|  
Pogovor je duša odnosa. Toda žal je ovir za pogovor veliko in tisti, ki jih premagajo, so le redki. Veliko je že doseženo, če predvsem manj govorimo in več poslušamo in se ogibamo že vnaprej sklepati, o čem govori drugi in kaj drugi sploh hoče in ne odgovarjamo na to, kar domnevamo, da je drugi rekel, niti si ne domišljamo, da vemo, o čem govori, tudi ne vnašamo svojega pomena v besede drugega… in komaj kdaj govorimo o istih stvareh… Toda pogosto žal sploh ne slišimo, kaj drugi pravi.
Popoln poslušalec te sliši celo takrat, ko ne rečeš ničesar.
Modrost ni postaja, na katero prispemo, ampak način potovanja. Kdor prehitro potuje, spregleda pokrajino.
Kdor natančno ve, kam hoče, je to zanj mogoče najboljši način, da zgreši pot. Niso vsi izgubljeni, ki pohajkujejo.
Duhovno iskanje je potovanje brez razdalje. Potuješ od tam, kjer si prav zdaj, tja, kjer si že ves čas. Od nevednosti k spoznanju, kajti storiš le to, da prvikrat vidiš, kar že ves čas gledaš.
Kdo je že kdaj slišal za pot, ki te pripelje k tebi samemu, ali za metodo, ki te napravi za to, kar si že ves čas?
Duhovnost pomeni nazadnje samo to, da postaneš, kar resnično si.
Anthony de Mello
|
NE ZAMUDITE
Pogovor, modrost, duhovno iskanje...
Prispeval/a: stojči dne nedelja, 20. april 2003 @ 11:15 CEST
Ti imaš ta talent, draga ana, pohvala. :)
---
stojči
Pogovor, modrost, duhovno iskanje...
Prispeval/a: ana dne ponedeljek, 21. april 2003 @ 08:45 CEST
ampak kot sem že rekla: pohvala za stvari, ki so ti podarjene, za notranje stanje, ki ti je podarjeno, nekako ni na mestu oz. vedno čutim nelagodje ob njej. Smatram, da je treba vedno hvaliti osebne dosežke, ki smo jih dosegli z lastnim trudom, da moramo biti ponosni nase, se zavedati svojih uspehov, jih z veseljem pokazati drugim in tudi z radostjo in hvaležnostjo sprejeti pohvalo zanje od drugih.
ampak za to, da prepoznavam modre misli in jih podelim s tistimi, ki jim je to duševna in duhovna hrana, s katero si dvignejo duha in na tak način polepšajo dan (sebi in s tem tudi drugim), za to pa nisem zaslužna. Sem pa hvaležna stvarstvu za to zmožnost.
edina pohvala v tem primeru je lahko namenjena temu, da si vzamem čas in jih pretipkam. Za pridnost pri sedenju pred PCjem:)) Ampak to je spet nekako tako: so trenutki, ko me notranja nuja prisili, da to storim. Temu se prepustim, pa je.
stvarstvo že ve (mogoče jest tud:)), da je tudi moja huda poškodba pozitiven namen in darilo - če je ne bi bilo, tudi modrih misli v takem obsegu ne bi mogla deliti z brati in sestrami po duhu:))