| Piše: Aurigo
 11.8.2007 Ko to sedaj pišem in meljem dogodke, lahko povzamem, da je opis teh dogodkov rezultat bivanja zadnjih mojih sedmih let. Tam nekje od leta 2000, ko so se začele v življenju dogajati pospešeno stvari, kakor pravijo nekateri ljudje. Ko sem se ob svojih peklenskih mukah, ki niso privoščljive človeku, v zgodnjem jutru poklonil se vzhajajočemu Soncu.
Morda celo ob samem poletnem solsticiju, tam v slovenski Istri, ob krkavškem kamnu. Ali kakor ljudje pravijo za obdobje 7 let: »Po sedmih letih gre zakonski stan v maloro - o-levitev; ali pa: »Po sedmih letih vse prav pride.« Ja, nekaj takšnega je to. Če gledam iz vidika obeh pregovorov, je to nekaj takšnega, neko spoznanje, da nekoga drugega ne potrebuješ. Da so bile vse samo igre jazov. Če ostaneš z njim, ostaneš z njim, zaradi preostanka časa tvojega življenja, ne več zato, da bi inspiriral tvoj ego, da bi te navdihoval.
Zato umetniki tako pogosto menjajo svoje ljubice, kot recimo Dali. Umetniki so bolj izpostavljeni turbulenci. Če ostaneš še z istim partnerjem in te še naprej navdihuje, potem si res ali lolek ali Bog. Lahko tudi oboje. Po sedmih letih vse prav pride. Iz lastne izkušnje lahko rečem, da nič prav ne pride po sedmih letih, posebej če pomislimo, na kakšne materialne stvari, ki jih odlagamo v različne kote stanovanj. Na podstrešja, v kleti, garaže ali druge primerne kotičke za takšno navlako. Ta pregovor me bolj opozarja, na nekakšno stanje duha čez 7 let, ko določene zadeve več niso tako pomembne kakor takrat pred sedmimi let. Lahko bi temu tudi porekli: »Zamenja se perspektiva osebnega pogleda.« Čez sedem let več nima več enakega čustvenega naboja. Zato je morda tembolj smiselno ostati v stanju ne-misli. Teden dni pred potovanjem za Francijo, na zvočni kopeli, potegnem angelsko karto: Clairvoyance. In če se že rešiš želje in hrepenenja po božanski Zemlji, ti tvoj ekran lahko (tudi iz karmičnih odtisov) takoj nastavi drugo manjšo željo. Ali je prišel čas, da uberem plod?
Francija. Letošnja nadaljevalna učenja za življenje so v Franciji. Priprave so tekle dve leti, a v zadnjih šestih mesecih si zares videl ali se bo to učenje res udejanilo. Razlog - dolga odsotnost, tri tedne in relativno veliko denarja, posebej za slovenske razmere. Iz Ljubljane se z N. odpravimo ob 6. zjutraj. Ob sončnem vzhodu. Oranžno sonce se vzdiguje nad predpoletno zaspano Ljubljano. Pred odhodom vsaj eno uro pakiranja stvari. Avto je napolnjen s prtljago vse do prvih sedežev. Vrečke, potovalke do koder ti seže pogled. Do Benetk poteka vožnja kakor mora, od Benetk naprej se začne gneča na cesti. Že tako je tam skorajda vedno gneča, a sedaj popravljajo še tretji odstavni pas. Avtomobili se naguzijo eden za drugim in drug poleg drugega. Menjavamo trakove po polžje, a v resnici se premikamo počasneje kot polži v deževnem dnevu. Od 25 km/h do 60 km/h, in spet nazaj. Za preboj mimo Benetk potrebujeva dobro uro in pol. Če je stvar kolikor toliko tekoča s prometom na tej avtocesti, potrebuješ 25 minut za obhod. Sonce začne nabijati. Po Brescii, pred Milanom vzame N. iz svoje torbe sliko Drodül Lingpe. Postavi jo na armaturo avtomobila in mi začne pripovedovati o njemu. To in ono. Kako čuti povezanost z njim. /Tudi računalnik mi začne nagajati pri tipkanju tega dela teksta. Energy. / Nadaljuje z: »Drodül je umrl v Franciji.« V tistem trenutku, ko izreče te besede, ta stavek, prileti v sprednjo vetrobransko steklo majhen kamenček in šipa se razcveti v posebnem znamenju. Razpoka na šipi je najbolj podobno kakšnemu keltskemu znamenju. Ali sodobnem znaku Mercedesa Benza. Tistemu trirogljastemu. Preprosto povem, da naj pospravi sliko in naj ne vleče preko govora negativnih energij. Še kakšno uro pred tem, smo imeli odo o negativnih energijah, o pokopališču. Nekateri ljudje se ne zavedajo, kako s svojimi mislimi pritegnejo negativne stvari. Ker je potrebno neke stvari prvo počistiti. Pred Milanom se ustaviva. Na parkirišču zalepim steklo v obliki križa. Upam, da bo šipa vzdržala to popotovanje. Nastalo škodo sprejmem kot neko žrtev tega popotovanju. Samo, da steklo vzdrži do konca, saj nama manjka samo še kakšno iskanje pravega mehanika in ustavljanje po italijanskih avtomobilskih delavnicah.
Nekaj gneče okoli Milana, zaradi vseh teh zaostankov odpade, poprej načrtovani, hitri ogled Milana. Zgrešiva odcep in se odpeljeva skozi Genovo, do Mentona, ki leži v Franciji na Azurni obali, takoj po italijanski meji. Menton leži le nekaj kilometrov pred Monacom. Za to pot potrebujeva dobrih 11 ur. Mesto Menton mi je padlo v oči pred kakšnimi štirimi leti. Slika, fotografija, podoba tega mesta, zatem še informacija, da je v njemu postavljena cerkev svetega Mihaela. Takrat sem se nekje v sebi zaobljubil: »Če kdaj obiščem ta del Francije, obvezno obiščem tudi to mesto«. Imava srečo, okoli 17. ure parkiram v središču mesta. Prava turistična sezona se še ni začela. Konec 19. stoletja je bilo to mesto znano po limonah, ki so uspevale zaradi blage klime. Mentonske limone so izvažali v Belgijo, na Nizozemsko, Poljsko in ostale evropske države. Sedaj je ostal samo še praznik limon(Fête des Citron), ki ga organizirajo vsako leto. Iz sadežev, limon pomaranč ustarjajo različne pravljične skulpture, obutega mačka, Pepelkino pravljično kočijo. V polomljeni francoščini povprašava mimoidoče za cerkev svetega Mihaela, ki je patron mesta Menton. Z roko nam nakažejo smer. Vzpenjajoč po stopnicah proti cerkvi svetega Mihaela doživiva subtropsko podnebje, s 6 metrskim kaktusom, ki se vzpenja nad stopnicami. Že tako sva močno prešvicana po 10 urni savni v avtomobilu. Nad nama se vzdigujejo stare pravokotne stavbe, zidane iz kamna. 
Ko prideva pred cerkvijo se odpre pogled na zaliv Mentona. Na tem prostoru dve cerkvi. Zgornja cerkev je zaprta. Nad vhodom reliefna slika. Dva angela kronata Marijo, ki stoji na luni in kači. Malo sem razočaran. Ne, sedaj je cerkev zaprta in vsa pot je zaman postorjena. Slikam. N. se spusti nižje. In odkrije resnico - baročno baziliko svetega Mihaela, ki leži malo nižje. V spodnji cerkvi. Zgornja cerkev je posvečena Mariji. Skoraj vse stavbe v barvah fajanse. Ogledujem si stavbo na levi strani trga in sliko na njej. Letnice 1290-1990. Manjši različni prizori ob straneh v 8 krogih, na levi in desni strani »freske«. Čez celotno sliko je narisan vitez v modrem oklepu, ki stoji nad zelenim hudičem. Preko pasu mu visi nožnica, v roki drži meč. Pod azurno zelenimi tacami hudiča se vijejo procesije, belih mož - svečenikov. Na desni strani nasproti te stavba stoji bazilika svetega Mihaela. Ali Michel Archange, kakor ga poimenujejo Francozi. Končno veselo priskakljam do N. V pročelju stavbe se vihti okoli 3-metrski kip svetega Mihaela. V desni roki vihti meč, z levo nogo stoji nad hudičem. V tem času, med tisočletnim bojem, se je prikradel dodatek - na vrhu »rimske« čelade - mu čepi črnikast golob. Je to res golob, tisti simbol miru? Ob strani ima bazilika dva stolpa. Vzhodni 35-metrski in zahodni zvonik - »campanin«, ki je visok 53. metrov. »Campanin« je od spodaj postavljen kot štirikotnik, ki se zaključi na vrhu v tristopenjski krožen stolp.
Bazilika svetega Mihaela je bila zgrajena v 17. stoletju v italijanskem slogu. Natančneje, temeljni kamen je bil položen meseca maja leta 1618. Zaradi finančnih težav, je bila dograjena šele leta 1653. Cerkev ima 12 stranskih kapel in glavni oltar, na kateremu stoji sveti Mihael v pozlačeni opravi z rdečim plaščem preko rok. V levi roki drži tehtnico. V desni roki pa valovit meč, podoben tistemu ognjenemu valovitemu meču, ki ga drži »neznani« angel na vhodu v raj. Pod njim se zvija hudič s človeškim obrazom in telesom. Strop je poslikan s tremi freskami. Tudi na centralnem oboku, na stropu, je osrednja slika na freski sveti Mihael nad hudičem. Vendar je tukaj prikazan samo s sulico v roki nad hudičem. Do sedaj še nisem videl cerkve, kjer bi bil Mihael tolikokrat upodobljen, kakor v tej baziliki. Vse je enkrat prvič. V cerkvi je nekakšen meditativen mir, a nikjer ne začutim, kakšno moč zmajeve črte. Prej samo spokojnost.
V cerkvi je prepovedano fotografirati, zato si v prodajalni ob strani, v zakristiji, nabavim nekaj razglednic te čudovite cerkve. Na eni je slika svetega Mihaela, ki stoji z obema nogama na hudičevih prsih, s freske iz 17. stoletja iz te cerkev, avtor d'Antoine Manchello. Satan nima rogov. Mihaelova podoba, frizura je podoba navadnega smrtnika. V levi roki drži tehtnico. Na eni strani tehtnice je na strani človek, ki moli. Na drugem delu tehtnice, ne vem kaj, ali mesenost, ali kaj podobnega predstavlja ta del in proti njej vzdiguje hudič svojo roko. V desni roki Mihaela velik meč, s konico meča pa pritiska in prebada desno hudičevo koleno. Na držaju meča ima pribitega Jezusa Kristusa. V oblakih nad Mihaelom dva angela, eden od njiju pa drži žebelj v roki. Prav takšen žebelj, ki naj bi bil prebit čez njegove roke, njegovi nogi. Ali žebelj, ki je bil podoben toliko žebljem tistega časa, ko je bila narisana ta freska.
Vseskozi tehtamo življenje.
Spodaj, pod sliko napis v francoščini:
»Dieu donne mission a ses anges
De te garder sur tous tes chenins (Psaume 90).
Naslov biblijskega Psalma 90 je: »Minljiv človek pred večnim Bogom.
Gospod, ti naše pribežališče od roda do roda.
Ti storiš, da se človek vrača v prah.«
Molitev Božjega moža Mojzesa.
Gospod, ti si bil naše prebivališče
od roda do roda.
Preden so bile rojene gore
in si rodil zemljo in svet,
od vekov in na veke si ti Bog.
Ti vračaš človeka k prsti
in govoriš: »Vrnite se, človeški sinovi.«
Zakaj v tvojih očeh je tisoč let
kakor včerajšnji dan, ki je minil,
kakor nočna straža.
Ti jih razliješ, spanec bodo zjutraj,
kakor trava, ki poganja:
zjutraj vzcvete in poganja,
zvečer ovene in usahne.
Med pisanjem v avgust me sprašuje, zakaj hodim po krščanskih cerkvah, če pa sem zamenjal vero (religijo)? Težko ji je pojasniti, da nisem zamenjal vere. Morda bi se o tem dalo debatirati, da pa sem dejansko opustil (krščansko) religijo, že takrat pri 14 letih, ko sem videl kam vodi. Edino morda sem začel ponovno verjeti. Če sem sploh kdaj nehal verjeti. Kajti vseeno ostaja v tebi tisti majhen delček, majhen dušni delček. Po drugi strani, se ženska še ne razume na energije. Razen na tiste začetne energije, ne bom dejal prvobitne energije, ali ženske energije - seksualne energije, ki pride do druge čakre, za mahanje z rdečo ruto in poganjanje »človeških moških bikcev«. Malce tudi moške energije. A kaj bi sedaj razlagal to temo, bi bilo predolgo, enkrat drugič. Odgovor pa ji preberem pod sliko z zmajem v cerkvi Šmartnem, ko neka punca zapiše v knjigo nekako takole na stranskem oltarju: »Daj da bi dobila fanta.« Knjigo želja. Naj bode kratek odgovor: »Hodim zato, da začutim, če kaj je, da preverim, če resnično je kaj, na določenem mestu!«
Ker ON je za vse enak, ne glede na religijo, in ne dela razlike, med moškimi in ženskami, verami, rasami. In bolj kakor 90 psalm, ki je lahko tudi 89 psalm kakor je tudi označen – in, ki govori o minljivosti (človeškega) življenja-, mi je povšeči 91 psalm, ali tudi 90 psalm. Govori o zatočišču pod Božjimi perutmi, dokler smo tukaj na tej zemlji. Na zmajevih, energetskih črtah Matere Zemlje. Prej bi bil to moj odgovor njej, v podobi spodnjega psalma.
PSALM 91 (90)
Zatočišče pod Božjimi perutmi
Tisti, ki stanuje v skrivališču Najvišjega,
ki prenočuje v senci Mogočnega,
pravi GOSPODU: »Moje zatočišče in moja trdnjava,
moj Bog, ki vanj zaupam.«
Zares, on te bo rešil iz ptičarjeve zanke,
pred pogubno kugo.
S svojimi krili te pokrije,
pod njegove peruti se zatečeš;
ščit in oklep sta njegova zvestoba.
Ne boš se bal nočne strahote,
ne puščice, ki leti podnevi,
tudi ne kuge, ki hodi v temi,
ne žela, ki pustoši opoldne.
Naj jih pade tisoč na tvoji strani,
deset tisoč na tvoji desnici,
tebi se to ne bo približalo.
Samo s svojimi očmi boš gledal,
pa boš videl plačilo krivičnikov.
Zares, ti, GOSPOD, si moje zatočišče,
Najvišjega si postavil za svoje prebivališče;
ne bo te zadela nesreča,
udarec se ne bo približal tvojemu šotoru.
Zakaj svojim angelom bo zate zapovedal,
naj te varujejo na vseh tvojih potih.
Na rokah te bodo nosili,
da z nogo ne zadeneš ob kamen.
Čez leva in gada boš stopal,
poteptal boš mladega leva in morsko pošast.
Ker mi je vdan, ga hočem osvoboditi,
branil ga bom, ker spoznava moje ime.
Kliče me, pa ga uslišim,
z njim sem, ko je v stiski,
rešim ga in mu izkažem čast.
Z dolgostjo dni ga nasitim,
pokazal mu bom svoje rešenje.
Po naužiti lepoti, zapustiva baziliko. Pred njo je v tleh postavljen mozaik iz kamnov. V sredini z »mandalo« - stvarstva. N. poimenuje celoten mozaik zabetoniranih kamenčkov z mandalo. Znotraj mozaika je manjša osemkraka rozeta v sredini. Le ta ponazarja simboliko tega zemeljskega sveta. Sprehajam se, gledam čudoviti zaliv in iščem. Iščem, da najdem. Spodaj na desni strani izpod stopnišča opazim stavbo z napisom v latinščini, ki ni namenjen nikomur: »…nentibus deum anno dom…« Kajti ta napis se ne odpira proti nikomur, opazijo ga le tisti iz ploščadi. Zatem, zatem se sprehodim naprej. Ob levi strani stavbe, proti morju, ob škarpi, nasproti bazilike, na nasprotni strani bazilike, zasledim. Moč. Gostota. Močno. Močno zabije. Zmajeva črta. Zasledim močno zmajevo črto. Nabija. Z navdušenjem povabim N., da se mi pridruži. Ko poizkusi in stoji ob meni, končno izdavi, da je to za njo premočno. Pregrobe energije. Da je na sredini mandale, mozaika boljše, manj grobo. Zaupam ji, da mi edino tako močna energija še prija. Mi pride do živega. Je pa ta energija ob robu resnično premalo kultivirana. Kaj to pomeni za razlago neobčutljivih smrtnikov? Res je groba, vendar bi iz nje lahko naredili nekaj tako močno prefinjenega, kakor je energija na Brezjah. Potem, se ji pridružim na sredini. Zadovoljna odideva proti obali. Misija je uspela.
Tako nekako bi za začetek označil dejanski potek vsaj dveh zmajevih črt skozi Menton.
Stopava po centru mesta. Priokus morja in Provanse. Začetek turistične sezono je tukaj. Večji del upokojenska garda. Križ na oknu. Kaljeno steklo, z izrisem križa, ki je kakor vzidan v rjavkaste kamnite bloke. Skozi križ, pa lahko vidiš v notranjost restavracije. Napis na restavraciji: L'Occitan. Kar prebije me, ko grem preko tega križa. Zaseka od spodaj preko nog in potem v drugem delu preko zgornjega trupa, v glavo. Na drugi strani stavbe obešen pano. Na panoju vitez, v oklepu. V rokah drži rumeno-rdeči ščit. Na šlemu na glavi pa rdeče-rumenega zmaja. Rdeča barva bije v oči. Zanimivo. (Križ deluje tudi na fotografiji.) Morda bo ta Francija še zanimiva. Na tej restavraciji je postavljeno že toliko znamenj, da to vse ni naključno postavljeno. To se ni nekdo naključno igral! Templjari? Verjetno je tudi zelo velik užitek jesti v tej restavraciji. Premlevati hrano z dvojnim užitkom na zmajevi črti. Okno, ki ponazarja zmajevo črto. Morda ne gredo samo dve zmajeve črte, čez središče tega Mentona, morda gredo celo tri! Kdo ve? Premalo časa je za raziskovanje. Potem, ko to že zapišem, si obljubim,da bom našel besedo za trojno, razlago za trojno sekanje. Čez kakšen dan, po pisanju tega teksta najdem razlago v Pepelnični večerji, sicer v latinščini, ampak tudi to je odlično. »In trivio: Na križišču treh cest.« Morda imam celo prav.
N. sem obljubil, da se ustaviva tudi ob morju, na morski plaži. Da namoči noge v slano vodo. Na plaži naju pričakata morska deklica in križani. Za N. morska deklica, zame križani. Ali morda obratno? Morska deklica ali morska sirena? Morska dobrohotna deklica? Ali »hudobna« morska sirena, ki kliče Odiseja privezanega na jarbolu, k sebi. Želja, želenega. Privezanega, a čutom odvezanega za želje. Privezati želje. Ki prihajajo preko čutov.
Na plaži je že kar nekaj ljudi, kljub pozni uri. Odločim se, da grem v morje. Pridem do pasu v morje in se vržem v slanico. Kar v modrih gatah se zabrišem v slankasto morje. Plavam in morje z mojega telesa čisti mojo sluz, moj švic, moj pot, moj znoj, mojo prepotenost, ki meji že na scalino. Morje valovi v polmetrskih valovih in jaz z morjem in valovi. Osvežujoče. Prerodil sem, sedaj lahko greva naprej. S težkimi koraki se prebijam čez okrogle, ploščate kamne proti njej. Zdrsuje in pogrezam se med to prodnato kamenje. Noga je še vedno boleča. Posebej po nekaj urni vožnji. V tleh ni trdne opore. Materialno in oblikovno, postajam resnično že po masi podoben smejočemu se budi. Nekaj bo potrebno enkrat storiti. Slečem gate in si nadenem kavbojke na golo kožo. Menton je mesto s palmami. S palmami ob morju. Rahlo pihlja.
Za Villefranche-sur-Mer, mestece pred Nico, nama zmanjka časa za ogled. Tudi tam stoji cerkev svetega Mihaela. Pa kdaj drugič. V Nici se zgubiva, ko iščem odcep za svetnika. Končno najdeva pot za Digne. Ura je že sedem zvečer. Vzpenjava se vse višje, ob kanjonu reke Var. Čudoviti globoki kanjoni in potem spet zelena ravnica ob reki. Okoli pol devete ure prispeva na cilj. Namestiva se v sobo. Sobo N. v naslednjih dnevih čudovito poimenuje. Konkretna razlaga učenj in tehnika praks neposvečenim ni zaželjena, zato bom v naslednjem tekstu opisal samo določene moje izkušnje ob učenjih. Morda tudi rezultate. Učenja in prakse so že zapisana tudi v nekaterih angleških knjigah, kot so Heart Drops of Dharmakaya – Shardza Tashy Gyaltsen, Healing with For, Energy and Light in Wonders of Natural Mind, bön učitelja Tenzin Wangyal Rinpocheja. Vendar četudi boste brali te knjige, ne boste natančno vedeli zakaj gre pri teh učenjih, ker se popolnost izkušnje pridobi le preko usposobljenega učitelja, ki vas vpelje v te skrivnosti uma. Moram priznati edino to, da vsebina teh knjig zelo pomaga pri konvencionalnem »umskem« zahodnem razumevanju pojavov, posebej ob konkretnih učenjih in praksah s sprotnim branjem teh knjig. Zato priporočam poiščite si ustreznega učitelja.
Naključno odprem stran knjige Sutre Kralja Samadija, na 9. poglavju knjige, ki bi najbolj opisalo učenja v Franciji. Bolje ne bi mogel zadeti.
9. poglavje Sutre Kralja Samadija
»Nekoč je Transcedentni Popolni Zmagovalec dejal Mlademu Mesečevemu Sijaju: Mladostni, ta bitja, ki so v tem stanju, bodisatve mahasatve, želijo biti resnično hitro, pravilno ter popolnoma razsvetljeni in, ki želijo osvoboditi vsa čuteča bitja križem oceana bivanja, bi morala poslušati tega Kralja Samadija. Kralj Samadi popolnoma razodene enako naravo vseh stvari in je poveličan z vsemi Budami in materjo vseh tathagat. Moral bi se ga naučiti na pamet, ohraniti ga, doumeti ga, brati ga, recitirati, razlagati in vsakodnevno prepevati, prakticirati ga skozi ne-čustven trening, ga znova in znova ponavljati ter seveda učiti druge. A zakaj? Zato, ker Kralj Samadija razodeva enako naravo vseh stvari, ki so rojene od vseh tatagat, arhatov, samyak-sambud in nastajajo in rastejo iz vseh tatagat, shravak in pratjeka-bud.«
»Deveto poglavje Sutre Kralja Samadija je poznano kot »Vztrajno sprejemanje temeljite Darme« in obravnava tudi temo praznine. Praznina - odsotnost konkretne identitete vseh pojavov, je podrobno obrazložena, nad konvencionalno definicijo praznine kot prazno, nihilistično stanje. Vse, vsi pojavi in vse izkušnje, so razprostranjene in zavzemajo prav tako prostor kakor sanje, magične iluzije, odmevi, mavrica in podobni pojavi. Z drugimi besedami, četudi so vse stvari po svoji naravi prazne, govorimo o relativnosti vseh pojavov, ki so razširjene preko pogojenega nastanka. Če se nam v sanjah prikažejo sloni ali konji, ali ti sloni in konji resnično obstajajo? Ne, ne obstajajo! V sanjah imamo izkušnjo slonov in konj kot misli, ta misel pa je vsekakor dejansko navzoča. Prav tako tudi odmev nima nobenega neodvisnega glasu, pa vendar odzvanja, kot da odgovarja glas.
Drugi primer je lahko s pijano osebo, ki ima izkušnjo vrtenja. Pijana oseba občuti, da se celotni svet vrti okoli nje. Toda ali se svet resnično vrti okoli te osebe? Nikakor ne, toda pijana oseba to občuti na takšen način. Četudi so vse stvari prazne, zatorej prazne resnične eksistence, so izkušnje utemeljene v odvisnosti od nastanka ali izvora.
To poglavje opisuje »sprejemanje neprekosljive Darme«. Razumeti dejstvo, da četudi so vse stvari dokončno prazne po svoji naravi, pa relativno vse stvari posedujejo neko eksistenco. Zagotovo ne mislimo, da dobra dejanja ne prinašajo rezultatov ali pa da nemirna čustva in zla dejanja ne bodo imela učinka. Soodnosno, negativna dejanja prinašajo sorazmerno trpljenje. Soodnosno, pozitivna dejanja obrodijo prijetne rezultate. V relativnem smislu je potrebno opustiti moteča čustva in očistiti zamračitve. Soodnosno, je neizogibno nabirati zasluge. Zgolj zato, ker so vse stvari prazne in izpraznjene kakršnekoli identitete, to še ne pomeni, da nima smisla skrbeti zato, kaj je dobro in je zlo. Dokončno, so vse stvari prazne vsakršne identitete, toda relativno gledano, je tam »dobro« in »slabo«. V tem primeru ni konflikta ali nasprotovanj med tema dvema nivojema.
Rinpoče: Pravilno je, da je identiteta ali esenca sugata-garbhe nespremenljiva. Toda zakaj takšna izjava? Ker je identiteta ali esenca po svoji naravi prazna, in ni sestavljena iz bilo kakšne materialne substance. Ker ne poseduje nikakršne materialnega bivanja, zato pravimo, da je esenca sugata-garbhe nespremenljiva. Vse, kar ima konkreten, materialni obstoj, nikakor ne more biti nespremenljivo. To je nemogoče.
To odsotnost konkretne identitete je Buda opisal v tekstu Prajnaparamite, kot izraze 16 tipov praznine. Narava Bude nima stvarne identitete. Toda ali to pomeni, da je narava bude kakor prostor. Ne. Kakor je bilo poprej omenjeno, prostor in narava bude ali narava uma, ni isto. Prostor je »mrtva praznina« ali fizična praznina. Telo z umom pa se imenuje »živa oseba«, medtem, ko se telo brez uma imenuje »truplo« ali »mrtvo telo«. Podobno tudi narava uma ni »mrtva praznina«, kakor je prostor, ki je popolnoma prazen od vsake zavedajoče se kvalitete. Narava bude je prazna vsakršne identitete, toda ni mrtvo kakor truplo; je sposobno spoznati ali izkusiti karkoli zavzema prostor. To lahko odkrijete pri sebi, saj ni posebej komplicirano. Poskusite pogledati znotraj lastnega uma, v tisto kar zaznavate. Ali najdete kakšno konkretno stvar kot celoto. Ne, najdete je. Toda istočasno, ali to pomeni, da vaše telo, v tem stanju, takoj postane truplo? Ne, seveda ne. Zakaj? Zato ker so zavedajoče se kvalitete, sposobnost vedenja ali dojemanja. To je tisto, kar včasih poimenujemo »sijajnost« ali »modrost«. To je razlika med prostorom in naravo bude. Narava bude je dvojna, prazna in zavedajoča, in zaradi te prazne zavedajočnosti, pravijo, da je narava bude nespremenljiva.
Učenec: Rinpoče, ali lahko pojasnite ugotovitev, da se pojavi zgodijo v odvisnosti od nastanka?
Rinpoče: »Odvisen izvor« pomeni, da je ena stvar zgodi odvisno od druge stvari in ne poseduje nobene konkretne eksistence po sebi. Kakor sem že poprej razložil, pojavnost kot nekaj takšnega, kot je »dolgo«, je odvisna od ideje »kratko«. Pojavnost od »kratkega« pa je odvisna od ideje »dolgo«. Na enak način je z ostalimi pojavi – »dobro« je odvisno od »slabega«, medtem, ko je »slabo« odvisno od »dobrega«. Vse je kakor to. Identiteta stvari je prazna in ne poseduje nobenih od teh lastnosti. Vendar, naravnost k odvisnosti, ali ni resnično, da se stvari iz naših izkušenj dozdevajo prav s takšnimi lastnostmi? To je to, kar pomeni ugotovitev: »pojavi, ki nastajajo v odvisnosti«.
Rinpoče: Sedaj imam sam vprašanje za osebo, ki je vprašala, če so bil poprejšnja življenja Bude dejanska ali le simbolična. Moje vprašanje je: »Zakaj je bilo postavljeno takšno vprašanje? Ali zato, ker si menil, da se Buda zadržuje v stanju prvotne razsvetljenosti? Ali zato, ker ne verjameš v poprejšnja življenja Bude?«
Učenec: Imam težave z razumevanjem reinkarnacije?
Rinpoče: Ni samo Buda Šakyamuni imel prejšnja življenja. Prejšnja življenja imajo vsa bitja od začetka svoje navzočnosti. Nimamo samo enega ali dva življenja, imamo izkušnje neštetih življenj znotraj samsare, ki so brez začetka. Buda je dejal, če ne dosežemo osvoboditve in razsvetljenja, bomo nadaljevali svoja življenja, od enega rojstva do drugega. Kot budist sprejemam to.
Sedaj imamo telo, govor in um.
Ko znanstveniki razložijo izvor stvari, za primer vzemimo kamenček, potem lahko govorijo veliko časa. Od kod prihaja kamenček? Je to kos gore, ki se je odlomil in prikotalil po hribu navzdol, se obrusil in to stvar sedaj imenujemo »kamenček«. Toda od kod izhaja njegova dejanska snov? Lahko debatirajo o izvoru kamenine in kako je bila oblikovana, to je ogromno informacij. Enako je ko preiskujemo človeško telo. Ni se pojavilo spontano. Človeško telo nastane zaradi vzrokov, kot na primer iz starševskih genov in tako naprej. V tem primeru je za veliko povedati, ko se za nazaj poskuša raziskati izvor stvari.
Ko govorimo o umu, trenutek zavesti, kje je zavest shranjena in od kod izhaja zaznavanje?
Zaznavanje prihaja iz prejšnjega trenutka zavesti. Vsak trenutek kreira okoliščine za nov trenutek zavesti, da obstaja. Nobena fizična komponenta telesa nima moči, da kreira to sposobnost zavesti. Tako zdaj zlahka razumemo, da se zavest ne more nenadoma pojaviti na določeni točki, medtem ko smo šli skozi različne faze zarodkovnega življenja v materinemu trebuhu. Zavest se lahko zgodi samo iz nečesa, kar ima vzrok, kar je poprejšnji trenutek zavesti. To je povsem jasno, da mora zavest obstajati pred zanositvijo, ki je zavzela prostor v trebuhu. Zatorej, morajo biti poprejšnja življenja pred tem življenjem.
Poglejmo na dejstvo, ki smo ga sposobni sprejeti o zavesti danes. Ali to morda pomeni, da um jutri ne bo obstajal, da boste bili brez uma? Ne, to se ne bo se zgodilo na takšen način. Tukaj je nadaljevanje zavesti, ne glede ali je ali pa ni povezana z telesom in je um prekinjen. Temelječ na tej logiki, lahko zagotovo čutimo, da bodo obstajala prihodnja življenja. Tukaj ni ničesar, kar bi prekinilo nadaljevanje zavesti. Tam bodo prihodnje izkušnje podvržene prihodnosti. To je tisto, kar je Buda učil, in to sprejemajo vse šole budizma.
Ali če za konec povzamem nimfo Vesne M., ki jo prebiram v tem času, ko to zapisujem: »Skupni imenovalec, ta stara večna želja, ujeti spomin, občutek, misel, lepoto. Ne posreči se; ne njim, ne meni. (Milek, 2000:12)«
ZAKAJ? Zakaj se ne posreči? Ker je ni!
Key words: Francija, Menton, bazilika svetega Mihaela, Azurna obala, France, la Cote d'Azur, ley lines, dragon lines, zmajeve črte, St. Michael line,
Če hočemo,
da bi nam nekaj postalo zanimivo,
zadostuje, da v tisto dolgo strmimo. (Gustave Flauber)
Če hočemo,
v nekaj zreti zelo, zelo dolgo,
in v to strmimo,
se lahko dogodi, da (u)vidimo praznino. (Aurigo) |
NE ZAMUDITE
