pomembni od onih drugih.

Obstajata samo dve vrsti ljudi. Eni, ki ves čas na mestu stojijo in opazujejo, kako gre njih življenje mimo in drugi, ki ga zares živijo. Kje si ti?


Stojan Svet