Piše: Andreja Paljevec  v novih Misterijih www.misteriji.si

Pogovor z Darjo Cvek, raziskovalko zunajtelesnih izkušenj
Zunajtelesne izkušnje, v katerih človek zaznava okolje s točke zunaj svojega telesa, doživljajo ljudje po vsem svetu. Ljudje se odmak­nejo in gledajo snovni svet iz točke zu­naj telesa, od koder potem vidijo skupi­no, dvorano; lahko gredo tudi ven iz dvo­rane, potujejo oziroma letijo proti morju …

Razdalje, ki jih premagajo, so lahko tudi večje, saj poudarek ni na sa­mem potovanju; drugje se lahko znaj­dejo v trenutku. »To je povezovanje dveh svetov, zunanjega in notranjega. Subjektivno doživljanje je unikatno, izkušnje pa so univerzalne in v njih lah­ko prepoznamo ezoterične zakoni­to­sti, »pravi Darja Cvek Mihajlović, uči­teljica na Duhovni univerzi, razi­sko­­valka zu­naj­telesnih izkušenj, zunaj­čut­nih za­znav in intuicije, ki je tudi sa­ma sponta­no doživela zunajtelesno iz­kušnjo.

Darja Cvek je v meditaciji skozi tunel nenadoma zagledala svojega sina, ki je bil v varstvu pri starih starših. To jo je spodbudilo k raziskovanju. Na področju zunajtelesnih izkušenj se je izpopolnje­vala na Mednarodni akademiji za za­vest (IAC) v Londonu in na Portugalskem. Plod njenih poglobljenih raziskav je knji­ga Zunajtelesne izkušnje, ki jo je izdal Za­vod za izobraževanje, vzgojo, razvoj in kulturo.

Kateri so najboljši pogoji za »izhod« iz telesa?
Če pogledava najprej zunanje pogoje, je pomembno, da se v prostoru dobro po­ču­timo in da ni hrupa. Lahko smo v tiši­ni ali pa si predvajamo kakšno glasbo, deni­mo zvoke tibetanskih skled, gongov … To pomaga odmakniti pozornost od obi­čajnega zavedanja. Prostor naj bo bolj za­temnjen in malo hladnejši. Okrog 20 sto­pinj, ker nas to ohranja budne. Sprostiti se moramo tako, kot kadar gremo spat, s to razliko, da ostanemo budni. Če je preveč toplo, nas to lahko hitro zaziba v spanec, ker v prehodu med budnostjo in spanjem nimamo izurjene kontinuitete zavesti.

Je pomembno, kdaj to storimo?
Kdaj so pogoji boljši, so proučevali tudi na Mednarodni akade­mi­ji za zavest v Londonu. A to je tako in­di­vidualno, da bi tež­ko rekli, ali je bolje zju­traj ali zvečer ali sredi dneva. Dobro je, da to počnemo redno in da vztrajamo z vajami vsak dan, če imamo čas, ali pa enkrat na teden, tako da imamo kontinui­teto, ustaljen ri­tem. Če posku­simo samo enkrat, lahko do­življanje ne ustreza naši predstavi in se nam potem zdi to početje nesmiselno. Po­membno je tudi, da poskrbimo, da ni motenj, izklopimo telefon itd.

Kako pa se notranje pripravimo na zu­najtelesne izkušnje?
Notranja priprava vključuje naše fizično in psihološko stanje. Zadovoljene morajo biti naše fiziološke potrebe, nosne po­ti morajo biti prehodne, da z lahkoto dihamo, od obroka mo­rata miniti vsaj dve ali tri ure. Ne uživajmo poživil, kofeina, teina … Dobro je, da smo naspani in spočiti. Pri bolj subtilnih plasteh naše avre je tu naj­prej naše etrsko telo. Pomembno je, da smo vitalni in pretočni v etrskem telesu.

To dosegamo na različne načine, kar počasi postaja že nek naraven, zdrav način življenja: dovolj gibanja, stik z naravo, zadostno praniziranje s sončno energijo, zdrav način prehranjevanja ipd. S tem razvijamo občutek za lastno etrsko telo in svojo energijsko kondicijo. To pretočnost je mogoče lepo dosegati z vajami či gonga, tajčija, joge, ener­gijskimi vajami …

Je potrebna tudi kaka notranja priprava?
Ta je seveda nujna. Predvsem višanje vi­bracije. Znotraj naših daljših progra­mov na Duhovni univerzi je kultivacija oziroma višanje vibracije že vključeno. Imamo pa tudi štiridnevno delavnico prav na to temo, v kateri skušamo vse to za­ob­jeti ali vsaj podati neke usmeritve in tudi skupaj izvajamo energijske vaje. To so ponavadi bivalni seminarji, ki smo jih imeli v Strunjanu, poleti jih načrtujemo na Jezerskem. Slušatelji se najprej sezna­nijo s teorijo, da se jim razširi mentalno obzorje, potem pa sledijo vaje.

V knjigi ste zbrali pripovedi ljudi o njiho­vih zunajtelesnih izkušnjah. So to pripo­vedi udeležencev vaših seminarjev?
Nekaj zgodb je iz medmrežja, večina ljudi, ki so prispevali pripovedi, pa se je udeležila naših delavnic in programov. Prosila sem jih, da opišejo svoje izkušnje. Nekateri so imeli spontane zunajtelesne izkušnje, še preden so se udeležili naših programov, drugi pa so jih doživeli prav na seminarjih.

Bi lahko našla kakšen skupen imenova­lec – kaj se dogaja večini ljudi?
Gre za zelo različne izkušnje. Ko vadimo indukcijske metode, začnemo spo­zna­vati tudi svoje omejitve, strahove, dvo­­me. To mejo počasi premikamo. Kakš­­nim gre pri tem lažje, drugi potrebujejo več časa in lahko doživljajo različne stva­ri, čeprav je mehanizem pri vseh isti.

Klasična zunajtelesna izkušnja je, ko se ljudje odmaknejo in gledajo snovni svet iz ene točke zunaj telesa in potem od tam vidijo skupino, dvorano, lahko gredo tu­di ven iz dvorane, potujejo oziroma letijo proti morju … Razdalje, ki jih premagajo, so lahko tudi večje, pri če­mer poudarek ni toliko na samem potovanju. Drugje se lahko znajdemo v tre­nutku. Ko smo bili na seminarju v Stru­nja­nu, se je, denimo, neka tečajnica v trenutku znašla doma v Domžalah nad hi­šo in videla dogajanje, očeta, ki je šel na­hranit psa.

Je to kasneje tudi preverila?
Preverila je in je držalo. Celo slišala je tis­to značilno škripanje vrat, zvoke … To je bilo opazovanje v fizični razsež­no­sti, lahko pa dogajanje opazujemo tu­di energij­sko. Ljudje opisujejo energij­sko polje v dvorani kot meglico ali oblak. Opazujejo lahko tudi svoje energijsko, svetlobno telo. Nekatere pa povleče v astralne po­krajine, kjer lahko doživljajo čudovite stvari.

V astralu smo namreč ljudje bolj svobodni, bolj neomejeni kot takrat, kadar smo z zavestjo v fizičnem telesu. Lju­dje doživljajo svobodo, širino. Tudi za­znavanje se razširi, onkraj naših znanih čutil. Prek širine v astralu se lahko bolj odpremo tudi svoji duhovni naravi, duši, intuiciji … To so zelo izpolnjujoča doži­vetja, ampak vsakdo to doživlja po svoje. Zato je dobro pripra­viti čim višjo od­skoč­no desko, da se vibracijsko lahko dvig­ne­mo čim višje v notranje sfere.

Se je kdaj komu pripetilo tudi kaj nepri­jetnega?
Moje izkušnje so, da je pristanek nazaj v telo lahko malo trši in nastopi neprije­ten občutek, ko se je treba iz široke za­vesti stlačiti v omejen kalup. Doživetje je lahko neprijetno zaradi trenutka stra­hu, ko se človek prestraši in si interpretira: Joj, grozno, kaj se mi je zgodilo!

Zato je treba delati na varnem polju, da se dobro počutimo, sprostimo in tudi, da v takšne vaje ne prenašamo napetosti. Pomembno je, da smo čustveno uravnovešeni in stabilni, da nismo čust­ve­no razpeti in da na delavnici hkrati ne razmišljamo, kaj se dogaja doma. Potrebna sta čustveni in miselni mir.

So bile kake znanstvene raziskave o do­ga­janju s telesom in z možgani med »potovanjem«?
Te poskuse so delali. Medicina si pomaga s tem, da človeku na glavo posadijo številne elektrode in merijo EEG, pa upor kože, REM … Vendar niso mogli točno opredeliti, kdaj je človek šel ven iz telesa, saj naprave niso zaznale bistve­nega odklona od normale.

Opazili pa so, da so se možganski valovi malo spremi­njali in da je bila poudarjena aktivnost valovanj alfa, torej sproščenost, pri ne­katerih pa celo ravna črta, kar pomeni odsotnost možganskih valovanj – po­dob­no kot pri obsmrtnih izkušnjah. To pomeni, da čeprav telo in možgani niso dejavni, živimo kot zavest, ampak nekje drugje.

Kje je po vašem mnenju sedež zavesti, v telesu ali zunaj njega?
Mnoge tradicije to opisujejo zelo različ­no. Ezoterika omenja dušo, človekovo duhovno naravo, notranji jaz, višji jaz kot sedež čiste zavesti. Oprijemališči duše v telesu pa sta v duhovnem srcu, veja življenjske energije, in v glavi, veja zavesti. Zavest je tista, ki nas oživlja.

Pri fizični smrti se odtegneta obe veji, pri zu­najtelesnih in obsmrtnih izkušnjah pa samo linija zavesti. Fiziologija telesa se pač zmanjša na minimum, medtem ko mi kot zavest ne izgubimo identitete in še vedno vemo, da smo to mi, samo ne v fizičnem telesu, ampak v bolj subtilnih plasteh.

Bi lahko navedla kakšno preprosto va­jo, ki nas lahko popelje iz telesa?
Tehnik je zelo veliko. Zelo preprosta va­ja je naslednja. Ko gremo spat, se fizično sprostimo, potem pa vadimo, da ostajamo z zavestjo budni čim dlje, tudi že, ko se telo začenja odklapljati in tonemo v spanec. Običajno nas v nekem trenutku zmanjka in se potem zjutraj zavedamo, ali pa ne, sanjskega dogajanja. Lahko pa doživljamo tudi lucidno sanjanje, ko se že v sanjah zavedamo, da sanjamo in lahko sanje tudi usmerjamo.

Prizadevajmo si torej ostati čim dlje budni in spremljati drevenenje telesa, občutek odrevenelosti kot kadar v telo pride narkotik, hkrati pa ne zaspimo in še ohranjamo budno zavest. Potem ob­ču­timo, kot bi postajali malo večji, se širimo v prostor, tudi vse zveni drugače in čeprav nas obdaja tišina, je ta tišina polna.

V tistem lahko začnemo čutiti fi­no vibriranje po telesu in če nam uspe, da ostanemo še malo dlje budni, lahko spremljamo sam prehod na drugo stran. Ta prehod pravzaprav poteka vsak ve­čer, ampak nekje nas zmanjka in zato nimamo refleksije prehoda.

Kaj pa vizualizacijske tehnike?
Ljudem so zelo blizu tehnike, da si nekaj predstavljajo. Vizualizirajo tako, da doživljajo že kar kinetično in čutijo, kot da se to že dogaja. Zelo znano je plezanje po vrvi, pri katerem si predstavljamo, da s stropa visi vrv in plezamo po njej – ne s fizičnimi, pač pa s svetlobnimi rokami – navzgor in ven. Nekate­rim, ki se vsak dan vozijo z dvigalom, je blizu ta občutek dvigovanja. Zelo prijetno je tudi zibanje ali guganje tako kot na gugalnici. In ko je te energije malo več, nastopi trenutek, ko lahko greš … Ali pa rotacija astralnega telesa … Indukcij­skih metod je veliko.

Občutek za prostor in čas se verjetno spre­meni …

Če opazujemo fizični svet, se razširi ob­čutek za prostor. Tudi občutek za čas se vselej spremeni. Če gremo v astralni svet, je izrazito drugačen tudi občutek za prostor. Vse je bolj subtilno, energij­sko, svetlobno, veliko je sijočih barv, lahko se pojavijo podobe angelov. Ljudje občutijo ljubezen, mir, celovitost, enost, zlitje, kar kaže že na sorodnost z mistič­nimi izkuš­njami. Ko se vrnemo nazaj v te­lo, to daje življenju neko novo razsež­nost.

Se po takšnih izkušnjah ljudje spreme­nijo?
Predvsem se spremeni odnos do življe­nja, fizičnega telesa, smrti, manj ali nič je strahu, smrt je samo še prehod. Člo­vek sebe doživlja kot notranje bitje, dru­gačno od tistega, ko se pogledamo v ogle­dalu. Kar vidimo, je samo telo; tisto, kar to telo oživlja, pa je zavest in to sem zares jaz. Zavest je večna, telo pa je minljivo. Zunajtelesne in obsmrtne iz­kuš­­nje kažejo, da zavest ne umre. To pov­sem spremeni paradigmo in vpliva tudi na kakovost življenja ljudi. Te spremembe so običajno postopne.

Zavest je ves čas povezana s fizičnim te­lesom s srebrno nitko. Je možno, da pri­de v času, ko smo zunaj telesa, vanj kakš­na druga zavest, duša, entiteta?
Ne, to ni možno. Zavest zelo magnetič­no povezuje vsa telesa v celoto. Ko rah­lja­mo ta magnetizem, nas povezuje nitka. Na začetku so zunajtelesne izkušnje lahko zelo kratke, ker je spoj fizičnega telesa in zavesti zelo trden. Ko dvigne­mo vibracijo in to vez malo zrahljamo, smo že malo bolj svobodni.

Sčasoma ta srebrna nitka postane bolj elastična, raztegljiva, tako da si lahko dlje časa v zu­najtelesni izkušnji in tudi razdalje so lahko zelo velike. Pravijo, da je v premeru štirih metrov lažje, da pa bi šli ven iz te­ga območja, ki je kot nekakšna projektivna avra, pa potrebujemo malo več prakse in energije.

Ste sama osebno že imela takšno doži­vet­je?
Prva spontana izkušnja je bila, ko sem med skupinsko meditacijo skozi tunel vi­dela svojega sina, ki je bil v varstvu pri mojih starših. Videla sem, kako sedi na tleh v dnevni sobi. Zdelo se mi je, kot da gledam s štirinadstropnega bloka sko­zi tunel, ampak on je bil na koncu ta­ko velik, kot bi ga opazovala iz odda­ljenosti treh metrov.

Spraševala sem se, zakaj sem to doživela. Ko sem šla ponj, se je izkazalo, da je imel alergijsko re­akcijo in smo morali hitro ukrepati. Bil je namen, zakaj se mi je to zgodilo spon­ta­no.

Andreja Paljevec   

IZKUŠNJE SVOBODE ZAVESTI

Iz knjige Zunajtelesne izkušnje Darje Cvek Mihajlović povzemamo nekaj avtentičnih pričevanj ljudi, ki so imeli zunajtelesna doživetja.

Sproščena zamaknjenost

Bil je spokojen večer, po osmi uri, ko sem v svoji sobi na kavču leže brala Do­sto­jevskega (ne spomnim se več, ali Bra­te Ka­ra­mazove ali Idiota). Ne vem, kako dolgo sem že ležala na hrbtu, s privzdig­nje­nim zgornjim delom telesa, v prijetno top­lem in svetlem prostoru. Občutek za čas je izginil. Malo sem odložila knjigo, prevzeta od globine misli in posebnega vzdušja v pisanju Dostojevskega, da si oddahnem in hkrati občutim od­me­vanje prebranega v svoji notranjosti.

Počutila sem se umirjeno in na poseben način odprto, svečano. Budna in jasnih misli sem počasi drsela v stanje zave­da­nja brez misli, v nekakšno sproščeno zamak­nje­nost … Ne vem zakaj, toda spontano sem se prepustila živi notranji podobi, da se na velikem belem labodu polagoma dvi­gu­jem, višje in višje in viš­je … In v nekem trenutku sem ugotovila, da lebdim pod stropom svoje sobe; jasno vidim svoje te­lo, kako mirno leži na kavču …

Zelo nena­vaden in lep, iz­pol­njujoč občutek … O tem takrat še nisem ničesar prebrala, a izkuš­nja mi je bila na nek nenavaden način znana: Aha, to je to! In vendarle sem se hkra­ti ta­ko prestrašila, da sem se v trenut­ku znova znašla v telesu, takoj po tem pa kar – zaspala. Izkušnja odmaknjenega lebdenja je pustila v meni pečat svobo­de in lepote. Bilo mi je šestnajst let.
Vesna

Med meditacijo sem na skupino gledala iz kota sobe
Nenadoma sem se znašla v nenavadnem položaju. Na svoje telo sem gledala iz kota sobe. Večkrat sem pred tem že meditirala v skupini, a česa takega še nisem doživela. Vse v skupini sem jasno videla, kako sedijo v krogu. Preveval me je občutek lahnosti in svobode. In nekakšna nenavadna radost.

Ne vem, zakaj se je takšna izkušnja zgodila ravno meni, ki sem na vse nenavadne meditativne izkušnje, ki so jih opisovali posa­mezniki iz skupine, gledala z dvomom. A po tej izkušnji precej drugače doživ­ljam sebe in mnogo bolj prisluhnem dru­gim, ko opisujejo svoje doživljanje, s kakršnim se sama še nisem srečala.
35-letna meditantka

Dedkovo slovo
Stara sem bila dvanajst let. Mislila sem, da sanjam o smrti svojega dedka, toda ko sem pozneje pogledala, kako so se dogodki vrstili, sem se zavedela, da je šlo za zunajtelesno izkušnjo. Jasno se spomnim vseh podrobnosti. V »sanjah« sem se nenadoma znašla v bolnici in opazovala monitorje, ki niso več merili ded­kove srčne in možganske aktivno­sti. Slišala sem klic za nujno pomoč.

Videla sem sestre in zdravnike, ki so prihiteli v sobo in ga skušali rešiti. Oživljali so ga, a brez uspeha. Bil je njegov čas, da gre na­prej. Gledala sem, kako je njegov duh odlebdel iz telesa in ko se je dvigoval, me je pogledal in se mi nasmehnil. Tisto jutro me je mama zbudila za šolo ob 7,10. Bila sem nekako zmedena glede na vse, kar se je dogajalo. Kasneje je mama prišla pome v šolo in mi povedala, da je dedek umrl okoli 7. ure.
Maria T. (povzeto iz knjige Ali živimo le enkrat)

Svetlobna roka
Nekajkrat sem poskusila doživeti zu­najtelesnost s pomočjo metode z vrvjo Ro­ber­ta Brucea, v kateri si predstav­ljaš, da s stropa v sobi visi vrv in se skušaš s po­močjo »imaginarnih rok« potegniti nav­z­gor in ven iz svojega telesa. Zaprla sem oči in poskusila. Takoj sem čutila čudno, močno vibracijo v glavi in v levi roki. Naslednje, česar sem se zavedela, je bilo, da sem zunaj svojega telesa!

Pogledala sem svojo roko, da bi videla, kaj je naro­be z njo, in zagledala modro-belo pro­soj­no roko! Bila je dolga in valovita, prs­tov nisem videla. Vi­dela pa sem, da vrata moje sobe niso bila zaklenjena in mi­sel, da bi kdo vsto­pil v sobo, da preveri, kako sem, me je prestrašila. V trenutku, ko je ta misel vstopila vame, sem bila znova v svojem telesu. Odprla sem oči. Čutila sem ne­navaden mir.
Abhishek M., Indija