O nobeni temi ni bilo napisano toliko, kot o ljubezni. A vseeno se zdi, kakor pravi Ellington, da lahko povemo tisoč stvari, ki niso ljubezen, a niti ene, ki je. Kot bi se izmikala, kot bi jo vse domislice celo najuglednejših piscev komaj oplazile, če že ne razvrednotile. Vsemu navkljub pa menim, da ni nihče tako neposredno ujel bistva tiste prave, veličastne ljubezni, ki se lahko rodi (ali morda zgolj je – od vedno za vedno) med dvema, kot ravno Trstenjak, ko pravi:

Prava ljubezen je srečanje dveh oseb, v kateri se “jaz” isti s “ti”. To potemtakem sploh ni nobeno predmetno doživljanje, marveč docela osebno. Gre za doživljajsko identifikacijo: jaz hočem isto kar ti. Jaz imam tebe tako rad kakor sebe. Jaz želim tebi vse “dobro” kakor sebi. Mene tvoja žalost boli enako kot tebe in obratno tebe boli moja žalost kakor mene. Veselim se tvojih dobrin kakor ti in obratno se ti veseliš mojih kakor jaz. Ker se istim s teboj, je tvoje življenje moje življenje.