MOJSTRSTVO LJUBEZNI
tolteške modrosti
praktični vodnik na poti k popolnim odnosom

Don Miguel Ruiz


Toltek je umetnik ljubezni,
umetnik duha,
človek, ki ustvarja sleherni trenutek,
sleherno sekundo, najlepšo umetnost od vseh
-
umetnost sanjanja.

Življenje ni drugega kot sanje,
in če smo umetniki,
lahko ustvarimo svoje življenje z ljubeznijo,
in naše sanje postanejo
umetnina.


Morda vam to še nikdar ni prišlo na misel, toda na tej ali oni ravni smo vsi mojstri. Mojstri zato, ker imamo moč, da ustvarjamo in upravljamo lastno življenje.

Imamo moč ustvarjanja. Ta moč je tako mogočna, da se vse, v kar verjamemo, uresniči. Ustvarimo takšnega sebe, za kakršnega se imamo. Vsa naša resničnost, vse, o čemer smo prepričani, vse to je naša stvaritev. Imamo enako moč, kot jo ima vsak drug človek na tem svetu. Poglavitna razlika med nami in kom drugim je, kako to moč uporabljamo, kaj z njo ustvarjamo.

Postali smo mojstri jeze, mojstri ljubosumja, mojstri žalosti in mojstri samozavračanja. Vse naše življenjske drame in trpljenje so sadovi takšnega urjenja.

Da bi postali mojstri ljubezni, se moramo v ljubezni uriti. Tudi veščina navezovanja in ohranjanja odnosov je pravo mojstrstvo, in izmojstrimo se lahko edinole z vajo. Se pravi, če hočemo obvladati kak odnos, moramo delovati. Vse je v DEJANJU.


Prebivalci tega planeta trpimo za boleznijo uma, ki se ji reče strah. Naše čustveno telo je polno ran, in te rane so okužene s čustvenim strupom. Ta bolezen strahu se kaže kot jeza, sovraštvo, potrtost, zavist in hinavščina; njena posledica pa so vsa čustva, zaradi katerih ljudje trpijo.

Vsi ljudje smo duševno bolni, in bolezen je pri vseh ista. Rekli bi celo, da je ta svet nekakšna bolnišnica za duševno bolne. Toda ta duševna bolezen razsaja po svetu že tisoče let in medicinske knjige ter psihološke razprave jo imajo za nekaj običajnega. Zanje je ta bolezen nekaj normalnega, vendar to sploh ni res.

Kadar strah postane prevelik, razum začne odpovedovati in ne more več prenašati vseh tistih ran čustvenega telesa in vsega strupa v teh ranah. V psiholoških knjigah se temu pravi duševna bolezen. Ima različna imena: shizofrenija, paranoja, psihoza .- a vse te bolezenske oblike nastanejo, kadar je razum tako zelo preplašen in rane čustvenega telesa tako boleče, da je zanj boljše, če prekine stike z zunanjim svetom.

Ljudje smo po naravi zelo občutljiva bitja. In zelo smo čustveni, saj vse dojemamo s čustvenim telesom. Naravna frekvenca ljudi, preden se udomačijo, je raziskovanje in uživanje življenja; naravnani smo na to, da ljubimo. Ko smo otroci, nam ljubezen kot pojem nič ne pove; tedaj jo zgolj živimo. Tedaj je ljubezen naš način življenja.

Čustveno telo ima v sebi nekakšno alarmno napravo, ki nas opozori, če ni kaj prav. Enako velja za fizično telo; tudi ono ima nekakšno alarmno napravo, ki nas opozori, če je kaj narobe z njim. Tej alarmni napravi fizičnega telesa rečemo bolečina. Alarmna naprava za čustveno telo pa je strah.

Čustveno telo zaznava čustva, a ne z očmi. Čustva zaznavamo neposredno s čustvenim telesom. Otroci občutja samo občutijo, ne skušajo si jih razumsko razložiti in se ne sprašujejo o njih. Zato otroci nekatere ljudi pač sprejemajo, drugih pa ne. Če jih kak človek navdaja z nelagodjem, ga zavračajo in se mu umaknejo.

Ljubezen nima nobenih obvez. Strah se, v nasprotju z njo, kar šibi od njih. Na stezi strahu vse, kar storimo, storimo zato, ker to MORAMO storiti, pa tudi od drugih pričakujemo, da bodo to in ono storili zato, ker to MORAJO. Čutimo torej obvezo, in kakor hitro jo ZAČUTIMO, se ji tudi notranje upremo. In čim bolj se ji notranje upiramo, tem bolj trpimo. In prej ali slej se začnemo obvezam izogibati. Ljubezen pa po drugi strani ne vzbuja nobenega odpora. Karkoli storimo v njenem imenu, storimo zato, ker tako HOČEMO. In to nas navdaja z veseljem; vsako opravilo postane kakor igra in v njem uživamo.

Ljubezen ničesar ne pričakuje. Strah pričakuje vse mogoče. Če nekaj pričakujemo in se to ne zgodi, smo prizadeti. In krivimo druge, da ne spolnjujejo naših pričakovanj. Kadar ljubimo, ničesar ne pričakujemo, zato tudi ne moremo biti prizadeti.

Ljubezen temelji na spoštovanju. Strah pa ne spoštuje ničesar, tudi samega sebe ne. Če se mi smilite, to pomeni, da vas ne spoštujem. Tedaj menim, da ne morete sami odločati o svojem življenju in da se moram jaz odločati namesto vas. In če jaz odločam namesto vas, vas bom kmalu poskušal obvladati na nek način, to se pravi, da vas ne spoštujem.

Ljubezen je neusmiljena, nihče se ji ne smili. Vendar je ljubezen sočutna. Strah pa je poln usmiljenja. Če vas ljubim, potem vem, da boste zmogli, da ste dovolj močni, dovolj pametni, dovolj dobri, da boste lahko sami odločali o sebi. Verjamem in zaupam, da vam bo uspelo. Če pa vam bo vendarle spodletelo, vam bom seveda podal roko in vam pomagal, da se poberete. In vam rekel:
»Saj bo šlo, le naprej!«
To je sočutje – a to ni isto kot pomilovanje. Sočutje izvira iz spoštovanja in ljubezni; pomilovanje iz pomanjkanja spoštovanja in strahu.

Ljubezen je popolnoma odgovorna. Strah se odgovornosti izogiba, vendar to še ne pomeni, da ni odgovoren. Če se skušamo izogniti odgovornosti, delamo eno izmed največjih napak, saj ima vsako dejanje posledico. Vse, kar mislimo, vse, kar storimo, ima posledico.

Ljubezen je vselej prijazna. Strah je vselej neprijazen. Če nam vlada strah, smo polni obvez, polni pričakovanj, brez spoštovanja, izogibamo se odgovornosti in se predajamo (samo)pomilovanju. In če nas strah navdaja s tolikšnim trpljenjem, kako naj se ob njem dobro počutimo? Čutimo se žrtve vsega, jezimo se in žalostimo, razjeda nas ljubosumje, ali pa se počutimo izdane. Prijaznost lahko ob vseh teh čustvih, ki so samo zakrinkan strah, samo hlinimo.

Ljubezen je brezpogojna. Strah pa nenehno postavlja pogoje. Če hodim po stezi strahu, te ljubim le, ČE mi pustiš, da te obvladujem, ČE si dober do mene, ČE se ujemaš s sliko, ki sem si jo ustvaril o tebi. Velikokrat se te bom celo sramoval, saj ne boš to, kar bi JAZ rad, da bi ti bil. ČE se ne ujemaš s sliko, ki sem si jo ustvaril o tebi, me boš spravljal v zadrego, mi šel na živce, s tabo ne bom imel nobenega potrpljenja. Na stezi ljubezni ni nobenega ČE; tu ni pogojev. Ljubim te takšnega, kakršen si, in dajem ti vso svobodo, da si še naprej takšen.

Na stezi ljubezni vlada pravica. Če zagrešite napako, zanjo plačate enkrat samkrat, in če se resnično ljubite, se iz napak tudi kaj naučite. Na stezi strahu ni pravice. Za eno in isto napako se kaznujete tudi tisočkrat. Ljudje si iz vsega delajo drame, celo iz najbolj preprostih malenkosti. In takšne drame videvamo takorekoč med vsemi pari, saj ljudje večinoma živimo v peklu, na stezi strahu.

Vsak odnos ima dve polovici – in ti dve polovici ga sestavljata. Ena polovica ste vi, druga polovica pa je vaš sin, hči, oče, mati, prijatelj, zakonec… Izmed teh dveh polovic ste za svojo odgovorni le vi sami; za ono drugo ne. In prav vseeno je, kako blizu ste si po vašem mnenju s tistim človekom ali kako močno ga po vašem mnenju ljubite; za to, kar se dogaja v njegovi glavi, nikakor ne morete biti odgovorni.

Če v nas ni spoštovanja, se vojskujemo za prevlado nad drugim, saj se vsakdo čuti odgovornega za drugega. Ker ne spoštujemo, poskušamo obvladovati. Ker ni spoštovanja, se vedemo do drugega, kakor da ne bi bil dovolj sposoben ali pameten, da bi sam videl, kaj je zanj dobro in kaj ne.

Z drugo polovico si lahko življenje delimo, skupaj uživamo in skupaj ustvarimo najlepše sanje. Toda ta druga polovica ima vselej čisto svoje sanje, svojo lastno voljo, in teh sanj nikdar ne moremo nadzorovati, pa naj si še tako prizadevamo. Potemtakem imamo na izbiro dvoje: bodisi ustvarimo nadzor in napovemo vojno za prevlado nad njo – ali pa postanemo njen soigralec, družabnik v igri. Soigralci namreč igrajo skupaj, ne drug proti drugemu.

Če igrate tenis v dvojicah, sta skupaj s soigralcem moštvo in nikoli ne igrata drug zoper drugega – nikoli in nikdar. Tudi če igrata tenis različno, imata pred očmi isti cilj: skupaj uživati, skupaj igrati, biti soigralca v igri. Če pa vam vaš soigralec vseskozi soli pamet in govori:
»Ne, ne igraj tako! Takole moraš, vidiš…«, potem v igri ne boste dolgo uživali. Vaš soigralec namreč hoče, da bi igrali tako kot on, namesto, da bi igral SKUPAJ z vami, kot moštvo.

Na stezi ljubezni več dajete kakor jemljete. In pri tem se seveda toliko ljubite, da ne dovoljujete sebičnežem, da bi se okoristili z vami.

Če se boste zavedali, da vas nihče drug ne more osrečiti, saj je sreča sad ljubezni, ki izvira iz nas, se vam bodo na stežaj odprla vrata k največjemu mojstrstvu Toltekov, mojstrstvu ljubezni.

O ljubezni lahko natvezimo gore modrih besed in o njej napišemo na tisoče knjig, a bo vendarle za vsakogar izmed nas popolnoma drugačna, kajti ljubezen je treba doživeti. Ljubezen ni pojem; ljubezen je dejanje. In ljubezen, kadar deluje, lahko obrodi zgolj ali samo srečo. V ljubezni se lahko izmojstrimo le tako, da se v njej urimo. Ni nam je treba utemeljevati, ni nam je treba razlagati, samo vaditi se moramo v njej.

Ljudje velikokrat mislimo, da iščemo ljubezen, a v resnici iščemo zgolj nekoga, ki bi nas potreboval, nekoga, ki bi ga lahko obvladovali in ga vrteli okrog prsta. V medčloveških odnosih divja vojna za prevlado, saj nas že od rojstva učijo tekmovati za pozornost drugih in za nadvlado nad drugimi. To, čemur mi pravimo ljubezen – do nekoga, ki nas potrebuje, do nekoga, ki stalno misli na nas – ni ljubezen. To je sebičnost. Sebičnost se pač ne more obnesti, saj v njej ni ljubezni. Dva človeka pa sta lačna ljubezni in hrepenita po njej. Nekaj te ljubezni okusita edinole v spolnosti, zato postaneta zasvojena z njo, saj sta je nenehno lačna.

In potem nenehno iščemo nasvete v zvezi z ljubeznijo in spolnostjo. Toliko knjig je bilo že napisano na to temo in skoraj vse bi lahko imele isti naslov: »Kako biti spolno sebičen«.

Ljubiti se bojimo zato, ker ni varno ljubiti. Strah pred zavrnitvijo je zelo močan. Zato se moramo delati, da smo, kar nismo. Trudimo se, da bi nas partner sprejel – sami sebe pa ne sprejemamo. Toda težava ni v tem, da nas partner zavrača. Težava je v tem, da zavračamo sami sebe. Problem je torej samozavračanje.

Ljudje lovimo ljubezen. Čutimo, da potrebujemo ljubezen, saj smo prepričani, da je nimamo, to pa zato, ker ne ljubimo sebe. Ljubezen lovimo v drugih ljudeh, to pa je napačen kraj, saj drugi ljudje nimajo tiste ljubezni, ki jo mi potrebujemo. Ljubezen, ki jo moramo ujeti, je v nas samih, a ta ljubezen je dokaj težaven plen. Zelo težko je namreč loviti znotraj sebe, priti do nje iz svoje notranjosti. Da bi ujeli ljubezen v sebi, se morate predati samemu sebi, in sicer kot lovec in kot plen. Kajti v vašem umu sta namreč oba: lovec in plen. Od Kanade do Argentine sami sebe imenujemo bojevniki, kajti bojevnik je lovec, ki lovi samega sebe. Bojevnik nisi zato, da bi bitko za vsako ceno dobil, dovolj je že, da se upiraš in ne popuščaš več nadzoru.

Skoraj vse na tem svetu slepila je laž. Zato se pri odkrivanju resnice držimo treh pravil.

Prvo se glasi: Ne verjemite mi.
Se pravi, ni mi treba verjeti; le mislite in se po svoje odločajte. Lahko mi verjamete, če je v mojih besedah za vas kak smisel, če vas osrečujejo, če vas vodijo k prebujenju. Jaz sem odgovoren za to, kar povem, ne pa tudi za to, kar vi razumete. Živimo pač v povsem ločenih sanjah.

Drugo pravilo se glasi: Ne verjemite niti sebi.
Nikar si ne verjemite, ko si govorite, da niste dovolj dobri, dovolj pametni, dovolj močni. Ne verjemite svojim omejitvam. Ne verjemite, da niste vredni sreče ali ljubezni. Ne verjemite, da niste lepi. Ne verjemite ničemur, kar vas onesrečuje in navdaja s trpljenjem.

Tretje pravilo se glasi: Ne verjemite nikomur drugemu.
Ko se znebite čustvenih ran, ko vam ni več treba verjeti drugim samo zato, da bi vas sprejeli, vse ugledate neprimerno jasneje. Ne verjemite drugim, saj bodo izkoristili vašo lahkovernost in vas vodili za nos. Ne verjemite nikomur, ki pravi, da je prišel odrešit svet. Svet ne potrebuje nikogar, da bi ga reševal. Svet je živ; je bistroumno živo bitje. Rajši si sami ustvarite sanje o nebesih; nihče jih ne more ustvariti za vas. Nič razen zdrave pameti vas ne bo pripeljalo k vaši lastni sreči, k vaši lastni stvaritvi.

Če hočemo pozdraviti rane svojega čustvenega telesa, jih moramo očistiti strupa. Kako lahko to storimo? Rešitev nam je pred dvatisoč leti povedal Učitelj: z odpuščanjem. Drugega načina ni.

Odpuščanje je koristno za VAŠE duševno ozdravljenje. Odpuščanje je dejanje ljubezni do sebe. Odpustiti morate tistim, ki so vas prizadeli, a ne zato, ker si to zaslužijo, temveč zato, ker se vi nočete ves čas počutiti slabo.

Ko smo bili otroci, smo nagonsko odpuščali. Odpuščanje se nam je zdelo nekaj čisto naravnega. Rodili smo se s sposobnostjo odpuščanja in priučili smo se nasprotnega. Postali smo ponosni, nečimrni, polni smo napuha.

Začnite delati na odpuščanju; začnite se uriti v njem. Odpuščanja se boste znova navadili edinole z redno vadbo. Vadite torej, vadite kar naprej, dokler se ne boste vprašali, ali lahko odpustite tudi sebi. Ko boste odpustili sebi, potem se boste sprejeli in vzljubili. To pa je najpomembnejše in dokončno odpuščenje – da naposled odpustite tudi sebi.

Ljubezen je zdravilo, ki pospešuje zdravljenje. Ni drugega zdravila kot brezpogojna ljubezen. Zadovoljstvo lahko izrazimo na tisoč načinov, a resnično srečni smo lahko samo na en način: v ljubezni. Drugega načina ni.

Resnica, odpuščanje in ljubezen do sebe: ob tem trojem bo svet ozdravel in ne bo več bolnišnica za duševne bolezni.

Zdaj imate v rokah orodje, s katerim se lahko pozdravite. Vprašanje je le, kaj boste storili z njim.

Prerokbe Toltekov so predvidele začetek novega sveta, novega človeštva, kjer bodo ljudje prevzeli odgovornost za svoja prepričanja, za svoja življenja. Prihaja čas, ko boste postali sam svoj guru. Ne boste več potrebovali drugih ljudi, da bi vam pripovedovali, kaj je božja volja. Tedaj si boste z Bogom gledali iz oči v oči, brez posrednika. Iskali ste Boga, in našli ste ga v sebi.

Ko veste, da je sila, ki ji pravimo tudi Življenje, znotraj vas, sprejmete lastno božanstvo, pa vendar ostanete ponižni, saj isto božanstvo vidite tudi v drugih ljudeh in živih bitjih.

Ves svet vas lahko ljubi, pa vas ta ljubezen ne bo osrečila. Osreči vas lahko edinole ljubezen, ki prihaja iz vas. Vaša ljubezen do drugih je vaša polovica, druga polovica pa je lahko pes, drevo, oblak…
Ena polovica ste; druga je to, kar zaznavate. Vi kot sanjalec ste ena polovica. Druga polovica so sanje.

Ko ljubite brezpogojno, se kot človek in kot Bog uskladite z Duhom Življenja, ki veje skozi vas. Vaše življenje postane izraz lepote tega Duha. Življenje ni nič drugega kot sanje, in če ga ustvarite v ljubezni, vaše sanje postanejo umetnina.