| ... ali zakaj nujno potrebujemo spremembe
 Zlati standard
Zlati standard ter argument inflacije, ki je bil uporabljen za njegovo opravičitev, temeljita na klasični 'količinski teoriji denarja'. Ta pravi, da je inflacija produkt prevelike količine denarja v obtoku ter premalo dobrin in storitev. Če bi vlada preprosto izdajala denar sama, bi denar rastel hitreje kot razpoložljive dobrine in storitve, kar bi povzročilo inflacijo.
Če pa bi bil papirnati denar vezan na zlato, ki je količinsko omejen, potem bi dotok denarja ostal stabilen. To je bil stalni argument bankirjev proti vladnemu izdajanju denarja, vendar pa so se javno v časopisih spretno izogibali te teme.
Dodajanje denarja v obtok tako s strani bank kot s strani vlade v obeh primerih poveča povpraševanje na trgu. Razlika je v tem, da vladni denar ne pahne davkoplačevalce v dolg ter zagotavlja stalen vir. V obeh primerih je ustvarjen iz nič. Če je porabljen za ustvarjanje novih dobrin in storitev, potem tako povpraševanje kot ponudba rasteta istočasno.
Zlati standard je fikcija, saj banke nimajo dovolj zlata, da bi pokrile ves papirnati denar v obtoku. Ameriko je prepustil na milost in nemilost tujih finančnikov, ki so kontrolirali zlato. Ko je uvoz prekoračil izvoz, je zlato odteklo ven, s tem pa se je skrčila tudi količina papirnatega denarja v obtoku.
Ulični protesti in populistično gibanje
L. 1886 so korporacije dobile enake pravice in privilegije kot posamezniki. Počasi so prevzele nadzor nad 'prostim trgom' skozi izkoriščanje delavcev in kmetov ter izrivanjem malih podjetij.
Dve organizaciji, ki so se jih ameriški bankirji v poznem 19. stol. najbolj bali, sta bili The Farmers Alliance (kmetje) in Knights of Labour (delavci). Trudili so se, da bi zmanjšali moč teh organizacij. Bančni manifest, katerega izvor ni znan, pred senatom pa ga je prvič bral Charles Lindbergh starješi (oče znamenitega letalca), med drugim pravi, da si je treba prizadevati za zmanjšanje moči množice skozi:
- vplive na sodiščih
- hitra zaprtja hipotek ter pobiranjem dolgov
- medsebojno združevanje in zakonodajo
- netenjem političnih sporov med ljudstvom (odtekanje energije drugam)
Ulični protesti datirajo nazaj v l. 1894, ko je Jacob S. Coxey pripeljal svojo skupino 500-ih nezadovoljnih posameznikov iz Ohia v Washington, iz protesta proti izkoriščanju kmetov in delavcev s strani bank. Prišel je predložit dva zakona, skozi katera bi vlada izdajala lasten denar in ga vlagala v javne projekte. Vstop v kongres mu je preprečila policija, vendar so se po njegovem zgledu podobno organizirale še druge skupine ter marširale v Washington (skupaj več kot 40).
Populistično gibanje 1890-ih je bilo zadnji resni izziv bančnemu monopolu nad izdajanjem denarja. Za razliko od danes, je bil imperialistični vpliv Anglije v spominu Američanov takrat še živ.
L. 1895 je W. H. Harvey izdal knjigo Coin's financial school, ki je postala uspešnica. V njej razlaga, da Amerika plačuje Angliji 200 mil. $ letno v zlatu zgolj za obresti na obveznice. Leto kasneje je postal svetovalec demokratskega predsedniškega kandidata Williama J Bryana. Toda William McKinley, repulikanski nasprotnik, je imel za seboj finančni in gospodarski lobi in je med drugim prejel za takratne razmere velikanskih 250.000 $ s strani Rockefellerjevega Standard Oil.
McKinley je zmagal, vendar pa je bil prav tako pristaš protekcionizma skozi državne tarife. Njegov podpredsednik pa je bil pro-britanski Teddy Roosevelt. McKinley je bil ubit in čeprav niso nikoli dokazali zarote, so bila prek Roosevelta vrata anglo-ameriški finačni navezi odprta.
Roosevelt je s svojo politiko ščitil truste in od tega trenutka dalje so bančniki trdno držali vajeti za obema strankama. Med monopolisti so prednjačili predvsem trije:
- Rockefellerji: nafta
- Morgani: bančništvo
- Carnegiji: jeklo
Morgan je ob koncu kontroliral okoli 100 korporacij v skupni vrednosti 100 milijard $. Njegovi agenti so zastopali ameriško vlado na mednarodnih finančnih zasedanjih. To se dogaja tudi v današnjem času – Alan Greenspan je bil direktor JP Morgan preden je postal direktor Federal Reserve.
Od kod jim denar za prevzeme? Njihove banke so bile globoke kreditne kartice. Vendar pa so tudi oni imeli svoje lastne gospodarje. Rockefeller je kupil Chase Bank s pomočjo Rothschildov. Tudi družba Kuhn, Loeb in Co. ter Warburgi so bili povezani s to družino. Morgan je z njihovo pomočjo kupil železnice.
Do l. 1911 so trusti postali tako vplivni, da jih je vrhovno sodišče označilo za 'nevarno zaroto, ki mora biti razbita zavoljo varnosti republike'. L. 1914 je bil Standard Oil razbit na 38 družb, med drugim na Exxon, Mobil in Chevron, a je Rockefeller uspel na tak ali drugačen način v njih obrdžati oz. pridobiti večinske deleže. Po iznajdbi avtomobila je Rockefeller – Morgan kartel seveda vzpodbujal porabo bencina.
Zakon o Federal Reserve
Morgani in Rockefellerji so bili rivali, vendar pa so našli skupni jezik v oblikovanju centralne banke. Da bi kongres sploh začel razmišljati o njeni ustanovitvi, je bila potrebna velika finančna kriza. L. 1907 je Morgan razširil govorice, da bosta dve znani banki kmalu propadli. Zavladala je panika in Morgan uvozi 100 mil. $ zlata kot akt pomoči in stabilizacije ter javnost uspešno prepričuje, da Amerika potrebuje centralno banko.
Kongresnik Lindbergh je denarni trust obtožil kreiranja krize, čemur je sledila kongresna preiskava. Komisijo je vodil senator Aldrich. Preiskava ni obrodila sadov, je pa vodila v skrivni sestanek, ki ga je gostil prav Aldrich na Jekyllovem otoku.
Na njem so se sestali možje večjih bank (Paul Warburg, predstavniki Rockefellerjev ter Kuhn in Loeb & co.). Skupaj so spisali zakon o Federal Reserve, ki ga je v kongresu pod imenom Aldrichev plan predstavil gostitelj. Kongres je bil do tega zakona skeptičen ter ga je zavrnil.
Morgan pa je za sprejetje zakona potreboval tudi predsednika, ki ga bo podpisal. Ker je bil Taft, ki se je l. 1912 potegoval za ponovno izvolitev, njegov nasprotnik, je Morgan omogočil Woodrowu Wilsonu, da je postal predsednik.
Ime zakona so spremenili v Federal Reserve Act ter ga prinesli v senat 3 dni pred božičem, ko so senatorji že odhajali na dopust. Na svojo stran so pridobili tudi siceršnjega nasprotnika W. J. Bryana, ki je zmotno mislil, da bo po zakonu vlada tista, ki bo izdajala denar.
Vendar pa je zakon določal le, da bo denar tiskal zvezni urad za graviranje in tiskanje (Federal Bureau of Engraving and Printing) med tem, ko bo izdan kot obveza oz. dolg vlade. In čeprav naj bi imela kongres ter predsenik vpliv na imenovanje sveta banke, je ta po zakonu deloval za zaprtimi vrati.
Stavba Federal Reserve (vir: www.businessweek.com)
Zakon je bil sprejet in mesto prvega direktorja FR je bilo ponujeno Paulu Warburgu, a ga je le-ta odklonil. Sprejel pa je mesto podpredsednika in ga obdržal vse do konca 1. sv. vojne, ko se mu je odrekel zaradi očitnega konflikta interesov. Paul Warburg je izhajal iz bogate nemške židovske bankirske družine.
Bil je prvi predsedujoči Komisije za mednarodne odnose (Council on foreign relations) ter prav tako direktor American I.G. Chemical company, podružnice razvpite nemške I.G. Farben, ki je bila ena izmed temeljev nacistične industrije. Njegov brat Max Warburg je bil med drugim direktor nemške centralne banke Reichsbank ter je finančno podpiral ruske boljševike.
Predsednik Wilson je kasneje pred svojo smrtjo obžaloval: »Nevede sem uničil svojo domovino.«
Kdo je lastnik Federal Reserve?
Federal Reserve je v lasti 12 področnih Federal Reserve bank. Le-te pa so v lasti ameriških komercialnih bank, ki so po zakonu obvezane, da morajo imeti večino javnih delničarjev. Nobena od teh bank ni v večinski lasti tujcev. Delež komercialnih bank je proporcionalen njihovi velikosti. Največja izpostava je FR bank New York, ki premore 53% delež v sistemu Federal Reserve.
L. 1997 je ta izpostava poročala, da so njeni trije največji delničarji: Chase Manhattan Bank, Citibank ter Morgan Guarantee Trust. L. 2000 sta se Chase in Morgan združila v JPMorgan Chase s skupnim kapitalom okoli 670 milijard $. JPMorgan Chase izdaja največ Mastedcard in Visa kartic ter je tako največji lastnik kreditnih bilanc v ZDA.
Centralni svet FR v Washingtonu (kot je bil sprva oblikovan) je vključeval finančnega sekretarja ter kontrolorja valute (oba vladna uslužbenca), a je imel malo vpliva na regionalne izpostave.
Federal Reserve je tako neodvisna korporacija v lasti privatnega kapitala.
Kljub temu, da tujci niso neposredni lastniki komercialnih bank, ki vodijo FR, pa, kot opozarja finančni insider Hans Schlicht, se je bančni pajek zgolj premaknil iz Evrope na Wall Street. Večina bančnih poslov znotraj ZDA je pod nadzorom majhnega notranjega kroga ljudi, odločitve pa se sprejemajo za zaprtimi vrati. Pred 2. sv. vojno je mednarodnim financam vladala evropska dinastija Rothschild. Med njo pa je nadzor prešel na njihove družabnike v New Yorku.
Vloga glavnega manipulatorja je pripadla Davidu Rockefellerju, ki je po materini strani vnuk senatorja Aldricha, botra zakona o Federal Reserve. Rockefeller je bil od l. 1949 do 1985 direktor ter predsedujoči Komisije za mednarodne odnose - Council on Foreign Relations, ki ima močan vpliv na ameriško zunanjo politiko.
Skupaj z Zbigniewom Brzezinskim je l. 1976 zasnoval Trilateralno komisijo (ZDA – Evropa – Japonska). Bil je sofinancer skupine Bilderberg ter, kot pravi Schlicht, prav tako botroval dogovoru Bretton Woods, po katerem sta bila zasnovana Svetovna Banka ter Mednarodni denarni sklad.
Rockefeller je s svojim denarjem kupoval univerze, medicinske šole ter kupil Enciclopeadio Britannico. JP Morgan na drugi strani, pa se je osredotočil na časnike (pokupil je 25 najbolj vplivnih). L. 2000 je zgolj 6 korporacij obvladovalo večino medijev v ZDA.
Davek na dohodek
Elita je tako zavladala nafti, financam ter informacijam, prav tako pa je odgovorna za vzpostavitev neustavnega davka na dohodek (Federal Income Tax - FIT). Implementacijo le-tega so podprli tudi bogataši, ko so videli, da se lahko izognejo plačilu davka z ustanavljanjem davka oproščenih fundacij (npr. Soros Foundation, Ford Foundation, Bill and Melinda Gates Foundation, ...). Fundacije pa niso zgolj filantropne organizacije.
Rockefellerjeva in Fordova fundacija sta, kot opozarja W. Engdahl v svoji knjigi Semena uničenja, med drugim financirali 'zeleno revolucijo' v kmetijstvu ter jo pomagali razširiti po vsem svetu (prav tako glej Sepp Holzer: Uporni kmet). Da je takšna praksa v veliki meri degradirala naše okolje, ni potrebno posebej poudarjati. Prav tako so financirali programe sterilizacije v J Ameriki, Gatesova fundacija pa danes financira programe dvomljivega cepljenja v Afriki.
Zakon, ki je določal davek na dohodek, je bil sprva kratek ter napisan preprosto. Sčasoma pa so ga številni amandmaji precej razširili. Davčna koda sedaj obsega 17.000 strani, davčna služba (Internal Revenue Service – IRS) pa zaposluje 144.000 ljudi ter ima na leto več poizvedb kot CIA in FBI skupaj.
Z leti po 2. sv. vojni se je število davkov skokovito povečalo. Današnje ocene so, da ko delavec plača vse prispevke in davke, mu ostane zgolj 60% plače. Velik del tega davka gre zgolj za plačilo obresti za vladni dolg. L. 2005 so ZDA za to porabile 352 milijard $ (eno tretjino FIT).
Zakaj je ta davek neustaven? Aktivist proti davkom Bill Benson je l. 1984 obiskal vse države ter poizvedoval o ratifikacji FIT. Ugotovil je, da je bil potrjen po pravilih zgolj v 2 državah.
Velika depresija in New Deal
V dvajsetih letih je centralna banka držala nizke obresti, kar je imelo za posledico veliko lahko dostopnega denarja. Produkcija se je povečala bolj kot plače – več je bilo izdelkov kot denarja za njihov nakup, a ljudje so se lahko zadolževali.
Zadolževali pa so se tudi za investicije na borznem trgu, ki jim je omogočil, da so lahko kupili delnice zgolj s frakcijo vložka (npr. 10% vložek za 100% sveženj delnic). Borzni trg je tako postal špekulativen. Ker je taka praksa nekaj časa prinašala dobičke (za 10% vložek si lahko pobral donos celega svežnja delnic), so ljudje za kapital zastavljali svoja posestva.
Zakaj je centralna banka želela preplaviti ameriško gospodarstvo s sposojenim denarjem? Dokazi potrjujejo navezo med direktorjem FR Benjaminom Strong-om ter guvernerjem Bank of England Montagu Normanom. Strong je bil Morganov človek in z Normanom sta bila dobra prijatelja. Caroll Quigley o njiju piše, da sta želela izkoristiti finančni vpliv ZDA in Anglije, da bi ostale svetovne države prisilila, da sprejmejo zlati standard. Norman je bil odločen povrniti vrednost funta glede na zlato na raven, ki jo je imel pred 1. sv. vojno.
Da bi preprečil odliv zlata iz Anglije, se je povezal s Strongom, katerega banka je držala nerealno nizke obresti – Anglija je tako postala bolj privlačna za investitorje, ki so prinašali zlato. Toda nizke obresti v ZDA so tam povzročile inflacijski mehur ter Strong in Norman sta l. 1929 zaključila, da je zlom trga neizogiben, edino kar lahko storita je to, da vodita zlom s pomočjo FR. Velikim industrialcem, finančnikom in politikom sta poslala opozorila in ti so se lahko še pravi čas umaknili iz trga.
FR je nato pričela prodajati vladne zadolžnice, s čimer se je zmanjšal obtok denarja (manj je bilo rezerv za izdajo posojil). Prav tako je dvignila obrestno mero, kar je vodilo, da so borzni brokerji morali dvigniti svoje obresti vse do 20%. Ker ni bilo denarja, je vse manj ljudi kupovalo na borzi, cene delnic so padle in sledila je panika, v kateri so ljudje skušali prodati svoje delnice za vsako ceno.
Od l. 1929 do 1930 se je denar v obtoku zmanšal za tretjino, prav tako je tretjina bank zaprla svoja vrata. Ljudje so izgubljali službe in zastavljena posestva, sledile so revščina, lakota in obup.
Nezaposleni ter brezdomni možje čakajo na brezplačno večerjo, New York 1932 (Vir: Spletna stran MSNBC)
Strong naj bi kasneje privatno priznal, da bi se problem z lahkoto rešil s črpanjem dodatnega denarja v obtok. Milton Friedman, nobelov nagrajenec za ekonomijo, se strinja, ko pravi, da je za depresijo nedvomno odgovorna centralna banka, ker je skrčila denar v obtoku.
Sistem centralne banke je pustil ljudi na cedilu, toda kongres namesto, da bi razpustil to institucijo, je ustanovil Federal Deposit Insurance Corporation (FDIC), ki naj bi imela na voljo rezervni denar za pokritje finančnih polomov ter tako skrbela, da se kaj takega ne bi več ponovilo.
Gre za nekakšno zavarovanje bank na račun davkoplačevalcev. Toda FDIC je bila pripravljena rešiti zgolj nekaj bank in ne vseh. Na mednarodnem nivoju, ko gre za države to funkcijo opravlja Mednarodni denarni sklad.
Takratni predsednik Franklin Delano Roosevelt je, da bi rešil gospodarstvo, sestavil New Deal. Le-ta je temeljil na idejah Jacoba Coxeya ter Williama H. Harveya, vendar pa za razliko od njiju Roosevelt denarja ni natisnil sam, temveč si ga je sposodil. Finančni svetovalec na začetku njegovega predsedovanja je bil James Warburg, sin Paula Warburga.
Idejo, da si vlada lahko denar sposodi, je prvi predlagal angleški ekonomist J. M. Keynes. On je trdil, da so cene fiksne ter da je produkcija fleksibilna. Če ekonomija ne deluje s polno močjo, dodajanje denarja v obtok ne bo povečalo cen – inflacije, temveč bo povzročilo obilje.
Proti koncu 2. sv. vojne se je Keynes približal stališčem populističnih gibanj, ko je za mednarodno rezervno valuto predlagal Bancor, ki naj bi bil dolga prost. Toda takrat je glavne poteze že vlekla Amerika in tako je za mednarodno rezervno valuto obveljal dolar (ki ima to vlogo še danes).
Rooseveltov plan je vseboval:
- javne projekte (gradnja nacionalne infrastrukture)
- razširitev šolstva
- socialne programe (zavarovanje brezposelnih, pravica delavcev do samoorganiziranja)
- zaustavitev zasega farm in domov
- obvarovanje sistema družinskih kmetij
- stabilne cene hrane
Načrt je deloval, vendar zgolj nekaj časa, ker so ljudje prejeli denar iz dolga, ki ga je bilo treba odplačevati. Odstotek od njihovega zaslužka je tako šel za davke (od l. 1933 do 1940 so se le-ti potrojili). Implementacija Keynesovega deficitnega zapravljanja (deficit spending) je povzročila, da je zvezni dolg narasel iz 22 milijard $ l. 1933 na okoli 10 trilijonov $ l. 2009.
Robert Hemphill, ki je bil direktor posojil pri Federal Reserve bank v Atlanti je v časopisnem članku priznal: »...the governement must issue additional currency. It will very soon be the only move remaining. It should have bee the first step in the recovery program. We shall never recover on credit. Even if it were obtainable, it is uncertain, unreliable, does not expand in accordance with demand and contracts inexpectedly and for cause unrelated to the needs of commerce and industry...« (str. 155)
Anglija je zlati standard ukinila l. 1931, zato so se tujci obrnili k ZDA, katere dolar je bil takrat 40% pokrit z zlatom. Zmanjšanje zlatega pokritja je nevarno zmanjšalo količino denarja v obtoku, zato je Rosevelt l. 1933 ukinil zlati standard ter spremenil bankovce FR v legalno plačilno sredstvo. Ceno zlata so postopno dvignili, tako da se je lahko ameriški izvoz povečal.
Toda najprej so izdali dekret, da morajo ljudje izročiti državi zlate kovance, palice ter certifikate, ker naj bi to povečalo varnost valute. Ljudje so bili plačani $ 20.67 za unčo. Kmalu so ceno zlata dvignili na $ 35, kar je takoj devalviralo dolar za 40%. Centralna banka je prav tako morala vročiti zlato, toda ona je dobila zlate certifikate, katere je lahko zamenjala za zlato.
Senator McFadden je bil besen. Trdil je, da ni potrebe po privatnem zlatu za jačanje valute, saj je bila le-ta pravkar sneta z zlatega standarda. Centralna banka je bila še vedno dolžna plačati tuje deleže v zlatu in dvig cene zlata je te zmanjšal, toda to je bil problem centralne banke in ne javnosti. Odbor FR je obtožil načrtnega odliva zlata iz državne zakladnice.
Franklin Delano Roosevelt (Vir: www.thefamouspeople.com)
Roosevelt je šel tako na roko bankirjem, vendar pa jih je po drugi strani želel tudi nadzirati. Stari odbor FR je bil razpuščen ter zamenjan z odborom, v katerem je bilo 7 guvernerjev, ki jih je imenoval predsednik ZDA in ki so bili izvoljeni za dobo 14 let. Odbor je prav tako imel moč imenovati predsednike 12 regionalnih izpostav.
Takoj po izvolitvi je sprejel tudi zakone, ki so trdo prijeli nepošteno plenjenje na Wall St. Ciljal je na truste, ki so se v 20-ih letih vrnili nazaj (do l. 1929 je 1200 združitev pustilo zgolj 200 korporacij, ki so kontrolirale več kot polovico industrije). Špekulativne zlorabe sta regulirala Securities Act iz l. 1933 ter Securities Exchange Act iz l. 1934. Glass-Steagall Act je razmejil komercialne banke od investicijskih, prav tako pa so vzpostavili restrikcije na sumljivo prakso imenovano kratka prodaja (short sale).
Dotok denarja je bil tako bolj zaščiten, vendar pa je centralna banka kljub vsemu ostala hierarhična struktura, katere vodja je bil ponavadi izbran s strani zasebnih bankirjev.
Glavni nasprotnik centralne banke je bil senator McFadden, katerega kongresna preiskava centralne banke se je naglo končala l. 1936, ko je nenadno umrl v sumljivih okoliščinah. Njegovo delo je nadaljeval Wright Patman, teksaški kongresnik ter predsednik Komiteja za bančništvo in valuto (House banking and currency commitee) od l. 1963 ter 1975.
Aleš JJ
- - -
Povzeto po knjigi Ellen Hodgson Brown: Web of Debt http://www.webofdebt.com/
Knjiga je deloma dostopna na Google Books |
NE ZAMUDITE
