»Kaj je človek brez živali? Ko bi živali ne bilo več, bi človek umrl od velike osamljenosti duha. Karkoli se zgodi živalim, kmalu zadene tudi človeka. Na svetu je vse povezano.

Zemlja ni človekova last. Človek je last zemlje. Vse je zvezano med sabo, prav tako, kakor je družina povezana s krvjo. Človek ni stvarnik tkanine življenja, temveč je le nitka v njej. Kar dela s tkanino, dela s samim seboj.
Prodajati zemljo je tako, kot prodajati zrak in vodo. Veliki duh jo je dal v last vsem.
Kajti človek ni upravičen do svojega imena le zavoljo pokončne hoje po dveh nogah ali branja in pisanja in izkazovanja tisočev primerov svoje delavnosti …

S katero vrsto stvarstva ste si v rodu? Evropejci, ki jih je treba prisiliti, da delajo dobro, in ki se zla ogibajo le iz strahu pred kaznijo.

Nikdar nisem rekel, da je zemlja moja in da lahko z njo delam, kar hočem. Pravico do lastnine zemlje ima tisti, ki jo je ustvaril. Jaz imam pravico živeti na svoji zemlji, vam pa puščam pravico, da živite na svoji.


Glejte pomlad je prišla. Zemlja je sprejela sonce v objem in kmalu bomo videli sadove njune ljubezni!
Slednje seme se je prebudilo in prav tako tudi vse živalsko življenje. Po tej skrivnostni sili imamo tudi mi svoje bitje in zato priznavamo svojim sosedom, celo svojim živalskim sosedom, enako pravico do bivanja na zemlji.

Drevo cenimo po cvetovih, cvetove po sadežih.
Na glas so razglašali ,da zakoni veljajo za vse; a kmalu smo spoznali, da pričakujejo, da se jih bomo mi držali, čeravno se njim ne zdi nič posebnega prelomiti jih.

Govorili so naj ne pijemo žganja, pa so ga sami kuhali in ga z nami zamenjevali za krzno in kože, dokler jih ni skoraj zmanjkalo.
Mar je narobe, če imam rad svoje? Mar sem zloben zato, ker je moja koža rdeča; ker sem Su; ker sem bil rojen, kjer so živeli moji očetje; ker sem pripravljen umreti za svoje ljudstvo in za svojo deželo?

Ne podpišem vašega papirja; vi greste, kamor hočete, jaz tudi; vi niste otrok, jaz tudi ne; misliti znam s svojo glavo. Nihče ne more misliti zame. Drugega doma od tega nimam. In ne dam ga nikomur. Molje ljudstvo bi ostalo brez doma. Proč s tem papirjem, ne dotaknem se ga.

Zdrava stopala čutijo samo srce Svete zemlje.
Naša zemlja je vredna več od tvojega denarja. Trajala bo večno. Ne bo propadla, dokler sije sonce in teče voda, in vsa ta leta bo dajala življenje ljudem in živalim.

Ne moremo prodati življenja ljudi in živali, zato ne moremo prodati zemlje. Semkaj jo je del Veliki duh in ne moremo je prodati, ker v resnici ni naša.
Praviš, naj orjem zemljo! naj primem za nož in zarežem materi v prsi? A tedaj, ko umrem, mi ne bo dala počitka v svojih nedrjih.
Praviš, naj kopljem za kamni! Naj ji sežem pod kožo do kosti? A tedaj, ko umrem, ne bom mogel v njeno telo, da se znova rodim.
Praviš, naj kosim travo, jo posušim in prodajam, da bom bogat kot beli ljudje! A kako naj si drznem odrezati materi lase?

Moji mladeniči ne bodo delali. Kdor dela, ne more sanjati; modrost pa prihaja v sanjah.
Niste razumeli naših molitev. Niste jih hoteli razumeti. Kadar so peli hvalnice soncu, luni ali vetru, ste dejali, da častimo malike. Ne da bi nas razumeli, ste nas obsodili za izgubljene duše samo zato, ker je bila naša oblika čaščenja drugačna od vaše.

Moje ljudstvo je dolge rodove iskalo resnico in še zmeraj jo najdeva. Vsa ljudstva so imela takšna iskanja. Morda je s tem razloženo, zakaj imajo skorajda vsa svetovna verstva stičišča v dobrodelnosti, odpuščanju in veri v življenje po smrti.

Indijanci, ki živijo blizu naravi in njenemu vladarju, ne žive v temi.
V življenju Indijanca je le ena neizbežna dolžnost - dolžnost molitve - vsakdanjega priznavanja nevidnega in večnega. Vsakdanje čaščenje mu je pomembnejše od hrane.
Dan in noč ne gresta skupaj. Rdeči človek se je vselej umikal pred prodirajočim belim človekom, tako kot jutranja meglica beži pred jutranjim soncem.

Beli človek ne bo nikdar sam.
Naj bo pravičen in naj blago ravna z mojim ljudstvom, kajti mrtvi niso brez moči. Sem rekel - mrtvi? Saj smrti ni. Je le menjava svetov.«