Oblikovalci evropskih politik nas še vedno vztrajno poskušajo prepričati, da bi jim verjeli in zaupali. Nič kolikokrat so nam že napovedali čarobne rešilne formule in zgodovinske dogovore za rešitev »evrokrize«, pa nič iz tega. A praviloma se že drugi dan vsakega takega »evrokratskega vrhunca« vrhov EU politike izkaže, da svetovne borze pokažejo koliko veljajo izrečene besede in kako visoko kotirajo njihove dejanja.

Prepričani so, da ljudje sproti pozabljamo njihove številne ne-umne in napačne odločitve ali neukrepanje, ko je za to potreba in še pravi čas. Računajo na naše nerazumevanje, ignoranco, pasivnost in predvsem na dejansko institucionalno nezmožnost nasprotovanja njihovim samovoljnim ukrepom, ki pa imajo daljnosežne in usodne posledice za vse nas, državljanke in državljane EU. In prav imajo, nič jim ne moremo!?

Praktično ni več vzvodov, da bi lahko dejansko zavrnili ali nasprotovali odločitvam EU političnih elit. Kar zgodijo se nam, brez posebnih razlag in vsak cilj opravičuje tudi nedemokratična sredstva. Ker je potrebno reševati krizo za katero so v veliki meri krivi prav sami politiki, ki služijo zgolj kapitalu in virtualnim financam.

Referendum je morda tista zadnja grozljiva grožnja, ki jim lahko še zamaja tla pod nogami, zato se mu spretno izogibajo in vsakega, ki omeni to peklensko možnost, da bi se preverila volja ljudstva, se ga preprosto zamenja, odstrani. Tako kot se je to zgodilo premierju Grčije Papandreou.

Delujejo po logiki, ki ni logična in ima za cilj odvzemanje vse več človekovih in državljanskih pravic ter težnjo, da se gre v smeri omejitve nacionalne pristojnosti urejanja politik. Na kratko, onemogočati izbiro in uvesti EU diktat oz. bolje finančno diktaturo. Pri tem se uporablja strategijo doktrine šoka, ki šokira in ne dopušča alternativ, krizo, ki je vse bolj kritična in neizogibna ter grožnje o katastrofalnih posledicah, če se ne bomo uklonili začrtanim strogim fiskalnim pravilom.

Kdo pravzaprav vodi EU? Herman Van Rompuy in Catherine Ashton, Jose Manuel Barroso, poslanci evropskega parlamenta, ki so edini voljeni s strani ljudstva, Evropska centralna banka, korporacije, lobisti, špekulanti s pomočjo privatnih bonitetnih hiš (le-te namreč imamo in od njih pričakujemo objektivno ocenjevanje), res noro!?

Tega se preprosto ne ve, se zdi, da sploh ni pomembno in se ne sprašuje, ker je potrebno ustvariti videz, da je vse pod kontrolo, strokovno in racionalno, dogovorjeno in usklajeno med vsemi članicami. Pravzaprav obstaja popolna zmeda o tem, kdo je za kaj odgovoren in koga se posluša. Vidi in ve pa se komu se sledi; paru Sarkozy in Merkel. No ja, bolj kot kakšen par ga zadnje čase ga. Merkel vleče za roko, da ji sledi.

»Politična unija začenja dobivati obliko«, pravi Merklova. »Prepričana sem, da bo skupni čut za odgovornost ostal med nami še naprej tudi po krizi.« Pravo obliko po meri »vladarjev sveta«, da bodo lahko še naprej nemoteno vladali in obvladovali vse strateške vire na zemlji in nas še naprej držali v šahu z »blef« ekonomijo.

A preprosto se ni mogoče več pretvarjati, da evro območje ni tik pred lastnim zlomom in s tem tudi sam politični sistem EU v resni nevarnosti poloma, inplozije, razpada. Že samo dejstvo, da se obeta reševanje krize s strani Kitajske in celo Rusije je dovolj zgovorno in zelo zaskrbljujoče. Govori o šibkosti, nemoči in pokvarjenosti EU odločevalcev, da pristajajo na kupčkanje na naš račun; z demokracijo in človekovimi pravicami. Za kaj? Za ohranjanje iluzije o EU?

Elena Pečarič