Zanimivo, kako veliko ljudi ima točno določeno predstavo o tem, kakšen naj bi bil duhoven človek.

V glavnem vedno prijazen, vedno pripravljen poslušati tvoje neumnosti in domneve o tem, kaj je duhovno življenje.

Seveda se mora vedno strinjati s tvojimi takšnimi in drugačnimi mislimi in bog ne daj, da bi ti kdaj kakorkoli nasprotoval ali se kadarkoli kdaj razjezil.

Pri tem pa mora biti pripravljen še kadarkoli ti na kakršenkoli način pomagati in po možnosti ustreči vsaki tvoji želji.

Torej, kaj se boš od takega "duhovnjaka" naučil?

Nič, popolnoma nič, samo izgubljal boš svoj dragoceni čas.

Če naletiš na takega "duhovnjaka", ki trdi, da se trobento igra tako, da se vanjo piha in mu boš verjel, boš celo življenje do onemoglosti v trobento lahko pihal pa ne bo od sebe dala nobenega zvoka.

Tako kot je za igranje trobente za vsak ton potrebna posebna vibracija tvojih ustnic, tako je tudi za igranje na tvojo dušo potreben točno določen način.

Seveda pa preden ti tvoja duša zapoje jo je potrebno najprej uglasiti, nato pa vaditi in vaditi in še enkrat vaditi vsak dan, vsako uro, vsako minuto in vsako sekundo.

Za večino duhovnjakov pa za igranje trobente ni potrebno nič, ker trobenta bo zaigrala kar sama od sebe. Samo čakati je treba in enkrat bo že začela sama igrati.

Za vsako učenje je potreben učitelj, ki tisto, kar uči zna tudi pokazati, ali zaigrati, če gre recimo za učenje trobente.

Ko pa gre za učenje igranja na tvojo dušo pa je najboljši tisti učitelj, ki ti zna nastaviti dušno ogledalo, da se ti sam lahko vidiš v njem.

Samo od takega učitelja se zares lahko kaj naučiš, pri vseh ostalih samo izgubljaš svoj dragoceni čas.

Mogoče se boš ob pogledu v dušno zrcalo najprej razjezil, ker krasna podoba, ki si jo imel o sebi ne bo več tako rožnata kot si si mislil.

Ampak na koncu boš takemu učitelju lahko neizmerno hvaležen saj boš imel izpolnjeno življenje.

Vsak zase je najbolj pameten na svetu in si od nikogar ne pusti soliti pamet.

Ampak duhovnost nikoli ni imela kaj dosti s pametjo, vedno pa je imela in bo z izkustvi duše.

Ljudje, ki doživljajo notranjo glasbo se o njej lahko pogovarjajo in jo tudi razumejo,
tisti, ki je pa še nikoli v sebi niso slišali pa sicer o njej lahko do nezavesti nakladajo in vsi lahko vidijo, da nimajo pojma o tem, o čemer govorijo.

Kaj se ti ne zdi, da od sladkorečja raznih "duhovnjakov" kako je vse fajn in kako ti bo duša kar sama od sebe enkrat zapela in se ti bodo odprla nebesa nimaš absolutno nič in da se je takega duhovnjaškega sladkorečja bolje čimprej znebit in ga brcniti nekam v r*t?

Stoyan Svet