MODROST PUŠČAVE: izbrani izreki puščavskih očetov

V svetu živeč, a po svojem življenju zelo pobožen mož, je nekoč prišel k očetu Piminu. Slučajno so bili pri očetu še drugi bratje, ki so želeli od Pimina slišati besedo. Starec je rekel temu človeku, ki je živel v svetu:
»Spregovori bratom besedo!«

Ta pa se je tega branil z besedami:«Oprosti mi, oče, toda prišel sem, da se učim.«

Ko pa ga je starec prisilil k besedi, je govoril:
»Živim v svetu, prodajam zelenjavo in z njo kupčujem. Iz velikih šopov delam male, kupujem poceni in drago prodajam. O Svetem pismu ne znam govoriti. Toda povedal vam bom priliko. Neki mož je rekel svojemu prijatelju:'Ker želim videti kralja, pojdi z menoj!' Prijatelj mu je rekel: 'Šel bom s tabo pol poti.' In rekel je drugemu prijatelju:'Pelji me do kralja!' Ta mu je odvrnil:' Pripeljal te bom do kraljeve palače!' Tedaj je prosil tretjega:'Pojdi z menoj h kralju!' Ta je odgovoril:' Grem in te pripeljem do palače. Tam bom nastopil in bom imel govor in te potem peljal h kralju.' »

Ko so ga vprašali, kaj pomeni ta prilika, jim je odgovoril takole:
»Prvi prijatelj je askeza: ta vodi do (pol) poti. Drugi je čistost srca: ta vodi do neba. Tretji pa je usmiljenje: ta vodi h kralju, Bogu, in sicer v veliko zaupnost z njim.«

In bratje so odšli od tam duhovno okrepljeni.