Pogovor z Jette S. Simon, klinično psihologinjo iz ZDA in direktorico Inštituta za partnersko terapijo na Danskem.

"Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, drevo ali kamen, nekomu moraš nasloniti roko na ramo, da se, lačna, nasiti bližine..." (Ivan Minatti)

"Ljubezen je kot skrinja. Najprej si izberete partnerja. Nato sežete v skrinjo in pogledate, kaj se v njej skriva. Če vam je všeč, še naprej brskate v njej. Če vam ni, skrinjo zaprete in se odpravite spet na novo iskanje....
S tem ne bi bilo nič narobe, če brskanje po vedno novih skrinjah ne bi bilo povezano z veliko bolečino. Najprej mučni dogovori o delitvi otrok in premoženja. Potem boleče spoznanje, da so umrle sanje o večni ljubezni. Potem pa negotovost in strah pred ponovnim tveganjem, da bo spodletelo še enkrat. Da ne govorimo o čustveni prizadetosti otrok, ki odraščajo z občutkom krivde, da so odgovorni za ločitev staršev in se zbegano sprašujejo, ali bodo sploh kdaj okusili trajno ljubezen..."

Harville Hendrix, eden najuglednejših strokovnjakov in terapevtov na področju partnerskih odnosov in avtor svetovne uspešnice Najina ljubezen je prek lastnega razočaranja v ljubezni in z dolgoletnim delom zakonskega svetovalca in terapevta odkril globlje vzroke večnih nezadovoljstev v zakonu, ki pogosto prerastejo v spore in prepogosto v ločitev.

"Zakon ali partnerstvo ni trdno zakoličena zveza med dvema, ki se nikakor ne bi mogla spreminjati in razvijati. Zakon je psihološko in duhovno popotovanje, ki se začne z vznemirljivo medsebojno privlačnostjo, potem pa vodi skozi trnovo pot odkrivanja samega sebe in partnerja in se končuje v tesni, ljubeči trajni zvezi. Ali boste prišli do konca poti ali pa omagali nekje na sredi, ni odvisno od tega, koliko sreče boste imeli pri izbiri pravega partnerja, pač pa od vaše pripravljenosti za odkrivanje skritih kotičkov svoje lastne osebnosti."

Pred kratkim je v Ljubljani vodila delavnico za pare učenka Harvilla Hendrixa Jette S. Simon, ki zakoncem pomaga tako v skupinskih delavnicah kakor z individualnimi terapijami. K temu delu jo je spodbudila osebna izkušnja. "Ko sem pred desetimi leti obiskala delavnico Harvilla Hendrixa, sem spoznala, da se mi je to, kar sem doživljala v svojem drugem zakonu, na nek način dogajalo že v prvem." Znanje, ki ga je pridobila na delavnici, ji je omogočilo najti način, kako v družini ustvariti varno okolje, ki obema partnerjema omogoča, da spoznata svoje miselne in čustvene ovire, jih s skupnimi močmi razrešita in s tem odkrivata svoje prave odlike in bogastvo.

Vsako leto je več ločitev. Problemi v zakonu so postali nekaj vsakdanjega in vzroke pripisujemo okolju - zahtevnim službam, pomanjkanju časa, težavam z otroki, finančnim težavam ... In vendar naše babice in dedki ločitev skoraj niso poznali. So znali bolje živeti, bili bolj razumevajoči, strpni in ljubeči? Ali pa so bolj spretno prekrivali svoja nezadovoljstva in se lažje sprijaznili s svojo usodo kot se mi dandanes? Morda pa v skrbi za vsakdanji kruh in golo preživetji niti niso imeli časa razmišljati o partnerju ali celo sreči z njim. Biologi pravijo, da si izbiramo takšne partnerje, ki so primerni za nadaljevanje vrste. Moške privlačijo mlade in lepe ženske, ker ta znamenja kažejo, da je ženska na vrhuncu rodnosti. Ženske pa izbirajo moške, ki jih odlikujeta moč in sposobnost prevlade. Za moškega lepota in mladost nista toliko pomembni kot sposobnost, da prevlada nad drugimi in prinese domov večji delež ulova - zaslužka. Psihologi trdijo, da pri izbiri partnerja iščemo nekoga, ki ima zbirko povsem določenih pozitivnih in negativnih značajskih potez. In vendar, ko smo zaljubljeni, plavamo v oblakih in uživamo razkošje partnerjeve pozornosti, naše naklonjenosti in vere v moč in neskončnost ljubezni. Potem pa se nam nekega dne brez pravega razloga v hipu vsa pričakovanja, upanja in občutek sreče zrušijo v popoln brezup in globoko razočaranje. Čemu?

"Narava je poskrbela za to, da smo v obdobju zaljubljenosti v resnici slepi. Telo proizvaja posebne hormone, ki vplivajo na naše možgane in nam povzročajo občutek sreče. Pravzaprav se ne zaljubimo v osebo, temveč v podobo, ki jo nosimo v sebi. Zaljubljenost tudi ne traja prav dolgo - največ leto in pol. Ko iz nebeških višav pademo na trda tla, imamo šele možnost za pravo ljubezen. Vendar vsi, prav vsi, moramo prej preživeti spopad za prevlado. To je čas globjega spoznavanja in razumevanja sebe in partnerja, to je čas odraščanja in dozorevanja. Predvsem pa to obdobje nesporazumov, prerekanj in usklajevanj ni obsojanja vredno, temveč nekaj zelo, zelo naravnega."

Ko stopamo v skupno zvezo, se odločamo za nekaj, kar v življenju še nismo izkusili, o čemer nas nihče nikdar ni učil, razen, kar smo z otroškimi očmi videli pri svojih starših. Torej bi se morala dva, predno se odločita drug za drugega, spoznavati in učiti umetnosti skupnega življenja?

"Vsekakor o tem mnogo premalo vemo. To je predmet, ki sodi v šole in v ZDA ga že uvajajo. Pravzaprav nimamo nekega modela zakonskega življenja. Vzrok naše nesreče je navadno globoko zakopan v koreninah našega otroštva. To sicer ne pomeni, da imamo slabe starše. Oni so živeli v svojem obdobju in svojih okoliščinah. To pomeni skupek vseh naših izkušenj, kaj vse smo potrebovali in česa nismo dobili. Naučili so nas, kaj lahko počnemo in predvsem česa ne smemo. Otrok kot spužva vsrkava vse napotke, ki se s časom v njem usidrajo kot določen način obnašanja. Zato, kadar vidimo v partnerju nekaj, kar nam ni bilo dovoljeno, tega ne prenesemo in se prizadeto odzovemo."

Čeprav imajo starši v večini primerov najboljše namene, zatirajo nekatere misli in občutke, otroci se morajo odreči nekaterim naravnim oblikam vedenja in zatajiti svoja nagnjenja in sposobnosti. Tako otrok oblikuje negativne lastnosti, ki so vzniknile iz bolečine in postale del njegove domnevne osebnosti, čeprav so tujek, vendar mu pomaga prebijati se skozi zapleten in včasih sovražen svet. Zato vedno iščemo partnerja, ki ustreza podobi naših staršev, da bi ob njem odpustili še ne potolažene prizadetosti iz otroštva in končno odrasli.

Kaj lahko vsak med nami naredi za boljši partnerski odnos in kako se sploh s tem spoprijeti, če smo že globoko prizadeti ali se počutimo žrtev?

"Najprej se moramo zavedati, da je konflikt nekaj naravnega in normalnega. Potem moramo spremeniti predstave o svojem partnerju in prav tako o sebi. Priznati si moramo, da smo ranjeni in prizadeti, a hkrati se moramo zavedati, da smo tudi čudoviti in sposobni. Partnerju in sebi moramo omogočiti varno okolje, da konča svoje otroštvo in obuditi strast in romantiko iz začetnega obdobja. John Grey pravi, da moški potrebujejo zaupanje in spoštovanje, ženske pa hrepenijo po razumevanju in nežnosti. Globoko v sebi pa si oboji želimo izpolniti sebe, ozdraviti svoje bolečine preteklih izkušenj in živeti strastno, ne samo v seksualnem pomenu, temveč v pomenu, da izrazimo sebe in smo ustvarjalni. "

Ali nas res privlačijo prav tiste osebe, ki so nam v resnici zelo podobne, le da tega mi ne opazimo?

"Moje spoznanje je, da srečamo nekoga, ki je bil v otroštvu ranjen na enak način kakor mi, vendar je razvil drugačne obrambne načine, njegova filozofija preživetja je v nasprotju z našo. To pomeni, da se srečamo z nekom, od kogar pričakujemo prav to, česar se ni naučil dajati. S tem, ko ostanemo skupaj in se učimo dajati to, česar nismo bili vajeni ali ne znamo, v resnici prebudimo v sebi vse tisto, česar v otroštvu nismo dobili. Zato imajo starši mnogo večji vpliv na izbiro našega partnerja, kakor se tega sploh zavedamo."

"Le redko ali sploh nikoli se zakon ne razvije v kakovosten odnos brez poprejšnje krize. Zavest se pač ne rodi brez bolečin," je zapisal znani psiholog Gustav Jung. Zato pravi dr. H. Hendrix, da je za zreli zakon zelo pomembno vedeti: da je ljubezenska zveza namenjena ozdravljenju otroških ran; da v partnerju ne vidimo rešitelja, temveč le še eno človeško bitje, ki se bori, enako kot mi, da bi zacelilo svoje rane; da se moramo naučiti svoje želje in potrebe izražati; da se obnašamo premišljeno; da cenimo potrebe in želje partnerja; da prepoznamo in si priznamo temne plati svoje osebnosti; da nimamo partnerja za to, da izpolnjuje naše potrebe, temveč, da sami razvijemo sposobnosti in lastnosti, ki jih pričakujemo od partnerja.

"Ko se zaljubimo navadno rečemo: zdi se mi, kot da te poznam že vse življenje; počutim se kot doma in ne znam več živeti brez tebe. To je vse res, kajti partner, ki si ga izberemo, ravna z nami zelo podobno kot so ravnali naši starši. In vedno se za partnerja odločimo nezavedno. Zato je dobro vedeti vsaj nekaj o svojem partnerju, predno se vežemo v trajen odnos. Prav tako pa moramo vedeti, da se ne moremo izogniti bitki moči, ker je naraven proces. Torej, če ste romantično zaljubljeni, ste srečali točno takega človeka, ki nosi v sebi prav to, po čemer hrepeni vaša podzavest, da obnovi dogodke iz otroštva, vendar tokrat z drugačnim izidom. Poroka je v resnici priložnost, da pozdravite svoje stare rane."

Nekateri učijo, da je vzrok vseh naših nezadovoljstev, ker se nimamo dovolj radi. Drugi svetujejo, da je edina prava pot sočutje in ljubezen do sočloveka. "Ljubezen do samega sebe se uresniči prek ljubezni do drugih," pravi dr. Hendrix.

Verjamete v ljubezen na prvi pogled?

"Ja. Smešno je, koliko priložnosti imamo v življenju za ljubezen, pa se zaljubimo v celem življenju v tri ali štiri. Partner nam nevede predstavlja tisti del osebnosti, ki smo ga izgubili v otroštvu. Ko partner zadovoljuje neizpolnjene potrebe iz otroštva, postaja zaveznik v boju za preživetje. Hkrati pa nas je strah, da ga izgubimo, da izgubimo občutek ponovno odkrite popolnosti, da zopet postanemo polovične osebnosti, da se bosta v nas naselila strah in samota in bomo izgubili stik z okoljem."

In vendar se nam prav to pogosto dogaja. Nekega dne iluzija popolne ljubezni ugasne. Znova smo razočarani, obupani in osamljeni, dokler se nam ob nekom drugem spet ne prebudi občutek pripadnosti, upanja in vere v ljubezen. Mar teh razočaranj ne bi mogli premagati že s prvim partnerjem?

"Tisti, ki se večkrat poročijo in ločijo, ne počno tega, ker so izbrali napačnega partnerja. Vzrok je predvsem v tem, da se oseba ni želela spremeniti in je pričakovala, da se bo spremenil partner. In kadar se tako osredotočimo na svojega partnerja v resnici zgrešimo svojo priložnost. Zakaj, če želimo uresničiti to, po čemer mi hrepenimo, se moramo sami spremeniti. S tem pa omogočimo spremembo tudi partnerju, ker mu nudimo varno zavetje, da to lahko stori. Zavedati se moramo, da je partner naš najboljši prijatelj in največji učitelj."

"Ljubezen je potrpežljiva, ljubezen je prijazna. Ljubezen ne pozna zavisti, bahavosti in ponosa. Ljubezen ni groba, ni lakomna, ni razdražljiva niti zamerljiva. Ljubezen ne uživa v nesreči, temveč se veseli v resnici. Vedno obvaruje. Vedno zaupa, vedno upa in vedno vztraja. Ljubezen nikoli ne spodleti." In prav zato naj nas vedno in vsak trenutek spremlja Minattijeva misel: "...nekoga moraš imeti rad, z nekom moraš v korak, v isto sled -" in ko to zmoremo brez očitkov, zamer, pričakovanj in prizadetosti, izpolnimo sebe in odkrijemo prav to, kar smo vse življenje pričakovali od drugih.

Darja Tavčar