Nek starec naj bi imel vse - ljubečega sina, neprecenljivega rasnega konja, vrednega celo bogastvo, ki so mu ga vsi zavidali, in večino materialnih dobrin, ki si jih človek želi.

Toda nekega dne opazi, da je izgubil najdražjo stvar, ki jo je imel - konj je preskočil ogrado in se izgubil v bližnjih gorah. Sosedje so slišali za to nesrečo in prihajali k njemu z besedami: "Izgubil si konja, kakšna nesreča!"

On pa je vedno le odgovoril z vprašanjem: "Kako veste, da je nesreča?"

Čez nekaj dni se je konj vrnil s potepa - vedel je, da ga doma vedno čakata hrana in voda. S seboj je pripeljal še dvanajst čudovitih divjih žrebcev.

Ko so sovaščani izvedeli, kaj se je zgodilo, so prihajali k starcu in govorili: "Trinajst konjev, kakšna gromozanska sreča."

Moder mož pa jim je le odgovoril: "Kako veste, da je to sreča?"

Spomnili so se njegovih besed, ko je naslednji dan sin poskusil zajahati enega od žrebcev. Ta ga je vrgel s sedla, ob tem pa se je deček tako poškodoval, da so zdravniki ugotovili, da bo vedno na eno nogo šepal. Kmetje iz vasi so spet prihiteli k njemu in mu izkazali sočustvovanje: "Tvoj edini sin, pa za vedno invalid. Kakšna nesreča!"

Kmet pa jim je spet odgovoril: "Kako veste, da je ravno nesreča?"

Minili so meseci in približno čez leto dni je začela divjati vojna. Po vseh vaseh so zbirali može in fante. Pobrali so vse, le fanta so pustili, ker je bil invalid. Čez teden dni so izvedeli, da so vsi vojaki padli v bitki.