Hemvati
(Zgodba o erotičnih svetiščih v Khajurahu)

Bog Mesec je s svojim bledosrebrnim pogledom zdolgočaseno bolščal v pokrajino pod seboj. Bila je polna luna, čas, ko je že tako radoživi bog postajal še bolj nemiren. Odločil se je, da si bo pobliže ogledal gozdove današnjega Madhya Pradesha, ki so počivali v poletni noči. Njegovo pozornost je kmalu pritegnil prizor, ki mu je obetal nekaj zabave, ki si jo je njegovo božanstvo že dolgo želelo. In si bog Mesec privzame človeško obliko ter se spusti na Zemljo.

Hemvati, lepa in mlada hči kraljevega duhovnika v Kashiju, je stala ob ribniku in počasi odlagala svoja oblačila. Zelo rada je hodila k tej vodi, kjer se je lahko kopala in razmišljala o svojem življenju. Kot je običaj pri njenem ljudstvu, je bila obljubljena nekemu dečku za ženo, ko bo ta postal mož. Toda tistega dečka je boginja Kali v enem svojih smrtonosnih plesov usmrtila s hudo boleznijo in Hemvati je ostala sama, z negotovo prihodnostjo.

Tukaj ob ribniku pa je znala najti svoj mir in se prepustiti sanjarjenjem o radostih življenja. Naga je počasi stopala v vodo in, ko je bila ta dovolj globoka, z užitkom zaplavala. Potopila se je in napravila nekaj dolgih zamahov, plavajoč pod gladino. Ko je spet pogledala iz vode, si je popravila lase, ki so ji padali čez čelo, si obrisala kaplje z oči in pogledala okoli sebe.

Hemvati sploh ni bila presenečena, ko je zagledala mladeniča, ki je stal ob ribniku. In ko je povabila nagega lepotca k sebi v vodo, ni vedela, da to ni njena volja, da je le del igre boga Meseca. Ni razumela, da lahko tako močno naslado, kot jo je čutila v njegovem objemu, doživi samo v odnosu z božanstvom. In niti slutila ni, da bo odslej njeno življenje posvečeno iskanju razsvetljenja skozi spolnost.

Vedela pa je že tedaj, ko sta se končno umirila in jo je mladenič za roko peljal iz vode, da je nepreklicno zanosila. V strahu, da jo bodo ljudje imeli za omadeževano z grehom, ki ga ni mogoče sprati in da bo ostala sama in zaničevana, je pričela neutolažljivo jokati.

Zasmilila se je Hemvati bogu Mesecu v podobi lepega mladeniča. Želel je popraviti neumnost, ki jo je napravil. Obrnil jo je k sebi in ji pogledal globoko v oči.

"Ne joči," ji je nežno rekel. "Rodila boš sina, ki bo postal mogočen kralj in bo zgradil mnogo templjev, tako veličastnih, da se jim bodo čudili prihodnji rodovi. In znal bo sprati greh s tebe, v življenju boš spoštovana in pomembna ženska. Pojdi rodit v Khajjurpuro, tam živi in skrbi za otroka."

Izginil je v noč in pustil Hemvati v začudenju ob spoznanju, da se je pravkar ljubila z gospodarjem lune.

Hemvati je poslušala navodila svojega božjega ljubimca in storila, kot je rekel. Rodila je sina, po imenu Chandravarman, ki je bil že od malega obdarjen s posebno močjo. Ko je bil star šestnajst let, je z golimi rokami premagoval tigre in leve. Osupla nad sposobnostmi svojega sina, je Hemvati prosila boga Meseca, naj ga napravi za kralja. Tako je Chandravarman nekega dne prišel pred ljudstvo in pred njimi s pomočjo svojega boga spremenil jeklo v zlato. Vsi so ga priznali za kralja in ustanovil je kraljestvo. Iz skromnega kraja Khajjurpura pa je napravil mogočno mesto, ki se je odslej imenovalo Khajuraho, mesto zlatih dateljnovih palm.

Chandravarman je na željo svoje matere pričel graditi svetišča v okolici mesta. Ko je bil zgrajen prvi tempelj, je uresničil obljubo boga Meseca in z obredom, imenovanim bhandya-yagya, opral svojo mater vseh grehov.

Na tem mestu se začne legenda o Khajurahu prepletati z resnično zgodovino. Iz Chandravarmanovega rodu je nastala mogočna dinastija, imenovana Chandela Rajputs. častili so boga Meseca, za katerega potomce so se imeli. V obdobju od 9. do 12. stoletja so zgradili petinosemdeset templjev, od katerih se je do danes ohranilo kakšnih dvajset.

Chandele so častili telesno ljubezen kot pot, po kateri je moč doseči razsvetljenje in stanje absolutne ljubezni. Njihovi templji so polni najdrznejših erotičnih prizorov skupinske ljubezni, ki še danes jemljejo sapo množici obiskovalcev iz vsega sveta. Nihče ne ve, ali so bili Chandele privrženci Tantre ali ne, znano pa je, da so v tistem času njihovo kraljestvo obkrožali privrženci budizma, ki se za telesne užitke niso dosti menili in so sledili resnobni, poduhovljeni Buddha Dharmi. Zato so Chandele ves čas svoje vladavine gradili svoje templje in z močjo umetnosti navduševali svoje podanike za svoje verovanje.

Chandele so na pričetku 12. stoletja izginili prav tako skrivnostno, kot so prišli. Za njimi je ostala množica templjev, v katerih ponekod še danes opravljajo svete obrede. Khajuraho danes obiskujejo množice turistov, ki se ob erotičnih skulpturah spomnijo neke prvobitnosti v sebi in poživljajo svoj, zaradi zahodnjaškega načina življenja zakrneli, krvni obtok.

Bog Mesec pa se v nočeh, ko sveti na gozdove Madhya Pradesha, s človeško otožnostjo spominja svoje Hemvati.

Miro