Oglejmo si pobliže tezo, da na demokraciji stoji in pade svet. V njeni zibelki, Ameriki, demokracija funkcionira le pod samoomejitvenim pogojem, da za njih velja le toliko, kolikor se med sabo zmenijo korporacije, da bo veljala, za ostali svet pa naj bi veljala toliko, kolikor jim bo ameriški strateški interes, ki ga ščiti vojska, dopustil, da bo veljala.

Ostali svet je najprej Rusija, kjer so se demokraciji formalno zavezali in s tem Američane potrdili kot voditelje svobodnega sveta, med sabo se pa itak bistvene stvari zmenijo po arhaičnih vzorcih delitve moči in vpliva.

Evropske države so se v svoji uniji zaplezale v demokratični formalizem, ki naj bi izražal nek skupen interes vseh, v resnici pa se skozenj izraža le interes birokracije, ki jo je aparat unije ustvaril za lastno upravljanje.

Kitajska demokracije formalno sicer nima, neformalno pa njeno vlogo v eni zakamuflirani obliki opravlja partijski aparat, ki spretno pedena močno domačo tehnokracijo, ki se je vzpostavila iz partijske kadrovske baze.

Indija je dobesedno žrtev lastne demokracije, ker se zato, ker so jo zaradi angleške kolonialne tradicije vzeli resno, Indijci ne morejo med sabo zaradi tradicionalnih verskih razprtij in kastnih delitev na miren način dogovoriti o ničemer, kvečjemu o tem, da ne bodo šli eden na drugega z orožjem.

Arabci so se sposobni upravljati med sabo in drug z drugim skoraj brez nepotrebne demokratične ornamentike, v Afriki pa je pa itak tako, da lahko obstane na oblasti samo tisti režim, ki je zaradi lastnih interesov demokracijo 'začasno' suspendiral.

V južni Ameriki so z demokracijo začeli končno prakticirati po načelu tukaj in zdaj, samo nimajo z njo kaj dosti za urejati, ker so toliko časa odlašali, da so jim bogati severni sosedje pred nosom speljali vse, s čimer bi se bilo vredno ukvarjati.

Pustimo ob tej priložnosti eksotične karibske in tihomorske otoke vnemar, tja se demokracija občasno naseli zato, da potrjuje pravilo, da je na tem planetu redka dobrina, da tam, kjer je, ne deluje in da je tam kjer deluje, v bistvu ne rabijo.


Zdaj, ko smo razkrili zmotno predpostavko o razširjenosti demokracije na našem planetu in jo s tem odvezali usodne odgovornosti za njegov obstoj, lahko razkrijemo še njeno praktično neuporabnost.

Moderna teorija demokracijo gradi na ideji tolerance. Ta ideja je nastala kot odgovor na boleče zgodovinske izkušnje, ki sta jih rodila verska nestrpnost in fanatizem. Njena podlaga je teza, da ima svoboda prednost pred resnico, da v imenu nobene resnice ni dovoljeno posegati na področje duhovne in fizične svobode drugega in drugačnega.

Človekovo dostojanstvo je utemeljeno prav na tej svobodi vsakega posameznika in vsake združbe, da tudi sama spoštujeta to osnovno pravilo. Toleranca se je rodila na osnovi prepričanja, da noben posameznik, filozofija ali religija nima popolnega uvida v resnico. Zaradi te splošne nepopolnosti ravnajo posamezniki in njihove združbe (religiozne, politične, civilne) dosledno samo tedaj, če dopuščajo obstajati druga drugi. Demokracija naj bi tako le protokolarno zajela medsebojno sobivanje znotraj vzpostavljene tolerance. Te tolerance demokracija tako ne more zagotavljati, kvečjemu obratno, tolerantnost šele omogoča demokracijo.

Zato so absurdni poskusi 'izvažanja demokracije', ki demokracijo poskušajo s 'korenčkom in palico' vzpostavljati v okolja, ki ne poznajo tolerence.

V kolikor toliko tolerantnih okoljih, recimo v zahodnih evropskih državah, pa prihaja do drugačnega absurda: vrtenja sistema demokratičnih pravil v politiki v prazno. Zahodna politika se je ujela v pravno-formalne norme, v katerih se izčrpava. Dejanski problemi se potiskajo v sfero pragmatičnega obvladovanja problemov, pravno-politični sistem večino energije porablja za lasten pogon, v senci te formalno neoporečne demokratične zgradbe pa z vso doslednostjo deluje geslo Laissez faire –laissez passer.

Ko se v ta model čiste formalne demokracije uspe vriniti kakšen avtentičen interes posameznika ali skupine, sistem odreagira panično in tak interes takoj označi kot poskus netolerance, populizma itd. Sformalizirana demokracija skratka ni več sposobna avtentično artikulirati soobstoječih resnic in začne svoj lastni formalizem uveljavljati kot destilacijo teh resnic oz. edino resnico. Izvorna tolerantnost se sprevrže v indiferentnost, ta pa v dejavno ignoriranje drugega in drugačnega.


Od kje nam torej še vedno vera v demokracijo? Glavni razlog najbrž tiči v naši izkušnji, da ima eno regerativno sposobnost, da se tudi skozi tiranije pa milijone žrtev nazaj na novo vzpostavi, da je zgodovina praviloma na njeni strani. Da je ni mogoče uničiti, tudi če gre skoz instititucionalne krize. Po tej interpretaciji smo tudi na začetku 21. stoletja pripravljeni potrpeti vse mogoče pritiske, se odreči suverenosti, se iti nasilje in ignoranco, čeprav se zavedamo, da to ni ravno v duhu demokracije. Kot da verjamemo, da se demokracija lahko le skozi svojo nepopolnost razodeva.

Odrešuje nas torej vera v odrešujočo moč demokracije in ne toliko dejanska demokracija sama, zato demokracija v praksi lahko funkcionira le kot neke vrste božanstvo, ki se ne sme do konca razodeti, če ne vera ne bo več potrebna in razpadel bo svet, ki ga ta vera drži skupaj. Demokracija torej ne sme povsod pa do konca polno zaživeti ravno zato, ker vsak posameznik in združba na demokracijo gledata kot na ideal, za katerega se je treba boriti in za katerega se je treba žrtvovati.

Demokracija kot dogma tako gradi na idealu svobode, za katero je treba žrtvovati najprej lastno resnico. Ta dogma pa je v direktnem nasprotju z idealom tolerance, ki omogoča vsakemu posmezniku in družbi priti do lastne resnice pod edinim pogojem, da se je drugemu ne sme vsiljevati, ker nobeden končne resnice ne more posamično posedovati. Tam, kjer se ideal svobode razglasi kot končno resnico in se s tem začne vsiljevati drugemu, se demokracija kot življenjska praksa neha in začne vera vanjo kot dogmo. Demokracija je tako v prinicipu neuničljiv mit na katerega se lahko sklicuje vsakdo, če je le za ohranjanje tega mita pripravljen žrtvovati lastno resnico.

titud