nekaj zgodbic iz knjige Zgodbe za dušo (Božo Rustja)

MOLITEV K BOGU PLIME IN OSEKE

Dragi Gospod, danes premišljujem o besedah Vincenta van Gogha:

»Res obstajata plima in oseka, toda morje ostaja morje.«

Ti si morje. Čeprav doživljam veliko vzponov in padcev v svojem čustvovanju in dostikrat čutim velike premike in spremembe v svojem notranjem življenju, ti ostajaš isti.

Tvoja nespremenljivost ni nespremenljivost skale, ampak istost zvestega ljubitelja. Iz tvoje ljubezni sem zaživel, tvoja ljubezen me vzdržuje in k svoji ljubezni me neprestano kličeš. So dnevi žalosti in dnevi veselja, so občutki krivde in občutki hvaležnosti; so trenutki neuspeha in trenutki uspeha, toda vse objema tvoja neomajna ljubezen. Edina resnična skušnjava je, da bi dvomil o tvoji ljubezni, da bi mislil o sebi, da sem zunaj dosega tvoje ljubezni, da bi se odmaknil od zdravilnega sevanja tvoje ljubezni. To storiti bi pomenilo zdrsniti v temino obupa.

O, Gospod, morje ljubezni in morje dobrote, naj se ne bojim preveč nevihte in viharjev vsakdanjega življenja. Pomagaj mi spoznati, da obstajata plima in oseka, da pa morje ostaja morje. Amen.

A Cry for Mercy



PTICE IN JAZ

Danes zjutraj mi je pater John razlagal, da ptič deževnik zavaja tako, da hlini ranjenost, da bi odvrnil pozornost od jajc, ki jih nese kar na pesku. Čudovito. Kakšno orožje! Kolikokrat sem iskal usmiljenja za nestvaren problem, da bi odvrnil pozornost ljudi od tega, česar jim ne bi rad pokazal.

Včasih se mi zdi, da ima vsaka ptica enega mojih obrambnih mehanizmov. Ameriški škorec leže jajca v gnezdu kake druge ptice, da mu ni treba valiti, baltimorski kobilar oponaša glasove nevarnejših ptic, da bi odgnal sovražnike, in neka vrsta kosa ti tako vrešči nad glavo, da od njegovega vreščanja postaneš truden in se kmalu umakneš iz njegovega področja. Ni trajalo dolgo, da sem spoznal, da tudi jaz počnem vse to ali pa še več, da bi se zaščitil ali dosegel, kar želim.

Genesee Diary




PISANJE PISEM

Ko sem danes pisal pisma, sem spoznal, da je pisanje pisem bolj oseben način sporočanja kakor klicanje po telefonu. Morda bo zvenelo čudno, toda večkrat se počutim bližje prijatelju, ki mu pišem, kakor tistemu, s katerim govorim po telefonu. Ko pišem, globlje mislim o svojih prijateljih, zanje molim, povem jim svoja čustva in občutke. Premišljujem o našem medsebojnem odnosu in prebivam z njimi zelo osebno.

Lepota pisanja pisem je v tem, da poglobijo prijateljstvo in ga naredijo bolj stvarnega. Odkril sem tudi, da mi pisanje pisem pomaga k bolj zbrani molitvi za prijatelje.

Danes se mi zdi, da me obdajajo prijatelji, ki sem jim pisal in zanje molil. Bogu hvala za pisma, za tista, ki jih pošiljam, in tista, ki jih dobivam.

A road to Daybreak



MOLITEV ZA ATOMSKO DOBO

Dragi Gospod, prebudi ljudi na Zemlji in njihove voditelje, da bodo spoznali nespamet tekme v jedrskem oboroževanju. Danes objokujemo mrtve v prejšnjih vojnah. Toda ali bo kdo, ki bo objokoval mrtve v naslednji vojni? O Gospod, odvrni nas od neumne samouničevalne tekme. Daj nam spoznati, da vse več orožja pravzaprav pomeni večjo možnost, da ga bomo uporabili. Prosim te, Gospod, da veliki talenti, ki si jih dal svojim bitjem, ne bi prišli v roke močnim in vodilnim, ki jim smrt pomeni cilj. Naj uvidimo, da so viri, skriti v Zemlji, tukaj zato, da z njimi hranimo drug drugega, dajemo zatočišče drug drugemu, zato da svet spreminjamo v prostor, kjer bodo možje, žene in otroci vseh ras in narodov lahko živeli med seboj v miru.

Nakloni nam novih prerokov, ki bodo zmogli naravnost, prepričljivo in ljubeznivo govoriti kraljem, predsednikom, senatorjem, cerkvenim voditeljem in vsem ljudem dobre volje, prerokov, ki nam bodo pomagali delati za mir namesto za vojno.

Gospod, hiti nam pomagat. Ne pridi prepozno. Amen.

A Cry for Mercy



Vedno mi je težko odpustiti nekomu, ki me je resnično užalil, še posebej, če se to večkrat zgodi. Začnem dvomiti o iskrenosti tistega, ki me drugič, tretjič in četrtič zaprosi za odpuščanje.

Toda Bog ne gleda tako. On samo brez jeze ali želje po maščevanju čaka na to, da se vrnemo domov, k njemu.

Morda se mi zdi težko odpuščati drugemu zato, ker ne verujem popolnoma, da mi je odpuščeno. Šele takrat, ko bom mogel popolnoma sprejeti resnico, da mi je odpuščeno in mi ni več potrebno živeti s krivdo ali v sramoti, bom res svoboden. Svoboda mi bo dovolila, da bom drugim odpustil sedemdesetkrat sedemkrat.

Če pa ne bom odpustil, se bom usužnjil želji po maščevanju in tako izgubil svobodo.

prirejeno po The Road to Daybreak