V Sloveniji živi 11 vrst kač. Strupene so le modras, laški gad in gad.Vse naše kače si lahko od sredine maja do konca novembra žive ogledate na razstavi KAČE - ZAKAJ SE JIH BOJIMO?!? v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, Prešernova 20, Ljubljana.

Med strupenjačami je najpogostejši in največji modras (Vipera ammodytes), ki ga zlahka prepoznamo po značilnem rožičku na koncu gobca. V dolžino lahko doseže do 1 m.

Nekoliko manjši, do 80 cm dolg, je laški gad (Vipera aspis). V Sloveniji je skoraj sedemdeset let veljal za izumrlo vrsto, nedavno pa smo ga ponovno zasledili na prisojnih pobočjih Breginjskega kota. Gad (Vipera berus), ki je najmanjši med strupenjačami (v dolžino doseže do 70 cm), živi večinoma v gorah, v nižinah je zelo redek na hladnejših in vlažnih mestih.


Naše strupenjače od daleč lahko prepoznamo po čokatem telesu in zelo kratkem repu, večinoma pa tudi po značilnem cickcak vzorcu na hrbtu. Vendar je ta lahko pri nekaterih osebkih gada in pri laškem gadu nepovezan in tvori prečne proge, pri obeh vrstah pa so pogosti tudi popolnoma črni primerki brez vzorca.

Pogled od blizu nam razkrije, da imajo strupenjače navpično zoženo zenico, ki jim omogoča, da so lahko dejavne tudi v mraku in ponoči, ko love manjše glodavce. Takšno zenico pa ima tudi črnostrel ali mačjeoka kača (Telescopus fallax), ki sodi med polstrupene kače. Strupnik ima nameščen globoko zadaj v ustni votlini in zato človeku ni nevaren. V Sloveniji živi le na Primorskem, kjer je izjemno redek. Hrani se predvsem s kuščaricami, glodavci in manjšimi kačami.

Preostale vrste naših kač nimajo strupnikov in človeku prav tako niso nevarne, vendar vrste, ki plena prej ne ubijejo, iz preoblikovane žleze slinavke izločajo strup, ki po drobnih kanalčkih v nebu teče v ustno votlino. Njegova glavna naloga je, da plen omami in s tem omogoči lažje požiranje, pomaga pa tudi pri prebavi.

Popolnoma brez strupa sta le navadni in progasti gož. Podobno kot udavi in pitoni plen najprej ovijeta in zadušita, šele nato se lotita požiranja. Progasti gož (Elaphe quatuorlineata) v takšnem položaju sicer grozeče sika, a skoraj nikoli ne uporabi zob. S svojim mogočnim videzom največje evropske kače (v dolžino doseže tudi do 2,5 m) se mu na ta način marsikdaj uspe rešiti. V Sloveniji smo ga v zadnjem času zasledili le na Steni pri Dragonji.

Podobnost z gadom najpogosteje z življenjem plača smokulja (Coronella austriaca), razmeroma majhna in počasna kača. Na strupenjače ne spominja le po temnem vzorcu na hrbtu in glavi, temveč tudi po načinu razmnoževanja. Večina kač namreč položi oplojena jajca pod kupe gnijočega listja ali razpoke v skalah, kjer jih prepusti na milost in nemilost materi Naravi. Naše strupenjače in smokulja pa polegajo žive mladiče. Oplojena jajca ostanejo v telesu samice, vse dokler se mladiči ne izležejo. Tako lahko samica med razvojem zarodkov s sončenjem aktivno poskrbi za primerno toploto, nujno za njihov razvoj. Tak način razmnoževanja, imenovan ovoviviparija, omogoča nekaterim plazilcem obstoj tudi v hladnejših okoljih s kratkim poletjem.

Ob mlakah, ribnikih in rekah po vsej Sloveniji pogosto naletimo na belouško (Natrix natrix) ali kobranko (Natrix tessellata). Prva se prehranjuje predvsem z dvoživkami in njihovimi ličinkami, paglavci, druga lovi skoraj izključno ribe. Kadar ne moreta ubežati, se obe vrsti branita z glasnim sikanjem in napihovanjem ali pa hlinita smrt. Če ju primemo, nas poškropita z izjemno smrdečim izločkom kloake, a nikoli ne grizeta. Na posebno primerna mesta za razvoj jajc pogosto po več samic belouške odloži svoje leglo, ki šteje od 30 do 50 jajc. Ljudje nanje pogosto naletijo v kupih gnoja, kjer se neredko razvija nekaj sto, izjemoma celo nekaj tisoč jajc.

Le na Primorskem živita črnica (Coluber viridiflavus) in belica (Coluber gemonensis). Prva je tu najpogostejša kača, druga je izjemno redka.

vir:GEA-Staša Tome