Vse pomito, vse pometeno. Na javorovi mizi je pogrnjen bel prt. Na prtu pisan jerbas. Otroci stoje okrog mize. Mati prinaša. Najprej velik kolač. Ves rumen je kot pšenično polje. Postavi ga prvega v jerbas.

»To je spomin Kristusove trnove krone. On krono, mi – sladko pogačo. Bogo bodi zahvaljen za tvojo sveto krono!«

Nato prinese pet pirhov:

«To so petere bridke rane Jezusove. Pet kapelj njegove svete krvi. Sveta kri, bodi počeščena stotavžentkrat!«

Za obod jerbasa zatakne tri korenine hrena:

«Lejte otroci, to so strašni žeblji, s katerimi so pripeli Zveličarja na križ. Kadar ste hudobni in me žalite, z vsakim grehom kakor s kladivom udarite vnovič na žebelj, da križate Kristusa!»



In nato zadehti pleče in gnjat. Otroci, ki niso cele tedne okusili mesa, se dvignejo na prste:

«Tudi meso bo blagoslovljeno, kar pomeni jagnjička, samega Jezusa, ki je bil za nas zaklan!«

Jerbas je napolnjen. Mati ga rahlo zagrne s čipkastim prtičem, ki je ob obodu ves poln šopoteljnov. Tako stoji jerbas na mizi! Sama lepota in sama skrivnost ga je. Družina še stoji, ga gleda in molči. Mati - svečenica - je dokončala obred. Njene besede še spokojno plavajo nad jerbasom. Svete so, božje so…

***
na žalost nimam ohranjenega imena in priimka slovenskega pisatelja, avtorja zgornjega besedila