“Moj prijatelj je odprl predal, kateri je pripadal njegovi ženi. Iz njega je vzel omot in rekel: “Tole ni kar tako, tole je nekaj posebnega.” Odvil je paket in odvrgel papir, nato pa se globoko zagledal v izbrano svilo in čipke. “Ona je tole kupila takrat, ko sva bila prvič v New Yorku pred približno osmimi ali devetimi leti. Nikoli ga ni uporabila. Hranila je to za neko posebno priložnost. Prav…. Jaz mislim, da je sedajle prava priložnost za to.”

Stopil je k postelji in položil perilo poleg druge garderobe, katero bo imela ona na pogrebu. Njegova žena je umrla. Obrne se proti meni in mi reče:”Ne hrani nikoli ničesar za neke posebne priložnosti, vsak dan v tvojem življenju je poseben!”

Še vedno premišljujem o njegovih besedah…. Spremenile so moje življanje.

Berem več, čistim manj. Sedim na terasi in uživam v razgledu, niti plevel v vrtu me ne moti. Več časa preživim z družino in manj v službi. Dojel sem, da je življenje v bistvu celota, izpolnjena za užitki, ne pa tečaj o preživetju. Ničesar več ne hranim. Vsak dan uporabljam svoje kristalne kozarce. Odvržem svoj novi suknjič, ko grem v trgovino in si zaželim novega. Ne hranim svojega najboljšega parfuma za posebne prilike, uporabim ga kadarkoli si ga zaželim. Fraze …nekega dne in enkrat te dni …so skoraj izginile iz mojega besednjaka. Če je nekaj vredno videti, poslušati ali narediti, tedaj jaz to pogledam, poslušam in naredim TAKOJ sedaj.

Nisem prepričan, kaj bi žena mojega prijatelja storila, če bi samo vedela, da je ne bo jutri tukaj, v kar mi vsi verjamemo. Mislim, da bi se več pogovarjala s svojo družino, s svojimi najbližjimi prijatelji. Morda bi poklicala svoje stare prijatelje in prosila za opravičilo za neke stare nesporazume in se z njimi pomirila.Verjamem, da bi šla jesti v kitajsko restavracijo, to je bila njena priljubljena hrana.

Pravzaprav so te neizpolnjene drobne stvari tisto, kar mi da misliti, če bi vedel, da so mi ure štete. Moti me, ker sem se nehal srečevati s svojimi dobrimi prijatelji, s katerimi sem se nekega dne želel pogovarjati. Moti me, ker ne napišem pisma, katerega sem mislil poslati enkrat v teh dneh. Moti me in žalosti me, ker nisem rekel svojim staršem, mojim bratom in otrokom bolj pogosto, kako rad jih imam. Sedaj poskušam ne zamuditi, nimam ob strani ali hranim ob strani tisto, kar lahko obogati naše življenje s smehom in radostjo. In vsak dan si rečem, da je danes poseben dan … vsak dan, vsaka ura, vsaka minuta … je posebna.

Če dobiš to sporočilo pomeni, da te ima nekdo rad, so pa tudi osebe, ki jih imaš ti rad. Če si prezaposlen, da bi poslal tole naprej drugim osebam in rečeš sam sebi, da boš poslal enkrat v teh dneh… pazi se! Enkrat v the dneh je tako daleč … včasih ne pride nikoli več.