Na strani http://www.dnevnik.si/novice/svet/1042376163 so objavili novico iz Italije, kjer je magazin Panorama objavil zgodbo s fotografijami duhovnikov, ki so zahajali v gej klub, kjer so si privoščili občasni seks z neznanimi moškimi. Katoliška cerkev je po objavi zgodbe odgovorila s pozivom, naj se homoseksualni duhovniki, ki živijo dvojno življenje, razkrijejo in naj odstopijo iz duhovništva.

Da je homoseksulnost med duhovniki, tudi v Vatikanu, bolj razširjena kot mislimo, opisuje Joe Rigert v knjigi Zlorabe, molk in laži, Spolno nasilje v Irski katoliški cerkvi, citiram: »V resnici sem v Vatikanu, ki naj bi bil enklava celibatu zapriseženih mož, tudi sem spoznal, da je homoseksualnost tam vsakdanji pojav – od švicarskih gardistov na dnu do najvišjih prelatov.

Po trditvah zanesljivih virov iz gejevskih vrst, se za zmenke dogovarjajo na samem trgu svetega Petra, v različnih parkih in v gejevskih kopališčih. Homoseksualni vatikanski uradniki imajo odnose tudi med seboj. Neka zasebna preiskava je ugotovila visoko stopnjo okuženosti z virusom HIV pri semeniščnikih. Neki nemški sociolog je med svojim raziskovalnim projektom, o katerem je poročal tudi dopisnik iz Vatikana John L. Allen, dobil na vatikanskih hodnikih kar 64 'vabil' različnih duhovnikov. Duhovniki naj bi redno uporabljali storitve 'fantov na klic', ki delajo v bližini rimske železniške postaje. Med tistimi, ki si na takšen način iščejo spolne partnerje, naj bi bil tudi vatikanski diplomat in nadškof, ki so ga pred leti odpoklicali iz tujine prav zaradi neprimernega spolnega vedenja. Ko je bil sredi devetdesetih let umorjen papežev služabnik Enrico Sini Luzi, sicer dober znanec iz rimskih gejevskih klubov, je policija na njegovem truplu našla zanesljiva znamenja sadomazohističnih spolnih iger.

Najbolj nenavaden je bil pogovor z Vladimirjem Luxurio, kar je umetniško ime Vladimirja Guadagne, dvospolnega plesalca in lastnika disko kluba, ki napada vatikansko sprenevedanje in hinavščino v zvezi s homoseksualnostjo (leta 2006 je bil izvoljen v italijanski parlament).  Luxuria mi je pripovedoval o duhovnikih, ki vodijo 'fante na klic' v svoja stanovanja, o duhovniku, ki so ga na našli na ulici preoblečenega v ženska oblačila, o dobro znanem monsinjorju, ki je homoseksualec. In kako ve, da je ta človek homoseksualec? Geji imajo za to šesti čut, je odgovoril. Luxuria je pripovedoval o svojih prizadevanjih za organizacijo svetovnega gejevskega 'Dneva ponosa', ki bi sovpadal s cerkvenim jubilejnim letom 2000. V okviru te akcije je nameraval razgaliti homoseksualce iz Vatikana, vendar si je pozneje premislil, ker je, kot je rekel, dobil grozilno pismo, v katerem so ga neznanci spraševali ali želi biti v grobu oblečen kot moški ali kot ženska. 'Hinavščine je ogromno,' je rekel.«

V knjigi opisuje tudi zgodbo gejevskega bivšega monsinjora Michaela Cashmana, ki je moral zatajevati svojo homoseksualnost in je zato svoje spolne potrebe tešil pri materi in njenih dveh otrocih, in to ne le enkrat ali dvakrat, temveč skozi obdobje nekaj let. Ko je odstopil s položaja, je cerkev obtoževal, da ga je s svojo 'nesmiselno okrutno vojno proti gejem in lezbijkam' potisnila v samozanikanje in samoobtoževanje – in celo na rob samomora. Rekel je, da ni sposoben živeti po cerkvenih načelih spolnosti, zaradi katerih se je že od pubertete dalje prisiljen pretvarjati in lagati.

In kakšen je sicer uradni odnos katoliške cerkve do istospolno usmerjenih? V Bibliji, za katero cerkev trdi, da je čista božja beseda, piše: »Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.« (3 Mz 20,13) Po cerkvenem nauku homoseksualci torej nimajo pravice do življenja. Tudi homoseksualni duhovniki. Ta biblijski citat je temelj katoliškega preganjanja istospolno usmerjenih ljudi skozi vso zgodovino in še seveda danes.

Niko Gorjup, Nova Gorica