Piše: Aleš Petrič v novi reviji Karmaplus

KDO UBIJA ZNANSTVENIKE
Ko je v letih 2001 in 2002 v razmeroma kratkem času umrlo ali izginilo kar nekaj ameriških vrhunskih znanstvenikov s področja mikrobiologije, katero je bilo v času po napadu na stolpa dvojčka v New Yorku in napadih z antraksom v žarišču pozornosti, se je javnost pričela spraševati, kako je mogoče, da smrt kosi prav v tem segmentu znanosti. Sčasoma so nastali celi seznami primerov, ki puščajo odprto pot najrazličnejšim sumom in špekulacijam. Ali kdo načrtno mori znanstvenike?

VSE SE JE ZAČELO Z DONOM WILEYEM
15. 11. 2001 po 22.30 je harvardski profesor Don Wiley zapustil skupino prijateljev in kolegov. Navsezgodaj drugega dne je policija iz Memphisa v ZDA našla njegov najeti avto na mostu, s polnim tankom bencina in ključi, pripravljenimi za vžig motorja. Mestna policija se je od primera ogradila presenetljivo hitro, rekoč, da nima nobenih indicev, da bi se zgodilo kaj nasilnega.

Njegovo truplo so našli v reki 300 kilometrov daleč od mostu v Memphisu, močno poškodovano, kar naj bi bila posledica padca z mostu. Poškodovan je bil tudi avto, barva, ki so jo našli na njem, pa je identična označbam na cestnih konstrukcijah v ZDA, vendar nikoli niso našli, kje bi se znanstvenik utegnil zaleteti.

Smrt uglednega znanstvenika v tako skrivnostnih okoliščinah je kajpak vzbudila veliko zanimanje javnosti, predvsem pa v njegovih krogih. Niso mogli kar sprejeti razlage FBI (ki je prevzel preiskavo), da je primer, ko se harvardski profesor sredi noči in na mostu nenadoma spomni ustaviti avto na vozišču in odtavati v noč ali pa se vreči v vodo, nekaj čisto običajnega.

Toda profesor Wiley ni imel niti finančnih težav niti problemov v družini, še več taisti dan je bil dogovorjen, da se na letališču pridruži družini na poti na počitnice, ki so jih imeli rezervirane na Islandiji. Prav tako njegov dosje ni vseboval nikakršne zgodovine o depresivnosti ali psihičnih obolenjih. Kolegi, s katerimi se je družil prejšnji večer, so soglasno izjavili, da ni popil niti kozarčka.

Pojavili so se sumi, da je njegovo izginotje povezano z njegovim delom. Profesor Wiley namreč ni bil kar kdorkoli, šlo je za večkrat nagrajenega raziskovalca področja imunologije in virologije, biologa, predavatelja, tudi prejemnika ugledne Laskerjeve nagrade. Še bolj je olja na ogenj prilila izjava nekega drugega znanstvenika, češ da "morebitna ugrabitev Wileya teroristom ne bi bič pomagalo, ker se je ukvarjal z raziskovanjem le komponent virusov, kar ne bi moglo pomagati pri razvoju bolj škodljivih virusov".

Ne pozabimo, da se je izginotje zgodilo le dva meseca po napadu na New York, zaradi česar bi pričakovali, da bo ta slučaj vzbudil interes oblasti, toda nič ni bilo od tega – preiskava je bila zaključena z oznako "samomor".

PET MIKROBIOLOGOV
Toda potem je v izjemno kratkem času, med novembrom 2001 in 2. marcem 2002, v sumljivih okoliščinah umrlo kar štirinajst odličnih mikrobiologov, do sredine leta pa še nekaj več! Na površje so pričele prihajati informacije o raziskavah orožij. Kar pa je najbolj bodlo v oči, je bil molk uradnih oblasti, kajti novinarji na svoja ponavljajoča se vprašanja, kako je mogoče, da država v rekordno kratkem času izgubi tolikšno število znanstvenikov, niso dobili nobenega odgovora.

Statistično je seveda čisto mogoče, da nekaj teh oseb, morda dva ali trije, umrejo v nenavadnih okoliščinah, toda številke presegajo vse meje statistike. Javnost je postala vznemirjena, še posebej zaradi dejstva, da je istočasno prejemala velike doze vsakovrstnih opozoril glede terorizma in tudi bioterorizma, tu pa je šlo prav za ljudi, ki so delovali na tem področju.

Povsem logično je tudi razmišljanje javnosti, zakaj je prišlo do tega, glede na to, da uradnih razlag ni bilo. Pobiti celo čredo znanstvenikov vsekakor lahko ima "dovolj močan" razlog, najti jih je mogoče celo več, denimo da ne bi naredili nečesa, kar znajo in lahko; da njihovo znanje ne bi prišlo v roke nepoklicanim (kdorkoli to že je) ali pa da bi ne ostala nobena možnost, da bi sami dajali informacije o svojem delu.

PRIDNO OŠTEVILČENE SMRTI
Ker se je svetu že kako desetletje pred tem zgodil internet in ponudil človeku izjemne možnosti informiranja in tudi povezovanja, ne le ljudi, ampak tudi informacij, med seboj, je ob zgoraj opisanem neskladju številnih nepojasnjenih smrti na eni ter vnebovpijočim molkom oblasti na drugi strani jasno, da so se posamezniki povezali v informacijsko mrežo, ki je med drugim izdelala spisek tovrstnih nepojasnjenih primerov, jih oštevilčili in objavili na internetu, kjer bazo podatkov vestno dopolnjujejo.

Do avgusta 2009 se je na tem spisku znašlo 88 znanstvenikov, pregled liste pa nam ponuja širok spekter in iznajdljivost tistih, ki načrtujejo in izvajajo te "odstranitve". Kajti tudi če za polovico teh primerov sprejmemo (ali priznamo), da so razlage logične, možne ali celo verjetne, še vedno ostane nekaj ducatov smrti, kjer veliko tega zaudarja.

Lista sama se začenja s smrtjo Joseja Triasa, ki je bil 19. 5. 1994 skupaj z ženo umorjen na domu v Marylandu. Prejšnji dan se je srečal s prijateljem, novinarjem, in mu povedal, da namerava razkriti početje v Medicinskem inštitutu Howarda Hughesa (HHMI), kjer so obstajali črni fondi za "specialne operacije". Denar je bil v te črne fonde prenesen iz donacij, ki jih inštitucija prejema.

Dr. C. Bruton, ki je kmalu zatem umrl v prometni nesreči, je tik pred tem napisal poročilo o novem soju povzročitelja Creutzfeldt-Jakobsonove bolezni; bil je specialist ravno na tem področju. Dokument nikoli ni bil objavljen, Brutonov kolega dr. Purdey pa je v javnosti ugibal, ali je pokojnik morda vedel še kaj več od tistega, o čemer je govoril in pisal.

Če spisek pregledamo po vrsti in po obdobjih, je v času med 1994 in 1996 zabeleženih devet primerov smrti znanstvenikov v skrivnostnih ali nepojasnjenih okoliščinah, leta 1998 dva, leta 2000 trije, v letu 2001 pa kar petnajst! Toda sledili sta še dve bolj strašni leti – 2004 s 17 in 2005 s kar 26 primeri takih smrti! Nadaljnjih deset primerov je zabeleženih do letošnjega avgusta.

Ogledali si bomo nekaj posebno zanimivih primerov.

TRIJE KOVČKI V MORJU
Pod številkami 6 do 8 najdemo na tem spisku dr. Marka Purdeya, ki je v primeru umrlega kolege dr. Brutona izrazil sume o njegovi smrti, ter njegovega pravnika in veterinarja, ki so vsi delali na raziskavah bolezni norih krav.

Purdeyeva hiša je zgorela do tal, skupaj s pravnikom sta pobegnila iz hiše ter takoj zatem umrla v nikoli pojasnjeni prometni nesreči, medtem ko je sodelavec veterinar prav tako v prometni nesreči umrl kmalu zatem. Nesrečo je doživel tudi drugi Purdeyev pravnik, vendar jo je preživel.

Pet neimenovanih mikrobiologov je v majhnem letalu potovalo iz Izraela v Novosibirsk, rusko prestolnico znanosti, letalo pa je bilo sestreljeno pri Črnem morju. Število potnikov ni bilo nikoli objavljeno, primer še danes ni zaključen. Vsaj trije med njimi so bili mikrobiologi, strokovnjaki za medicinske raziskave oziroma za javno zdravje.

David W. Barry, 58, je umrl 28. januarja 2002. Okoliščine smrti javnosti niso znane. Dr. Barry je odkril AZT, protivirusno zdravilo, ki je bilo proglašeno za "prvi učinkoviti način zdravljenja aidsa".

David Kelly, vrhunski britanski znanstvenik, strokovnjak za biološka orožja, svetovalec in znanstveni sodelavec ministrstva za obrambo, naj bi si med sprehodom blizu doma prerezal obe zapestji. V starosti 59 let je umrl 18. julija 2003, primer pa se je znašel na naslovnicah svetovnih časopisov.

Telo Williama T. McGuirea, starega 39 let, so 5. maja 2004 našli v treh kovčkih, ki so plavali po zalivu Chesapeake; nazadnje je bil viden mesec dni pred tem. Šlo je za profesorja na newjerseyjski univerzi in programskega analitika, ki je kot eden izmed vodilnih svetovnih mikrobiologov delal na razvoju in nadzoru različnih nivojev mikrobiološke proizvodnje.

32-letni Matthew Allison je diplomiral iz molekularne biologije in biotehnologije. Umrl je 13. oktobra 2004 v eksploziji lastnega avtomobila, v katerega je sedel, ko je končal nakupovanje v Wal-Martu v Osceoli, na Floridi. Na sopotnikovem sedežu so bili najdeni vsebniki propana.

3. junija letos so v parku na robi Ithace v državi New York našli 28-letno biomedicinsko raziskovalko Caroline Coffey s prerezanim vratom. Njenega moža so postavili pod stražo v posebno bolnišnico, njun dom pa je pogorel do tal.

"vojne zvezd"

Spisek, s katerega smo izvzeli le nekaj primerov in ki vsebuje številne primer letalskih in prometnih nesreč, srčnih zastojev in predvsem smrti, ki so jih povzročili prav mikroorganizmi, virusi ali strupi, katere so določeni znanstveniki preiskovali (slučajni vbod z iglo, okuženo z antraksom; vdihavanje virusa ebole med preiskavo bolnice; zastrupitev z enormno količino arzenika, …), pa ni edini.

Že pred tem je pozornost javnosti sprožila serija smrti ljudi, ki so bili povezani z delom Marconijevega inštituta ustanove Plessey Defence System. Šlo je za petindvajset oseb, ki naj bi večinoma napravile samomore, njihove smrti pa so bile vsaj nekoliko nepojasnjene ali skrivnostne. Obe inštituciji sta delali na projektu Sting Ray torpedov in drugih britansko-ameriških projektih za obrambno strategijo ZDA, ki so bolj znani pod skupnim imenom Star Wars.

Omenimo nekatere izmed njih.

Jonathan Wash, 29, je tako padel skozi okno v hotelu v Abidžanu (Slonokoščena obala) 19. novembra 1985, Vimal Dajibhai pa z mostu v Bristolu (VB) 4. avgusta 1986. Prvotna informacija, da so na njegovem boku našli sled vboda igle, je bila kasneje zanikana kot "napaka", Vimal pa je bil tik pred odhodom iz te službe.

Arshad Sharif, 26, ki je delal najprej pri British Aerospace (na tehnologiji vodenih izstrelkov) in nato pri Marconiju, je bil pri svojem samomoru oktobra 1986 bolj inventiven: sede v avtomobilu si je na vrat nataknil zanko, pritrjeno na vejo drevesa, in pognal avto v smrt. Našli so ga skoraj obglavljenega.

Njegova smrt je še posebej nenavadna, saj je umrl več sto kilometrov daleč od hiše, ki jo je pravkar najel in še večer pred smrtjo preurejal. Najemnino je za dlje časa plačal v gotovini. Njegovi prijatelji so ga malo pred smrtjo opazili z debelim šopom bankovcev v velikih številkah, vendar policija tega denarja ni našla, toda tudi ni hotela iskati v tej smeri.

10. aprila 1987 sta umrla kar dva mlada znanstvenika. 26-letna Shani Warren je bila osebna asistentka v podjetju Micro Scope, ki ga je prej kot v mesecu dni po njeni smrti prevzel inštitut Marconi. Najdena je bila utopljena v manj kot pol metra globoki vodi nedaleč od mesta, kjer je zaradi padca z višine pred nedavnim umrl njen kolega David Greenhalgh.

Poročilo mrliškega oglednika je sumilo na samomor, čeprav je imela Warrenova zvezani nogi in roki na hrbtu, zategnjeno zanko okoli vratu in visoke pete na nogah, zaradi česar bi se verjetno težko privlekla do luže, v kateri bi ji končno uspelo pokončati se. Primer je še vedno odprt! 23-letni Stuart Gooding pa je istega dne umrl na počitnicah na Cipru, toda v prometni nesreči.

Kar dva znanstvenika sta avgusta 1988 umrla na neverjetno enak način. Softverskega inženirja pri Plessey Defence Systems Alistaira Beckhama, 50, so našli na njegovem vrtu z dvema električnima žicama, pritrjenima na telo, deset let starejši Peter Ferry, upokojeni brigadir in pomočnik direktorja marketinga v Marconiju, pa naj bi si podobni žici vtaknil v usta z namenom samomora. Zelo zanimivo je tudi to, da sta tudi tadva primera še vedno nezaključena.

Avtor Tony Collins je leta 1990 izdal knjigo o teh umorih: "Open verdict: an account of 25 mysterious deaths in the defence industry", ki je izšla pri založbi Sphere Books.

TEORIJE ZAROT
Samomore so naredili še številni drugi znanstveniki, a ker danes vse manj stvari lahko ostane skritih, zbrane informacije kažejo na določene smiselne povezave, ki postavljajo "slučajnost" pod velik vprašaj. Tako je mogoče govoriti o vsaj petnajstih ljudeh, ki so bili povezani s skrivno kontrolo komunikacij, zatem raziskovanja vesolja, NLP in Nezemljanov.

Mnogi so mnenja, da so njihove smrti v resnici povzročili "ljudje v črnem". Nekateri zanje radi uporabljajo naziv "silencer" (prosti prevod "utihovalci", torej ljudje, ki druge primorajo k tišini), ki pa naj ne bi bili nič drugega kot pripadniki organizacije komandosov pod nazivom "Majestic 12", ki je bila ustanovljena prav z namenom zagotoviti popolno varnost vojaških projektov in v katere "delokrog" spada tudi spravljanje s poti tistih, ki prekršijo zapoved molka.

Ker sezname umrlih znanstvenikov lahko v vsakem trenutku skupaj z različnimi podatki o njihovem delu, pa tudi o okoliščinah njihovih smrti, najdemo na internetu, in ker istočasno uradne oblasti držav, v katerih je do teh smrti prišlo, tudi v daljšem obdobju teh umorov in izginotij niso pojasnile, so se s tem odprle možnosti za vse vrste pomislekov, sumov, namigov, natolcevanj in tudi strahu pred nadaljnjimi sorodnimi dogodki.

Če teorij zarote še tako ne maramo, pa vsaj v nekaterih primerih ne moremo mimo spoznanja, da je tu marsikaj zelo sumljivega. In od tod do suma, da znanstveniki, ki delajo na super-skrivnih projektih, v trenutku, ko končajo svoje delo, postanejo prikrita grožnja prav tistim, ki so jih za to delo angažirali, ni več daleč. Skeptičnim raziskovalcem in nasprotnikom vsakršnih teorij zarote pa preostane, da z enako uporabo interneta, medijev in drugih virov poskusijo dokazati, da je vse je slučajnost.

To je najbolje izvesti tako, da s podobnimi statističnimi primeri prikažejo, da je v enakem času prišlo do podobnega števila skrivnostno umrlih ali izginulih mesarjev, varušk ali šoferjev tovornjakov, sploh tistih, katerih poročila o smrti so tako polna neznank kot pri znanstvenikih, o katerih je bilo govora v tem zapisu.

Po več virih pripravil: Aleš Petrič