Piše: Miran Zupančič

Okrog leta 1930 so v Ameriki zgradili prvi pospeševalnik delcev, s katerimi so hoteli priti na sled skrivnosti atomov. Nekateri teh aparatov so dolgi nekaj kilometrov. Pospeševalnik, ki je bil zgrajen 100 m pod mestom Ženeva, ima premer 8 kilometrov in je dolg približno 26 km. Celotna naprava se sestoji iz cevk, ki v paru vedno tvorijo magnetno polje.

Če zaide elektron – najmanjši delec atoma z lastnim nabojem – med obe cevki, ga to žene od enega pola do drugega. Pri tem narašča naboj in hitrost. Če nato ta elektron doseže naslednje magnetno polje, se spet povečata naboj in pospešek. To se nadaljuje dokler elektroni ne dosežejo skoraj svetlobne hitrosti in postanejo s pomočjo ustrezne naprave vidni očem atomskih fizikov.

Celotno človeštvo je kot elektron ujeto med dva pola, ki jo lahko označimo kot »materija« in »antimaterija«. Poleg tega pa obdajata vsakega človeka še dve magnetni polji same materije: pozitivno in negativno, oba naravna pola. V osnovi ni pomembno, kateri pol materialnega polja privlači človeka. Kajti vedno ostane ujet med obema poloma materialnega polja in ne more zapustiti narave. Prisiljen pa je sodelovati pri procesu pospeševanja.

Čas se je začel z izvirnim grehom in ločitvijo spolov.
Vzporedno s sedanjim procesom zatona v materiji in vedno večjo navezanostjo nanjo in na čas poteka tudi pot duhovnega razvoja in stopnjevanja. Predstavljamo si, da obstaja energetsko polje, v katerem se pospešeno razvija človekov duhovni vidik. Tako energetsko polje bi moralo razpolagati s polom v »duhovnem polju« in polom, v katerem naj bi se človek začel razvijati. To polje obstaja tako dolgo, kolikor dolgo blodi človek po zemlji. Deluje v enaki meri, kot je človek za to dozorel. Poleg tega pa ga krepijo vsi tisti, ki so ga našli in si prizadevajo živeti odgovarjajoče življenje zahtevam tega posebnega polja moči. Med obema poloma tega polja prav lahko pride do stopnjevanja, do pospešenega razvoja človekove duše, ki postane pripravljena za sprejem Božjega Duha.

Ta proces se je začel že zelo davno. Vsakokrat, ko sprejme energetsko telo (jajce življenja) vase novega prebivalca, je le-ta postavljen pred življenjski cilj. Ko se premika med poloma dobrega in slabega, se uči svoje življenjske naloge; stopnjuje se tudi njegov duhovni razvoj, dokler – po mnogih izkušnjah v polju materije – ne sprejme naboja, ki omogoča prenovljeno pospeševanje med poloma materije in antimaterije (dušna materija). Kot rezultat doseže ponovno rojena duša vibracijo, ki zdrži visoko vibracijo Božjega Duha, tako da lahko živi iz notranjega stika z duhom. Pospeševanje materije in duhovni razvoj potekata tako nekaj časa vzporedno, dokler materija ne doseže svoje meje. V tem trenutku se izkaže ali je duša sprejela duha.

Podoba v vesolja v vesolju (mikrokozmos v makrokozmosu) nam ni več tuja. Tudi obstoj elektromagnetnega polja v drugem je postal sprejemljiva delovna hipoteza. Vidno vesolje ohranja elektromagnetni zakon. Sonce, zemlja, planeti, sončni sistem, mlečna cesta in milijarde zvezd ter sistemov, ki jih lahko odkrijemo samo s pomočjo teleskopa, so podvrženi temu zakonu. Pripadajo našemu sedmemu kozmičnemu področju bivanja, naravi, za katero se zdi, da jih je izdihnila, so rekli stari filozofi, ko pa preminejo, jih zopet vdihne. Da traja ta proces zelo dolgo, je bilo znano že v davnini.

Ravno tako obstaja vesolje, ki pa je popolnoma nasprotno vidnemu, ki ga imenujemo tudi kot šesto kozmično področje bivanja. Ni izpostavljeno pojavljanju in minevanju, ampak obstaja večno, to pomeni neomejeno. Vse, kar obstaja znotraj našega sedmega kozmičnega področja, se giba med obema poloma tega področja, določa ga medsebojno delovanje. Poleg tega se ga dotikajo in ga vznemirjajo vplivi šestega kozmičnega področja. . Tudi ta dotik, ki ga ljudje doživljamo kot srčni nemir, v nas povzroči stopnjevanje. Človek, ki je v sedmem kozmičnem področju zašel v slepo ulico in opazil, da ne more prestopiti njegovih meja, čuti, kako ga privlači pol univerzalne dobrote, antimaterije. Na to se odziva, se mora odzvati, kajti v srcu vsakega človeka je najmanjši »naboj«, ki si ga lahko zamislimo in ki izvira s tega področja. Ta naboj, ki ga lahko imenujemo tudi iskra duha, deluje vedno bolj pospešeno, dokler ne doseže višje vibracije, kar ga naredi sposobnega za naslednjo stopnjo duhovne izpolnitve.

Lastno magnetno polje oslabi in človeka ne more več osvoboditi. Iz duhovnega semena v srcu žarči nova Luč in priganja novo, nesmrtno dušo, da se razmahne. Človek išče vedno intenzivneje in se bo končno odzval zavestno ter pozitivno. Lahko se začne naslednja stopnja, hitrost narašča in naboj narašča, dokler končno dosežena hitrost, ki je približno enaka svetlobni. Dosežena je tudi raven, na kateri lahko človekovo seme-jedro, zraslo v doraslo, nesmrtno dušo, sreča svojega Stvarnika. Duh in duša se združita. Izgubljena duša se je vrnila domov.

SREDNJA POT REŠITVE.
Polarnost določa očitno celoto našega življenja. Življenje na Zemlji se tako giblje med magnetnima poloma na severu in jugu. Med pozitivnim in negativnim električnim nabojem se nahaja energijsko polje, ki pa ga »obarvajo« značilnosti obeh polov. V področju morale je nekaj označeno kot »dobro«, če je bližje polu dobrega in »slabo«, če je bližje polu slabega. Tako nihata dobro in slabo med obema poloma sem ter tja. Vsebino obeh pojmov določa konkretna kultura, iz katere izvirata. Enako velja kot privlačno in ogabno, sprejemljivo, vroče in hladno.

Vendar pa oba pola v svoji skrajnosti ne moreta obstajati in delovati brez sile, ki ju drži skupaj. Atom bi bil izvržen, če električno nabite delce v jedru ne bi držal skupaj nevtron, ki ima očitno še večjo silo kot ostali nabiti sestavni deli jedra. (nevtron je delec brez električnega naboja. »Neuter« pomeni v latinščini »noben od obeh«, nepristranski).

Tako v depolariziranem, v nevtralnem, je večja sila kot v polariziranem. Hermes Trismegist to pove takole:«Vse, kar se giblje, se giblje v nečem in po nečem. Gibalo je večje in močnejše kot gibano. Narava tistega, v čemer se giblje, mora biti nasprotna naravi gibanega.« Lao Ce nam govori o ne – bivanju in ga primerja s praznim prostorom:«Trideset špic obkroža pesto, kjer ničesar ni, tam je koristnost. Iz šila oblikuje lončar posodo, v njeni votlosti je koristnost posode. Stene predirajo vrata in okna, v njih praznini je koristnost hiše. Tako: obstoječe dobiček prinaša, neobstoječe pa korist.« (Tao te king, poglavje 11) Struna ne da zvoka, če potegnemo le po eni strani. Zvok nastane šele, ko struna zaradi osrednje, proste lege zavibrira. Zlata srednja pot je stanje miru, ki je bolj nabito kot oba pola, med katerimi se nahaja.

Naše vsakdanjo življenje nas postavlja vedno pred nasprotne pole, tako da moramo nenehno izbirati. Imamo pa tudi sposobnost biti nevtralni, imeti nevtralno silo, ki je mnogo močnejša kot oba nasprotna si pola, ki nas poskušata pridobiti zase. Ta sposobnost v nas miruje kot nevidno sonce v našem središču. Ko bomo to nevtralno in nevtralizirajočo sposobnost uporabili na pravilen način, tedaj bo v nas postala dejavna Božanska sila, ki presega vse sile polarizirane narave. Ta sila lahko vsakega pripelje nazaj v božansko prvotno, neumrljivo življenjsko stanje, ki pa je vsekakor več kot golo bivanje v tem svetu nasprotij.

To nam prikazuje prispodoba iz Svetega pisma (Evangelij po Luku 8,22-25):«In nekoč v tistih dneh je Jezus s svojimi učenci stopil v čoln in jim rekel:
Prepeljimo se na drugo stran jezera!« ( Druga stran je šesto kozmično področje).In so odrinili. Medtem ko so se peljali, je zaspal.« Jezus predstavlja drugo področje življenja in njegovo polje. »I nad jezero je prihrumel silen vihar. Čoln je napolnila voda in znašli so se v nevarnosti.« Nasprotje stare narave postaja vse močnejša in učenci so se začeli bati za svoje življenje. Šele potem so se spomnili, da je v njihovi sredini Jezus, Božji poslanec:«Pristopili so torej, ga prebudili in rekli: »Učenik, Učenik, izgubljeni smo!« Tedaj je vstal ter zapretil vetru in razburkani vodi. In prenehala sta in nastala je tišina.« Nasprotnima poloma, ki povzročata nemir, je bila odvzeta moč. V človekovo astralno-duševno polje pride mir, kakor hitro se odpre za nevtralni princip v jedru-semenu svoje bitja.

»Rekel jim je:«Kje je vaša vera? Obšel jih je strah, začudili so se in govorili med seboj: »Kdo neki je ta, da ukazuje celo vetrovom in vodi in so mu ti pokorni?«

Nas ljudi naša narava stalno vleče v gibanje nasprotij tako kot nihalo ure niha sem in tja. Že vsak najmanjši vzgib sproži to gibanje, sila težnosti pa nihalo vodi vedno znova v sredino. Tako tudi univerzalna Kristusova sila človeka vedno znova postavlja pred zlato srednjo pot. Tako dolgo, dokler živimo iz nemira med različnima poloma, ne poznamo te zlate srednje poti. Mnogo bolj se zaupamo odklonu od stanja miru, boju za obstoj, ki ga imenujemo »svoje življenje«. S vso svojo energijo se vržemo v ta boj in ne spoznavamo, da si s tem zapiramo srednjo pot. Ta pot je od začetka zarisana v našem bitju in je tudi smrt ne izbriše. To je življenje notranje harmonije, Božanske modrosti in nepristranske ljubezni. Takšna pot nikakor ne vodi skozi dolino sovraštva in potem spet preko gričev zemeljske ljubezni. Ne vladajo ji relativne lastnosti, ampak absolutno. Sledi te poti so prisotne kot praspomin, kot nejasno domotožje v našem srcu. In v veliki stiski se včasih zasveti pred nami ta zlata pot in nam prinese rešitev. Tedaj lahko spet spregovori sila v sredini, prvotno življenje se lahko razcveti. Božanski prvotni človek v človeku se spet rodi, Jezus postane Kristus, čista duša, ki se zaveda Božanskega Duha, svojega voditelja.

Vrnitev k izviru se začne v Božanskem jedru v srcu. Sila, ki je skrita v njem, presega, tako kot Tao, vsako polarnost. Kdor sme to nevtralno uporabljati v vsakdanjem življenju, doživi, da popustijo viharji, ker jih ogroža mnogo mogočnejša sila. Tedaj stoji človek popolnoma zavestno med obema poloma svojega sveta, ki ga ne more več odvrniti od njegove zlate poti. Ker je sam našel srednjo pot, ne beži pred svetom, ampak lahko v njem služi drugim bitjem.

Miran Zupančič: duhovni učitelj, jasnovidec in zdravilec.
www.ezoterika.s5.com