Piše: Aurigo

1. UČITELJ
Moj učitelj. Pred potovanjem v Francijo sem nakupil nekaj zlata, košček srebra, dodal potem nekaj denarja in poldragi kamen. To je plačilo za učenje. Učitelj je imetnik, nosilec znanja.

Že pred leti, ko je učitelj prvič prišel v Ljubljano, sem imel na njegovemu predavanju takoj fleš ali preblisk. V mojem umu se je pojavila slika. Slika praporja zmage (tib. dpal-be). Prapor zmage je neprimerljivi budistični predmet, ki simbolizira zmago nad nevednostjo in smrtjo. Seveda ob ostalih čutenjih, energijah, ki so se pojavili ob njegovih učenjih. Takrat sem že u-videl, da je mojster.

Priklanjam se pod tvojimi nogami.
Ti, ki si našel srednjo pot,
med pojavnostjo vseh stvari,
dobrega in zla.
Ti, ki si uvidel pot.
Med dualnostjo igre uma.

Le to lahko zapišem, Moj učitelj, morda premalo, morda že preveč. »Ti moja si sreča.«
To lahko sedaj rečem, moj učitelj:
»Še nikoli do sedaj, se nisem pred nobenim človekom priklonil.
V svojem PONOSU.
Se priklonil.
Se poklonil, v tem svojem kratkem človeškem življenju.
Še nikoli se nisem nobenemu človeku predal.
Ga oboževal.
Častil tako.
Še nikomur doslej. Do sedaj si edini.
V tem življenju.
Edini, ki sem mu priznal to mesto.
To mesto v mojem umu.
Edini, ki mu zaupam!
Neomajno zaupam.
Močno zaupam na tem območju samsare.
»Prišel je kakor veter. V sanjavi svet želja.«
Edinemu, v katerega imam vero.

Tisto jutro, ko je prišel nazaj iz vzhodne Francije, iz učenj, ki jih je podal tam -…in sedaj ponovno ko to pišem in v svojem umu preigravam spomine, ker in ko občutim njegovo sočutje, njegovo, čistost, njegovo polnost, jokam-; ko nas je pospremil v hribe, ko se je poslavljal od svojih učencev na terasi stavbe, da nam zaželi, da v hribih, presekamo, posekamo, obglavimo, uničimo svoj ego, svojo navezanost na ta svet, sem začutil njegovo veliko sočutje. Lahko bi rekel tudi: »Mahakarunikaya – utelešenje velikega sočutja«. To njegovo veliko sočutje. Njegovo veliko čistost.
Le malo ljudi je lahko v svoji duši tako čisto.
Le malo jih pride nazaj na to človeško področje s čisto dušo. A hkrati, da se ponovno ne zapacka duša v letih zemeljskega bivanja, od otroštva naprej. Se izčisti.

Tisto jutro se nisem dolgo zadrževal ob njemu. Kljub temu, da je bilo v tistem trenutku zelo lepo. Občutek prečudovit. Občutil sem, kako je padalo tistega jutra iz neba bodičita. A z ostalimi sem se takoj napotil proti hribom. V tistem jutru sem začutil to njegovo veliko moč. Dušne solze so se zbirale v očeh in drsele po obrazu. Jokal sem tako v srcu, kot v očeh. Sočutje. Da očistijo dušo. Solze so tekle same od sebe. Se valile po obrazu, kot najbolj fini biseri, na tisti dvajset minutni poti do zbirnega mesta, kjer smo se predali jogi za učitelja in potem odšli naprej, vsak sam, da porežemo te čutne zaznave človeškega bivanja.
Popoldne sem spraševal starega praktikanta Raula, ki je že opravil celoten ciklus štiriletnih učenj -  če morda ve, če mu je poznano in če lahko pove, kaj dela naš učitelj? Katere vaje dela, katero prakso ima učitelj, da ima toliko, toliko sočutja v sebi. Za Raula je najin učitelj bodisatva. A na moje vprašanje ni vedel odgovora. Tudi ga ni mogel vedeti. Preveč sem ga vprašal. Odgovor na moje vprašanje sem dobival skozi naslednja dva dneva. Od občutkov, ki sem ji prejemal.

Ni nobene trenutne vaje. Je samo odhod v samoto. Tri tedenski. Tri mesečni. Tri letni. Kjer vse to dobiš. V osami. Ko gledaš, zreš bitja v bivanju samsare. V neskončnem ponavljajočem se ciklusu rojevanja in smrti. Ko gledaš, zreš v sebe.
Sočutja do vseh teh čutečih bitij, ki blodijo po tej samsari.
In hkrati, ko zreš v sebe, ki blodiš po tej samsari, neskončnih bivanj. Od žuželke, zajca, vse do človeka. A lahko tudi do boga.

O učitelju, pravi Chökyi Nyima Rinpoche v knjigi A Commentary on the Qintessence of  Spiritual Practice, The Direct Instruction of the Great Comapssionate One, to:

»Četudi si nekdo želi prakticirati, je zelo redko, da najde usposobljenega učitelja.
Četudi nekdo sreča učitelja, je zelo redko, da sprejme učenja za prakso.
Četudi nekdo sprejme učenja, je zelo redko, da učenja dozorijo skozi opolnomočenja.
Četudi se te dve stvari združita, je zelo redko, da se prepozna edino bistvo.« 

Učitelj je lahko tudi velik govorec in deluje impresivno, kakor kakšen politik, toda če ne poseduje iskreno in pristno pravilne motivacije, je lahko nekdo na koncu oguljufan.
Obstajajo različne poti, da prepoznamo ali je učitelj usposobljen ali ne. Tako sutre, kakor tantre imajo specifične postopke, toda bistvena točka je, če ima učitelj resnično razvito nesebično in dobro srce. Če resnično poseduje bodičito, ne bo nikoli prevaral ali ogoljufal druge in jih razočaral. Četudi se pri njemu včasih pojavi razdraženost, ali govori in deluje nenavadno. V  kolikor ima pristno bodičito in nesebičnost, ne bo nikoli nobenega prevaral ali koga pustil na cedilu. Zato je potrebno nujno najti usposobljenega učitelja.
Fizično srečati učitelja in preživeti čas z njim, ne zadostuje. Nekdo mora sprejeti navodila s prakso, skladno z lastno stopnjo izkušnje. To je skrajno pomembno. Za primer lahko vzamemo če ima nekdo specifično bolezen, kot so na primer žolčni kamni, lahko vzame mnogo zdravil. Tudi takšna zdravila, kot so vitamini ali ginseng, toda to mu ne bo pomagalo kaj veliko pri bolezni, ker so to površinska zdravila. Nekdo potrebuje takšno zdravilo, da bo natanko učinkovalo na vitalno točko neke bolezni. Samo če vzame zdravilo, ki lahko raztopi žolčne kamne, bo nekdo ozdravljen, drugače pa ne (Chökyi, 1998:50)«.

Nekaj misli o učitelju lahko potegnem tudi iz knjige Gayatri, Najvišja meditacija, iz poglavja Kdo je Guru? (stran 27-29)
»On sledi poti Darme….
Ljudje najdejo v učitelju Boga, zato ker v njemu ni nobenega ega ali zlobnih kvalitet. Učitelj pozna duh svetih knjig. Živi v duhu svetih knjig. Spoštuje tradicijo, a daje ji nov pomen. Učitelj je nepristranski in daje vsem enako ljubezen, kakor sonce, ki enako sveti tako na hišo duhovna, kakor na hišo človeka nizkega rodu… Učitelj živi po najvišjem načrtu zavesti. … Nima poželenj.… Njegovo srce raztaplja mizerijo drugih. Živi, da služi. ..
Ne sovraži nobenega.
On poučuje in uči, kar prakticira.
Nadzoruje um, govor in telo, neodvisno od vsakega objekta.
Govori z modrostjo, ki vibrira skozi vse sfere.
Vročina in mraz, zadovoljstvo in bolečina, izguba in dobiček, vse to je za njega enako…
Vodi in varuje.
On uživa v trajni blaženosti in daje blaženost vsem, ki jo iščejo.
Triumf učitelju!«

Iz poglavja Potreba po učitelju:
»Kdo ti lahko pokaže pot, razen učitelja,« pravi Kabir.
Edino učitelj pozna pravi način, kako se ogniti nevarnostim in kako doseči nasprotno obalo, kajti on je to obalo že dosegel in se je odločil, iz sočutja , da bo tudi druge odvedel na drugo stran oceana samsare. pravilno pot, da ubeži nevarnostim in
Med iniciacijo, se duhovna moč prenaša iz učitelja na učenca.(op. 2)«

Še bi lahko kaj prepisal o pomenu učitelja, a naj bodi to zadosti. Naj zaključim z mislijo, s svojo izkušnjo, ko imaš usposobljenega učitelja, prideš do rezultat vsaj 3 krat hitreje, za nekatere celo desetkrat, kakor če te zadeve preučuješ sam.

2. AVTOBUSNA POSTAJA - BUS STATION
Z N. se nastaniva v večji sobi. Šele čez kakšnih deset dni opazim, da soba sploh nima luči, da je nameščena samo sobna svetilka. Kje je ostala pozornost? Poleg naju so v sobi še štiri osebe. V sobi naprej, stanujejo še tri osebe. Naslednji dan, se nam v sobi pridruži najstarejša udeleženka, tako da nas je naenkrat sedem. Ima 82 let. Zavidljiva starost, ki jo ne doživi vsak smrtnik. Prve njene besede v sobi so bile:
»In great perfection (op. 3), is every thing possible.«
Ko je izrekla te besede sem se samo smejal temu njenemu izreku. A kmalu je začelo prihajati  do »nenormalnih« stvari. Prvi teden je v tej sobi prava norišnica. Določeni ženski v sobi bi kar začele komandirati, kako naj bi moralo biti. »Dobrohotni nasveti.« Na to se ne oziram in prepustim dogodke toku. Po enem tednu se stvari začnejo umirjati. Dokler se povsem ne umirijo. Z ostalimi stanovalci se na koncu še odlično razumemo. Ko se malce razničijo, uničijo egoti. Tako, da postane bivanje zadnje dni v tej sobi kar prijetno, kakor staro zakonsko življenje. Že drugi dan, po najinem prihodu, poimenuje. N. to sobo z avtobusno postajo. Vsi prihajajo in vsi odhajajo skozi njo. Za to je kriv tudi wc, ki ga imamo.
Nad mojo posteljo je obešena barvita slika plavolase ženske, ki strmi skozi odprto okno. Iz slike odseva in žari sončna svetloba. Raul sliko poimenuje tudi kot Direktno prečkanje. Na nasprotni strani sobe je slika: Postaja z ljudmi. Z različnimi bitji. Od ljudi vse do »vesoljcev«; morda duhov. V temnejših barvah. Sivi, črni, temno modri barvi. U. in Raul jo označita za newyorška podzemno postajo. Ujetost v ciklus samsar bivanja. Raul pravi za to sliko, da gre za korden r. ali izoliranje. Kakor naša učenja. Ločiti čisto od nečistega. Nisem se še ločil od lepote. Nismo se še ločili od lepote. Velika popolnost je sestavljena iz dveh učenj:

1. iz preboja in preskoka.

Sicer imamo srečo, da se je v sobo naselil Raul. Očitno ima med drugim tudi nalogo umiriti stanovalce v tej in sosednji sobi. Vendar nama z N., Raul z nasveti zelo pomaga. Raul je star praktikant. Ciklus teh učenj je že dal enkrat že skozi. Zanimivo je to, da je živel deset let med južnoameriškimi Indijanci Kogi. Pri nekemu vraču. Koranderu ali curandero, kar naj bi v prevodu pomenilo zdravitelj, kakor nam razlaga. (Curandero - Cure plant healer). Zanimivo, ko nekaj potrebuješ, to tudi pride. N. pridobi od njega informacije o ayahuasci. To je neka vrsta rastline za »zadevanje«. Če jo uživaš, te popelje v svet duhov. Mene bolj zanimajo Kogiji in njihove »zmajeve« črte. Kogiji pravijo, da poleg našega materialnega sveta obstaja še en drugi svet, »duhoven.« Neviden svet očem navadnega smrtnika.
Raul mi ne pove, kaj dosti o teh črtah. Pove pa kako Kogi Indijanci vzgajajo svoje otroke v vrače. Že kot otroci od malih nog so izpostavljeni temi in zaprtemu prostoru za dlje časa, v tem času pridobijo določene sposobnosti. Okoli osmega do desetega leta otroka povprašajo ali želi nadaljevati takšno pot, da se dokončno izuči za vrača ali pa želi iti v normalno plemensko življenje. Odločitev po kateri poti bo šel naprej, je povsem otrokova. Sodobne feministke bi dejale takšnemu učenju, da gre za mučenje otrok. V resnici gre za popolno posvetitev v duhovno sfero. Ampak saj ne morejo razumeti, za njih je tako otrok njihova igračka.

3. DNEVNI RAZPORED PRAKS
Na učenja so prišli ljudje iz celotne zemeljske oble. Med glavnima skupinama Nemcev, (Avstrijcev, Švicarjev) in Francozov v dvorani, se stiskamo vsi ostali udeleženci: Bolgara, Slovenci, Američani, Kanadčanki, Mehikanka, Argentinec, Singapurčanka, kitajski par.
Celoten umik je bil kar delovno nabit. Praksa se je začela ob 6. uri zjutraj, razporejena preko celega dne, z vmesnimi odmori za zajtrk, kosilo in večerjo. Končala se je uradno ponavadi ob 11. uri zvečer. Če nisem ostal do zadnjih ur, tam do 11. ure zvečer, sem se zjutraj vstal ob 5. uri in do 6. ure zjutraj opravil še svojo prakso. Po polovici prakse nas je zjutraj ostalo samo še polovica. Po drugi tretjini samo še tretjina. Neko jutro ob 5. Zjutraj, fotografiram nad gorovjem temno rdeče oblake. Oblake rdeče nage.

Praksa na začetku tega učenja. Ne bom jo omenjal natančno, le to, da smo delali z zvokom na sebi. Prvi dan sem ob praksi začutil določene bolečine, na različnih točkah. Od trebušne čakre, vse do grlene čakre.

Bil je nekako tretji dan te prakse, zvečer, sedel sem v templju in bil sem v zagonu. Takrat se mi je nenadoma močno ulila kri iz leve nosnice. Pred tem je Raul dejal, da izbruhne ob tej praksi marsikaj ven, čudne stvari. Bolezen…. Ali kaj drugega. Čeprav sem trdno delal in pravilno, je to nekako presekalo mojo takratno hitrost prakse. Takrat sem pomislil: »Ustavi konje in počasi. Ko boš končal, boš končal. Se lahko še kaj zgodi.« Malo sem se tudi ustrašil, kaj se sedaj dogaja. A ne zato, ker bi mi začela teči kri, ampak zato, ker bi bila to velika nevšečnost, če bi mi kri občasno tekla iz nosu in s tem motila prakso. Če nisi zdrav, tudi ne moreš delati običajne prakse. To je prvo pravilo. Sploh pa ni običajno, da bi mi tekla iz nosu kri. Med kakšno tekmo, sem moral dobiti zelo, zelo močan udarec, da se je ulila, pa še to morda kakšnih trikrat, štirikrat v moji »športni karieri«.

V tistih dneh zvoka, sem spal maksimalno po 5 ure. Običajno sem šel spat okoli pol ene ure ponoči ali pol dveh zjutraj. Enkrat celo ob pol treh zjutraj. Zjutraj sem vstajal pred 6. uro. Hvala učitelju, da mi je dopustil, da nadaljujem učenje ob njemu. Četudi nisem končal prakse ob času, ki ga je določil. (Kakor niso nekateri končali začetnih učenj, ko so prišli na to učenja). Starejši učenci so namigovali mlajšim učencem, ko so nas spraševali, kje smo pri praksi in nas strašili med to prakso, z besedami: »Če ne končaš prakse do njegovega prihoda oziroma do datuma, ki ga je določil učitelj, spakiraš kovčke in greš domov. Nadaljuješ to prakso na naslednjem umiku, čez kakšnih tri ali štiri leta.« Še zdaj ne vem: »Ali je to bila samo zafrkancija starejših učencev, ki je običajno poznana v svetu v kakšnih kolidžih. Ali pa se je tudi res kdaj to dogodilo v preteklosti, da je učitelj učence poslal domov, ki niso končali prakse v predpisanem roku?«

Temu se reče dobrosrčnost učitelja. Njegova velikodušnost se je pokazala s tem, da je dovolil vsem, da gredo naprej, četudi nekateri niso končali vaje.
A v resnici je vedel to pravilo:
»kdor jo je končal, jo je končal«
»kdor je ni končal, jo bo končal;
v tem, ali naslednjem življenju«.
Vsak dela prakso za sebe.
Zato mu ni potrebno izreči grobih besed na ta račun.
A vendar je od vsakega posameznika odvisno, kdaj jo bo sam končal.«
Le v dveh dneh, treh mesecih ali treh letih tega življenja ali pa v naslednjem življenju. To je posameznikova odločitev. Učitelj je samo pokazal, kako se določena stvar pravilno dela. Pokazal pa je tudi, da njegova velikodušnost neizmerna. Zaradi tega, se ne rabi sekirati….vse kar bo naredil v zvezi s tem, bo izraženo samo v njegovem sočutju, do svojih učencev.
V teh dneh je vzšla polna luna. Vzhaja nad bližnjim hribom, takoj po 5 uri popoldne.
Eno dopoldne si vzamem čas in povabim N. in Raula v vas San Michel. Od našega prizorišča je oddaljena kakšnih dvajset kilometrov. V praksi v sončnem vremenu odsedimo svojo prakso nad vasico. Mislil sem, da bom imel čas za razisovanje te vasice, če poteka kakšna zmajeva črta, a časa je premalo za moje izlete.

Med prakso se mi odpirajo majhne čakrice po telesu, energija zapolni ta del mesta. Nekakšna vročica – sprva zadaj na desnemu ramenu, nekje na sredini. Čakrica na vrhu desnega ušesa. Čakrica nad levim očesom, nekje na sredini obrvi. Potem pod levim kolenom. Pod levim gležnjom, nazaj za gležnjom. Na desni roki, kakšen centimeter izpod med prstoma, sredincem in prstancem. Čakrice so se mi odpirale že poprej na različnih delih telesa, a nikoli ne v takšnem številu in hkrati v tako kratkem času, kakor ob tej praksi. Drugi ali tretji dan te prakse, se mi sam od sebe v umu pojavi slikica, tako imenovani fleš, rumena črka. Ali to pomeni, da se bom inkarniral kot žival? Se v novem rojstvu pojavil v živalskem svetu, če se ne bom povsem očistil zamračitev?

Še tri dni zatem, ko je večino ostalih končalo prakso, sem nadaljeval z izvajanjem te praksa. Skorajda sam. Brez podpore. Skupinska energija je padla in vse je šlo nekako bolj po polžje. Dvakrat sem ostal v hribih, se odpovedal večerji. A končal sem jo. Po predpisih. Ni bilo mijavkanja in ni bilo bevskanja.
Od znotraj in od zunaj, - in od zgoraj - moj učitelj, to ti lahko zagotovim ter sporočim in vem, da si prejel moje sporočilo. Popolnoma očiščen.
Rdeči mak se bohoti med zeleno travo. Modra sivka v Provansi je začela cveteti. Med pšenico brsti plavica.

4. VZROČNOST
Drugi dan srečam starejšo gospo iz Hamburga. (Glej tekst Zmajeve črte po Hamburgu 1.) Pozdraviva se in se začneva smejati. Nekako tretji ali četrti dan spregovorim z njo in ji zaupam, da imam novi vic in se pri tem začnem smejati. Pojasnim ji zakaj sem še tukaj, na tem umiku. To sem izvedel na uvodu teh učenjih. Človek mora postati popolnoma razsvetljen. Ker sem samo razsvetljen in ne popolnoma razsvetljen, sem še tukaj, na teh učenjih. Po tej »šaljivi izpovedi« in mojem globokem smehu, se mi pridruži v smehu. Kasneje se še enkrat, ko skupaj večerjava, prav od srca nasmejiva. Resnica o razsvetljenju pa je nekako takšna: »Osvoboditev: ko sebe osvobodiš, (v tej fazi se) osvobodiš tudi nekako vsa bitja. Vsa bitja v svojem umu.«

Bilo je nekako sredi predavanj tega ciklusa, ob začetnem petju. Naš prevajalec se sesede, ker mu postane slabo. A., ki sedi okoli 1,5 metra stran od mene, pred tem pade v »trans«. Pravi, da se je zelo dobro počutila. Povem ji, da jo povsem razumem, ker je za njo ležal prevajalec. Ko se prevajalec po določenem času ni vzdignil, ga je začel učitelj polniti s svojo energijo, da je lahko vstal. Sedela pa je prav vmes med  učiteljem in prevajalcem, še do mene je prišel kakšen košček te energije. Skorajda sem ji malo nevoščljiv ob tej ugodnosti – in se ob tem smejim.

Energije na umiku so zelo močne, zato povzročajo marsikaj. Ljudem pri oblačenju zelo butajo ven karmični sledovi (op. 4) prejšnjih življenj. Pred kakšnimi petimi leti sem bil na razstavi o Sumercih. Na razstavi je bila tudi ženska s katero sem poklepetal. Nosila je jakno ali majico z vzorcem leoparda. Malo sem jo povpraševal in ugotovil, da ji je zelo všeč Peru. Leopard – Peru. Včasih se ta prejšnja življenja odražajo na fizionomiji obraza človeka.

Med umikom štirikrat dobim v um fleš. Nenadno sliko, štiri prejšnja življenja, ki povsem nepripravljeno butnejo vame. Se kar zgodi. Razlagam si tako: preskok njihove energije v moje območje, v moj um. Dobiš slikico. Jasno. Tri živali in ena jogijka. Ko se malo pogovarjamo s sopotniki o tem, ugotovimo, da imajo vsi prevajalci fizionomijo obraza ptic. Ima to kaj veze s posebnim področjem možganov? A o prejšnjih življenjih bolj natančno, kdaj drugič.

5. MEDITACIJE
ENO
Ko je prišla pred sedmimi leti, mi je razlagala o ENEM. Takrat nisem vedel, kaj s tem misli, kaj to pomeni, zato je tudi nisem razumel. Konceptualni um. Ali je to res doživela, še sedaj ne vem. Ali je to ENOST doživela, izkusila, brez pripomočkov ali s pripomočki, tudi ne vem. Nekako se mi je v tistem času, ob njenem prihodu odkril tudi Ganapatija (op. 5). Skozi čas sem uvidel, da tudi ni prišla naključno v moje življenje.

Skozi čas, pa sem skozi izkušnjo uvidel, o čem mi je razlagala. Kajti zgodilo se je takrat, kar naenkrat. Se enostavno zgodi. Pred leti, od začetka, še nisem našel besed za opis tega doživetja. Gre globoko v tebe. In naenkrat se združiš z vsem. Res postaneš eno. Tvoja bit, uvidi bit ostalih stvari. Vse okoli tebe. Kakor, da opazuješ in si opazovan. Dihaš, vibriraš z okolico. Z listjem. Z drevesi. Z bilkami. Z zrakom. In vse je ENO. Ni razlike med teboj in listom. Ni razlike med teboj in bilko. Energy. Takrat se ne bojiš več umreti.

Eden od ameriških piscev, z izkušnjo pri perujskih šamanih, je to ENOST označil z očesom, s pavjim očesom. Z mnogimi očesi, ki te opazujejo. S tistim božjim očesom. Z očesom, ki vse vidi in vse ve. In tudi sam si v tistem trenutku oko.

V pravem času, ob pisanju tega teksta, je objavljen v Delovi prilogi Znanje, 20. septembra 2007 tekst: Spoznaj samega sebe! Tako, da mi ni potrebno preveliko opisovati neopisano. To je odlomek iz (neobjavljenega) pogovora iz leta 1990 v Teleksu z Janezom Svetino (op. 6), prevajalcem Aurobinda, ki pravi:

O NEIZREČENEM
»Po vzhodnem pojmovanju pa je globlje od tega, zadaj za tem nekaj, kar sploh ni del narave, nekaj, kar je večno, kar je neskončno, absolutno, kar je ONKRAJ VSEH NAŠIH BESEDNIH OPISOV, kar presega vsako besedno definicijo, ampak, kar je mogoče doživeti. In šele, ko človek odkrije to najglobljo BIT  samega sebe, ki je hkrati najgloblja bit vsega sveta, v resnici spozna samega sebe, odkrije to, kar je v njem večno, to, kar je neuničljivo jedro njegovega bitja. Če pa to odkrije, pa naenkrat spozna, da je v svojem bistvu, v najglobljem jedru svojega bitja nesmrten, neskončen in deležen neskončne polnosti spoznanjem radosti, luči, lepote, blaženosti, polnosti vseh stvari, kar ta bit ima v sebi vse, kar je. …«

»In ko človek odkrije to, pravijo Indijci, takrat vidi, da ni tisto omejeno bitje, za katero se ima običajno, ujeto v ta ozek prostor med rojstvom in smrtjo, in nezadovoljno na toliko načinov; človek hrepeni po tem in onem, hrepeni po tem in onem, hrepeni po lepoti, po resnici, po pravici, po dobroti in pogosto nobene od teh stvari v življenju ne najde; morda najde samo neke odseve tega, ali pa drobce tega. Če pa najde to najgloblje bistvo samega sebe, pa najde vse to, kar je skozi svoje življenje iskal in dobival samo po drobcih in drobnih odsevih, v vsej polnosti. Takrat zanj ni več smrti, ni več strahu pred nezadoščenostjo, pred osamljenostjo, pred starostjo, pred boleznijo, ker vse te stvari, takrat čuti, se dotaknejo samo nekega delčka njegove zunanje narave. Njega pa se to sploh ne dotakne, on je onkraj tega, ne bolezen ne smrt, ne nesreča, nič se ga ne dotakne, Hkrati pa mu čisto nič več ne manjka. Ne išče več ljubezni, ker  ima polnost tega, lepote mu ni treba več iskati, ima polnost tega.

Tudi na Zahodu so znani različni veliki duhovni iskalci, ki so prišli do tega odkritja: v meni prebiva božanstvo. Torej, odkrili so, da je to absolutno, ta bit, ki je izvor vseh stvari, ki ji nekateri pravijo Bog, v globini moje lastne duše. Takih imen ni tako malo, čeprav veliko jih ni.«
Ali če povzamemo tekst iz knjige Letenje:

»Če živčni sistem človeka, ne tem nivoju ne samo »niha«, ampak se »kot v primeru - TM  Sidhi programa – lahko trenira, da zavestno doživlja ta nivo in ga tudi oživlja. Tedaj bi to pomenilo enakost izkušnje najosnovnejšega nivoja Biti v področju absolutne »enakočasovnosti« in »vseprisotnosti«, izven omejitve časa in prostora.

Pravzaprav to dokazuje, v kvantni fiziki, Bellov teorem, po kateremu »niti ena teorija stvarnosti, ki je kompatibilna s kvantno teorijo, ne more izhajati iz predpostavke, da so prostorska dogajanja neodvisna ena od druge«. Vsekakor se vse nahaja  z vsem v neskončni soodnosti. Ostaja pa vprašanje: ali so ti vključeni in ustvarjalni procesi v človeški zavesti? Kvantno – teoretski model naše zavesti  mora na to vprašanje odgovoriti z »da«. Glede na to, vsaka misel, vsak občutek, vsak impulz zavesti bi bil povezan z vsakim drugim impulzom v vesolju, a izkušnja te neskončne povezanosti je tisto ENO sveta in Sebstva , katerega so opisovali mistiki, in ki se v Vedah označuje kot »Veliki«, »Brahman«, ker se v tej izkušnji zavesti in svet spajata v neskončni širini in večnosti celotne Biti. Na tem spoju med »najfinejšimi gradbenimi elementi« objektivnega in subjektivnega sveta, če opazujemo s klasičnega vidika, vlada paradoks, ker »točka« (zavest ali delček) postane »celina«, prostorna omejenost postane neomejenost, trenutek postane večnost.«
Za različne ljudi različne poti vpeljave v učenja, glede na njihove sposobnosti.

Učitelj nam večkrat med poučevanji obznani pravilo o učencih. O učencih z različnimi kapacitetami ali sposobnostmi, ki se delijo v tri razrede. Učenci z najmanjšimi sposobnostmi za učenja, učenci  s srednjimi sposobnostmi ter razumevanjem učenj in učenci z najvišjimi sposobnostmi. Učenci z najvišjimi kapacitetami, lahko osvobodijo sebe v tem kratkem življenju.

Meditacije se odvijajo v prostoru, kjer si ga izbereš. Ob reki. V hribih. V gozdičku. Na planjavi. A zakaj učenja v Provansi? Zato, ker je nebo v Provansi prečudovito. Sprva nisem verjel v to. Vendar se mi je iz dneva v dan dokazovalo, da je to dejansko resnično. Nebo ima recimo zjutraj odtenke od skorajda belkaste barve na obzorju do povsem temno modre barve nad teboj. Kontrasti so še bolj vidni ob sončnem zahodu. Zato so veliki francoski slikarji, Cezanne, Van Gogh, radi slikali v Provansi.

Po prvem tednu pridejo na učenja tudi stari učenci. Celoten prostor je nabit z energijo. N. v tistih dneh povem, če se bo tako nadaljevalo, bo še kdo znorel. Naslednji dan zjutraj se tudi midva spričkava.  Očitno smo že preveč časa skupaj. Opoldne se v jedilnici za kosilo usedem za mizo. Nasproti mene sedi  Nemec, stari učenec. Prišel je pred dvema dnevoma. Ne vem zakaj, a ko ga prvič zagledam, me spominja na mladega golobradega nemškega stražarja, iz mojega prejšnjega življenja. Takrat ko so nas v koloni v transportu odvlekli v taborišče. Ko je pred menoj… Sanje, ki so oživele v mojem umu po prihodu iz Poljske.

Začnem jesti. On je desert in potem nekaj popije. V tem trenutku, se ne more več zadržati, zaleti se mu in kihne, tisto hrano, vodo, slino iz njegovih ust v moj krožnik. Začne se mi opravičevati. Karma? A kaj more, se je že zgodilo. Se spomnite meditacij, ko vam gre na kihanje, ali ko vas ob kakšnih močnih meditacijah ob drugih, prične žgečkati po grlu in potem se zadržujete, da ne  kihnete ali pa začnete močno kašljati? Vstanem od mize in mu rečem, da je vse dobro. Da se zgodi. Vso hrano vržem v smeti. Dogodek me samo opozori, da ne potrebujem v tem trenutku hrane in, da lahko odidem iz jedilnice. Doumem pa tudi, da je čas, da grem meditirati drugam. Vem, da se moram jutri odstraniti iz kroga. Da se je potrebno odstraniti iz bližine ostalih.

Imamo celodnevne meditacije. Pred tem dobimo navodila, kako naj približno meditiramo. Naslednjo jutro se odpravim na jezero. Kakšnih deset kilometrov stran od prizorišča. Okoli pol desete ure se namestim kakšnih dvesto metrov stran od restavracije na jezerski obali pod listnatim drevesom. Za vikend, med poletjem mora biti tukaj velika gneča. Sedaj pa sem sam. Meditacija je čudovita. Pogled na bleščečo jezersko vodo in na skale na drugi strani je čudovit. Prva ura meditacije mine kot keks. Stabilno. Potem okoli pol enajste ure začnejo prihajati ljudje. Babica z otrokom. Pride še starejša ženska, ki se namoči v vodo. Družina. Vzamem si daljši odmor. Opoldne odhajajo, na kosilo. Vzamem si še čas za tričetrt urno meditacijo. Zatem še sam nekaj malega pojem, kar sem vzel s seboj.

Popoldne se premaknem malo višje ob jezeru. Položaj ob jezeru s ceste izgleda prečudovit. Rt, ki se širi proti mostu. A ko pridem do prostora vidim, da ni tako čudovito. Poleg tega so tukaj še ljudje. Namestim se malo naprej od njih, da imam pogled na mesto in na goro. Tako meditiram, kakšnih dvajset, morda petindvajset minut, ko zagledam na gori v katero zrem, belkast dim. Gledam in gledam in moj um se čudi, le kaj se tam sedaj dimi. Kakšen je to prah, ki se vzdiguje. Gledam, dim se počasi premika. Ali kaj gori? Dim se premika. Nato dim izgine. In ko se zopet koncentriram na tisti del gore, se dim zopet pojavi. Moj um pomisli, pa ja da ni tam speljana kakšna makadamska cesta in se ta dim, prah vzdiguje od kakšnega avtomobila. Tako se mi ta slika s premikajočim dimom, ki pojavlja, premika in izginja, dogaja že kakšnih pet minut.

Moja pozornost s pogledom usmeri malce bolj na levo stran gore in moj Bog, del gozda v mojem pogledu izgine. Kar pojavi se nič. Kot nekakšen trak, prazen trak, trak praznine dolg 15 do 25 cm in širok 3 do 4 cm, v mojem pogledu, ko povsem izgine vsaka predmetnost. V temu delu traku ni nič. Kar ne morem verjeti svojem očem! To se mi dogaja kakšno minuto do dve minuti. Potem se v vidnem kotu spet pojavi gozd, pogled pa se mi usmeri na valeči dim na desni strani. Hočem priti spet do tega pogleda praznine. A ostane samo dim in zeleni gozd. Ne vem, kaj naj rečem. A naslednji dan, mi učitelj na dopoldanskih učenjih razodene, kaj se mi je dogajalo med meditiranjem.

V naslednjih dnevih učitelj umiri situacijo. V umiku, ob učitelju so meditacije stabilne. Telo je stabilno. Um je stabilen. Meditacija brez problema traja tudi celo uro. Brez kakšnega premikanja telesa. Samo sedim.

Besede Učitelja: »Jogi, ki najde 4 vizije, mu ni potrebno več govoriti. Jogi se je popolnoma očistil…  Nič ni več potrebno izboljševati, nič več ne moreš pokvariti, vse je enako.«
»Kje je um«, me vpraša mladi lama. Starejši učenci postavljajo isto vprašanje ostalim mlajšim učencem. Lami pokažem z roko nad svojo glavo in mu odgovorim: »Tam je um.« Nad mojim odgovorom je razočaran in brez besed, tiho odide. Seveda ni tam gor, ker ni del telesa, si mislim. Noben drugi, mi ni postavil tega zafrkantskega vprašanja.

Opažam, da zjutraj, ko meditiram, se velikokrat enostavno spomnim sanj prejšnje noči. Še ena stvar je s to zadevo, ko se um umiri, očisti, potegne ven sanje, ki se jih drugače ne bi spomnil. To pa pomeni, da se um ponovno poigra z menoj, da mi postane zanimivo, da se zapletem v misli o sanjah.  O ti pretkanec. Zato tudi obstajajo različne tehnike meditacije, da z njimi umirimo um.

Meditiram v borovem gozdičku. Sicer pa je Zgornja Provansa posejana samo z borom. Med meditacijo mi pride v um. V živo se spomnim enih svojih sanj, ki sem jih usanjal nekako pred dvema, morda celo tremi leti. Zelo »temačnih« sanj. Moraste sanje. V vesolju. Odplavljen. Odvrtijo se pred menoj. Čeprav sem jih že zdavnaj pozabil, jih odvrgel, v ne vem kateri kotiček uma. Te sanje se ponovno zarežejo v moje misli. Ne bom jih natančno opisoval, morda kdaj drugič. Naj bo le malce prispodobe.

»Jezus [jim] je rekel: »Nehajte žr[tvovati…], ker imate […] nad oltarjem, kajti oni so nad vašimi zvezdami in vašimi angeli in so tam že dosegli svoj konec. Zato naj [se ujamejo] pred vami in naj gredo [… ] rodovi […]. Pek ne more nahraniti vsega stvarstva [42] pod [nebom]. In […] njim […] in […] nam in [...].«
Jezus jim je rekel: »Nehajte se bojevati z mano. Vsak od vas ima svojo zvezdo (op. 7): in vsak […] [43]  in […], kdor je prišel […pomlad]  za drevo […]  tega eona […]  za čas, a on je prišel zalivat Božji raj in [rod], ki bo ostal, kajti [on] ne bo oskrunil [stanu] tega rodu ampak […] na veke vekov.« (Kasser, Meyer, Wurst, 2006:28) Sanje so takšne, da iz njih potegnem, da je le delček človekove energije shranjen, materializiran, na tej človeški Zemlji, v obliki človeškega telesa.«

Zbližek časa
ENO - PONOVITEV
Bil je nekako 12. dan učenj. Bil je večer, ob večerji v jedilnici.
Žan. Ž., če ga bi opredeli po razredu sposobnostih, je učenec z veliko kapaciteto. Kasneje izvem, da je že pred tem umikom pisal učitelju, da ga povpraša, kaj se mu dogaja.

V zraku je statična elektrika. Čutim, kako je Ž. priklopljen na učitelja, čeprav učitelja ni v jedilnici. Verjetno je v svoji sobi.
Nekoč sem dejal: »Napoči čas, ko čas poči.« A dejansko se ČAS RAZTOPI. Kar poči in se ne razbije, ampak se zlije v en dolg trenutek. Ni preteklosti, ni sedanjosti, ni prihodnosti. Je samo je. Vse kar je bilo, je in bo, od mojega nastanka. Kakor, da so vsi udeleženci umika okoli mene v jedilnici, del mene. Del moje zavesti. Od samega začetka. Ni ločenosti. Kako se pojavljajo pojavi? Je samo moj displej, odraz odraza v umu, od začetka……
Časa ni od nastanka do sedaj. Vse izgine…

Zadnje meditacije. Neko popoldne, proti koncu meditacij, mi v misli, v moj um, prodre, pride refren pesmi: »enkrat pa vse mine«. Ko preneham meditirati, se mi ta pesem rola v umu. Prepevam je vse do naše »avtobusne postaje«, nizam besedilo, del kitice: »da bi ob tebi pozabila spomine, enkrat pa vse mine.« Ponavljam si samo eno kitico: »Zato sem noro te ljubila, da bi ob tebi pozabila spomine, enkrat pa vse mine«, ki se je usidrala, zasidrala v mojih možganih, v mojemu umu. Ne vem od kod. Prepevam si jo na glas. Vsi učenci me gledajo, ko to prepevam, ko stopam preko balkona. Morda celo kaj čutijo. Ko v sobi srečam N., ji zapojem svoj refren. Pojasnim ji, kako mi je prišla ta pesem v um, med meditacijo. V celoti se začudi - tej pesmi. Začne peti z menoj in nadaljuje pesem, ki se jo še kar dobro spominja. Začne mi razlagati, kako je to pesem pela in igrala kot amaterska igralka. Kako je norca brila iz te pesmi in te scene v svoji gledališki igri. Odgovorim ji samo to, da mi je ta refren pesmi prišel med meditacijo. Ta refren: »enkrat pa vse mine«, na pomen, na minljivost. Naključno!?!  Ima ta pesem kaj veze z njo in vsemi dogajanji. Ona razvija naprej pesem in vleče iz uma kitice pesmi:
»Vidim dom,
kup otrok, mati sredi njih pa praznih rok,
in tako se bojim, da kot moja mati ostarim.«
Na koncu ji zmanjka samo ena vrstica, ki je ne more privleči iz uma. Potem jo pojeva zunaj, skupaj, med njegovimi učenci, ki ne razumejo besedila, a vedo, da se nekaj dogaja. Ker vsakdo, ne poje v tem zboru. Vsako uro. Midva pa se smejiva in jim razlagava, da gre za slovenski evergrin. Ali pravilneje: zimzeleno melodijo.

Celotna pesem: »Zato sem noro te ljubila«, ki jo prepeva Tatjana Gros (op. 8):, pa se glasi tako

Bela noč, črn dan,
in telo, ki zacveti od ran,
pride čas, ko ne veš,
kdaj še kar živiš in kdaj umreš.

Zato sem noro te ljubila,
da bi ob tebi pozabila spomine,
enkrat pa vse mine.

Vidim dom, kup otrok,
mati sredi njih pa praznih rok,
in tako se bojim,
da kot moja mati ostarim.

Zato sem noro te ljubila,
da bi ob tebi pozabila spomine,
enkrat pa vse mine.

Kot tedaj, si prišel,
nežno me poljubil in objel,
skozi noč sva odšla,
kakor dva, ki srečo sta našla.

Zato sem noro te ljubila,
da bi ob tebi pozabila spomine,
enkrat pa vse mine.

Zdaj pa vem čas beži,
spremenila sva se jaz in ti,
prazna sem, sama tu,
brez ljubezni sem in brez miru.

Zato sem noro te ljubila,
da bi ob tebi pozabila spomine,
enkrat pa vse mine.

Ja, to je pesem o začasnosti, minljivosti – čas beži ali kdaj še kar živiš in kdaj umreš -, ki izpoveduje dualnost: belem (noč) – črnem (dan). Brez ljubezni sem in brez miru – ko nimaš v sebi miru. Misli šibajo po glavi sem ter tja. O človeškem trpljenju na tem svetu: telo zacveti od ran. Praznini – enkrat pa vse mine. Energiji.
To je pesem, skozi katero boste začutili blaženost, ko jo boste poslušali, kajti v njo sem dodal kodo blaženosti, svojega sočutja, sočutje človeka v samsari in sočutja mojega učitelja, sočutje Sonam Rinchena, da bi se osvobodili.

Gate, gate, paragate, parasamgate bodhi swaha.
Preko, preko, onstran, popolnoma preko.

Tudi takšen prevod zgornje mantre lahko najdemo: »Preko, preko oceana samsare.«
Ali preko oceana neznanja.

»Dojeti, da je vseh vseh pet skand praznih.
Oblika se ne razlikuje od praznine,
praznina se ne razlikuje od oblike.
Oblika je praznina, praznina je oblika.
Nič se ne pojavlja in nič ne izginja.

…, nič ni čisto.
Nič ne narašča, nič se ne zmanjšuje.
Vse darme so označene s praznino,
Ni spoznavanja – ni pridobitev,
Nirvana.
Nenadkriljiva popolna razsvetljenost – anuttara samyak sambodhi.
Ispraznjen.«

6.ODHOD
Predzadnji dan pred odhodom, v soboto, imamo iniciacijo. V zadnjih dnevih nam učitelj podeli še dodatna učenja. Z njih slišim, da sprva niso bila v načrtu teh učenj. Jogo notranje toplote. Jogo spanja. Resnično velikodošno od njega. Podeli nam še nekaj dodatnih iniciacij. Blagoslovi nas in naše predmete. Kljub končanem obredju, mi ob zadnjem obhodu templja blagoslovi phurbo kartikejo. Kartikejo, s katero ubijem vse duhove in prekinem vse svoje zemeljske navezanosti, ko za to pride čas.

Y. mi pravi naslednji dan zjutraj za mizo po zajtrku, ob poslavljanju, ter mojemu prekomernemu smehu  Buda Bizar. Na to opazko ji odgovorim: »Kaj pa je to človeško življenje drugega kot ena bizarnost.« Je moj smeh situacijam življenja lahko kaj drugega? Kaj je odvetništvo v St. Tropezu ali kje drugje na tej zemeljski obli, kaj drugega kot ena velika bizarnost. Bizarnost v kolesju (družbenega) sistema! Človeške navlake. Navlake, ki jih je človek ustvaril, posebej v tem zahodnem svetu skozi stoletja, skozi stoletja trpljenja, da se še bolj trpi. Ko se oklepamo te šare. Vedno je bilo tako.

Tudi nogo imam skorajda popolnoma ozdravljeno po teh učenjih. Kakšnih štiri dni pred odhodom, sploh nisem vedel, ali bom zmogel zaradi bolečin v nogi, prevoziti pot do Francije. Še bolj me je bilo strah sedenj. Zahodna medicina je že povsem izgubila stik s človekom. Nič ne vedo o kanalih, nadijih, vetrovih. Zanašajo se na svoj zahodni razum. In na tablete, ki so postale velik biznis. Kako se je noga pozdravila? Še sam ne vem natančno kako. Malo z mazili, malo s prisotno energijo. Večer ob prazniku, ob obredu Presekati, sem sedel tik pred lamama, ki sta pela. Njuno petje, bolje rečeno zvočne vibracije, so mi uhajale direktno v podplata. Po tem večeru, mi je bilo marsikaj bolj jasno.

Med samim sedenjem in meditiranjem, se je pojavil poseben občutek, čeprav me je občasno noga kar bolela. Nogo mi je dejansko stresalo oziroma mi je noga trzala na kakšno minuto in pol. Trzljaj in potem minuto in pol mir in spet trzljaj. Podobno kot elektrika pri električnem pastirju, ko pride elektrika po določenem času spet na določeno mesto. Pač je prebijalo blokado na nogi.

Tik pred najinim odhodu, spoznam še malo bolj njenega prijatelja L-ja. Že prej sem ga  začutil. Verjetno tudi on mene ob večernih in jutranjih praksah, kajti glas iz telesa je zelo odmeval. Posloviva se v objemu, skoraj v solzah. L. ima zelo veliko bodičite. Začutil sem to. Takrat med praksami, ko je sedel zadaj za menoj. Ob praksi Šive. Ob začetni praksi zjutraj ob šestih. Nič tistega človeškega napuha. Jaz - sem. Skorajda že popolnoma izbrisano. Vedno je bil od zadaj. Čeprav bi lahko bil od spredaj. A v resnici je bil vedno od spredaj – v drugem smislu. Vseskozi uvideven. Nikoli vsiljiv. Puščajoč toku tok. Mislim, da ga je malokdo kdo, prekašal na tem umiku v tej disciplini. Morda bo že v tem življenju dosegel stanje bodisatve. Ob tem pisanju, mu zaželim to.

V tem delu moram vpeljati še tekst od Ščerbatskega, ki pojasnjuje pojem bodisatve, nam zahodnjakom v razumljivem tonu, za tiste, ki se bodo poglobili v ta tekst.
»3. Razlika v idealu
Ideal hinayane je arhat ali arhant; ideal mahayane je bodisatva. Enostavno povedano, ideal hinayane je posamezno razsvetljenje; ideal mahayane je vsesplošno razsvetljenje.
Beseda »yana« se najpogosteje prevaja kakor pot ali vozilo. V svoji knjigi Survey of Buddhism Bhikšu Sangarakšita ponuja možnost prevoda za besedo yana, kot: »življenjska pot« (career) .
Obstajale so tri »yane« v zgodnjem budizmu – šravaka-yana, pratye-kabuddha-yana in bodisatva-yana.
Šravaka (palijsko savaka) dobesedno pomeni »poslušalec«. To ime se daje »učeniku, ki je slišal«, to pomeni, da se je naučil resnico od Buddhe ali od drugega njegovega učenca, da doseže stanje arhata. Arhat ali arhant pomeni status svetega človeka, ki je dosegel razsvetljenje. Beseda »arhat« etimološko pomeni »dostojen«. Drugi pomen, ki ga predlagajo nekatere budistične knjige je »tisti, ki je ubil (han) sovražnike (ari), to se pravi zamračitve (kleše).
Pratyekabuddha (palijsko: paccekabuddha ) je tisti, ki v »osamljeni enosti«, v neodvisnosti od vseh zunanjih podpor, doseže stanje arhata. Beseda »pratyeka« pomeni »lasten«, »individualen«, »eden«, »osamljen«. On z drugimi ne deli svoje težko pridobljeno znanje za doseganje nirvane. Pratyekabuddha veruje, da lahko tudi drugi, podprti s surovo realnostjo življenjskega trpljenja, gredo na sveto pot, brez tega, da se jih poučuje ali razsvetljuje.
Zgoraj navedena dva tipa iskalcev predstavljajo individualističen ideal. Oba dva tipa razumeta razsvetljenje kot individualen dosežek, in ne kot družben ali kozmičen dosežek.

Bodisatva (palijsko bodhisatta) pa ne želi končno razsvetljenje samo zase, ampak za vsa čuteča bitja. Bodisatvayāna ima za svoj cilj doseči dokončno budovstvo. Zaradi tega se imenuje tudi buddhayana ali tathagatayana. Beseda »bodhi« pomeni »popolna modrost« ali še pravilneje »transcendentalna modrost«, dokončno razsvetljenje. Beseda »sattva« pa pomeni »bit«. Beseda »bodhi« je neprevedljiva. To je odraz zavesti dharmakaye v človeških bitjih. Bodisatva je tisti, ki ima bit ali možnost transcendentalne modrosti oziroma popolnega razsvetljenja in, ki je na poti proti transcendentalni modrosti. On je Buda v verjetnosti. Njegova življenjska pot traje v eonih silnih rojevanj, znotraj katerih, se pripravlja za dokončno budovstvo z opravljanjem šestih popolnosti ter v stopnjah moralne in duhovne discipline (dasabhumi). Živi življenje v herojski borbi in neprestanim samožrtvovanjem za dobrobit vseh čutečih bitij.
Bodisatva v sebi poseduje bodičito (bodhicitto) in pranidhānabalo. Obstajajo dva aspekta bodičite – prajna (transcendentalna modrost) in karuna (vsesplošna ljubezen). Pranidhānabala je neomajna odločnost, da se rešijo vsa čuteča bitja. To so tri aspekti dharmakakaye (absolut, ki je postal oseben), ki se odražajo v religozni zavesti bodhisatve. Prajna je najvišji izraz iz spoznavne plati; karuna je najvišji izraz emocionalne plati, a pranidhanabala je najvišji izraz voljne plati zavesti. Bodisatva tako razvija vse aspekte.
Bodičita je najpomembnejše lastnost bodisatve. Na osnovi Nagarjuninega dela Razprava o transcendentalnosti bodičite, podaja v knjigi Outlines of Mahayana Budhism, Suzuki natančen opis bodičite. Povzame se lahko na ta način:
1. Bodičita je svobodna od vseh določitev – pet skand (agregatov), dvanajstih ayatan (področij) in osemnajstih dhatujev (elementov). Bodičita ni posamezna, ampak obča.
2. Ljubezen je bit bodičite, zaradi tega bodisatva najde svoj »raison d’etre« v njej.
3. Bodičita stanujoč  v srcu istosti (šamata) ustvarja individualna sredstva za osvoboditev (upaya).

Bodisatva mora preiti preko deset stopenj razvoja (dasa bhumi):
1. Pramudita (radost, blaženost), ki jo občuti, ko prehaja preko ožjega ideala osebne nirvane v višji ideal osvoboditve vseh čutečih bitij iz suženjstva neznanja;
2. Vimala, v negativnem pomenu, »svoboda od onesnaženosti«, v pozitivnem pomenu pa »čisto srce«;
3. Prabhakari, prodiren uvid v začasnost vseh stvari;
4. Arcišmati – tukaj bodisatva ločuje ter sežiga dva pokrivala dvojčka (avarana), zamračitev in neznanje;
5. Sudurjaya – tukaj bodisatva razvija šamato, duh enakosti in razsvetljenja s kontemplacijo;
6. Abhimukhī, ali z obrazom v obraz – tukaj bodisatva stoji z obrazom nasproti obrazu Stvarnosti. Bodisatva razume enakost vseh fenomenov ali pojavov;
7. Durangama ali daleč-dosegajoč – tukaj bodisatva doseže znanje, ki mu omogoča, da zagrabi bilo katero sredstvo za svoje delo pri osvoboditvi. Bodisatva je dosegel nirvano, toda brez tega, da je »šel v njo«; zaseden je z delom osvobajanja vseh;
8. Acala ali negiben – tukaj bodisatva izkuša anutpattika-dharma-kšanti ali prepuščanju nevzročnosti vseh pojavov. Bodisatva pozna v vseh detajlih nastanek in izginotje sveta;
9. Sadhumati – tukaj bodisatva doseže vseobsegajoče znanje, ki ni razložljivo človeški inteligenci. Bodisatva pozna želje in misli ljudi ter je v stanju, da jih preuči skladno z njihovimi možnostmi;
10. Dharmamegha – tukaj bodisatva doseže popolno kontemplacijo, pozna skrivnosti eksistence ter je posvečen v popolnost. Bodisatva doseže budovstvo.

Ideal hinayane je bil arhat oziroma doseči osebno razsvetljenje. Ideal mahayane je bila bodisatvayana. Šravayana in pratyekabudayana, glede na mahyano, ciljajo na golo individualno razsvetljenje, kar pa predstavlja določen omejen ideal. Bodistvayana pa teži k vsesplošnemu razsvetljenju. Usoda vsakega bitja je, da postane buddha (prebujen). Ideal bodisatve mahayane je bil zato višji (maha); ideal hinayane je bil zato nižji (hina).
Razlika v duhovnem idealu teh dveh tokov budizma je izražena tudi na nek drugi način. Ideal hinayane je nirvana; ideal mahayane je buddhatva, doseganje budovstva. Sledilci mahayane ne smatrajo, da je doseganje nirvane najvišji ideal. Pri njih je najvišji ideal doseči budovstvo, to pomeni prajno (transcendentalen uvid) in karuno (vsesplošno ljubezen) (31-33).

3. Ideal bodistave
Že je bilo rečeno v smislu razlike med hinayano in mahayano, da je ideal mahayane doseči stanje bodisatve.
Po Mahaprajnaparamita-Šastri, bodhi označuje pot vseh Bud, a sattva je oznaka za bit in lastnost dobre dharme. Citta bodhisattve pomaga vsakemu pri prehodu številnih rojstev in smrti. Zato je pravzaprav citta tisto, kar označuje bodhisattvo.
Obstajajo tri glavne lastnosti bodhisattve – silna odločnost, da reši človeštvo, misel, ki je obstojna, večna in napor, ki ne pozna utrujenosti.
Ko doseže anupatitika-dharma-kšanti, to je sposobnost, da zadrži resnico nerojene darme, vstopi v resnično stanje (nyama) bodisatve. Vstopajoč v to stanje, se on začne imenovati avaivarta, nepreklicen, neomajen.

Ko razume anupatitika-dharma-kšanti, bodisatva konča vse kleše in ko doseže budovstvo, dokonča tudi njihove preostale vtise.

Aspirant se razvija glede na stanja budovstva na podlagi anuttara puje – z določeno disciplino predanosti, ki je sestavljena iz sedmih korakov in prakticiranjem šestih prajnaparamit. Najvišji razvoj bodisatve je sestavljen iz doseganja bodičite, ki ima dva aspekta – šunjata ali prajna in

1. karune.

Že smo spoznali, kaj je šunja ali prajna. Karuna pa se običajno prevaja kot sočutje ali usmiljenje, to beseda pa je bolje prevesti kot vsesplošno (univerzalno) ljubezen, kot je to naredil dr. Suzuki. Prajna ali transcendentalna modrost in karuna ali vseobča ljubezen, pa skupaj sestavljata budovstvo.(stran 46-47)«

Za konec nam učitelj na zadnjem predavanju sporoči: »Ne oprijemajte se izkušenj v tem življenju. Je samo izkušnja.«
Na katero, pa se oprijemlje druga izkušnja.
V Nimfi, pravi pisateljica Vesna M., kako pogleduje v sonce in to me preseneti. Dokler se ji ne zvrti? Ali dokler ne doživi ene stvari? Ja, nekaj podobnega je direkten prehod. Le od kod to punca obvlada, se sprašujem? Kaj jo vleče, da to dela, pogleduje proti soncu. Kajti to nas še čaka.
Za zaključek tega teksta zadnje misli:
»Koliko bolečin si naredimo sami, s svojim umom, svojim egom, ker nimamo prazne glave  (Aurigo). A za konec misel Sonama Rinchena:
»Podeli tvoje blagoslove, da moj um lahko sledi Darmi.« Sonam Rinchen
Kakorkoli, bilo je pestro.
Učitelj, hvala ti.

***************************

Suffering, sufering, suffering…
Trpljenje, trpljenje, trpljenje…

Če hočemo,
da bi nam nekaj postalo zanimivo,
zadostuje, da v tisto dolgo strmimo. (Gustave Flauber)

Če hočemo,
v nekaj zreti dolgo, in v to strmimo
ne postane to za nas samo zanimivo,
ampak se lahko dogodi,
da (u)vidimo (op.1.) praznino. (Aurigo)

*******************************

(op.1.): (u)vidimo; »pomeni resnično« zagledamo.
(op. 2): Transmisija, ali iniciacija prenosa:
»Vizualizacija drevesa dejansko predstavlja prenos transmisije (znanja) (zavesti) od učitelja do učitelja, ki pa se je dejansko zgodil in se tudi (re)aktivira ob vizualiciji.«
(op.3): Eden od končnih ciljev teh učenj je doseči tudi mavrično telo ob smrti. Vendar mavrično telo doseže le malokdo. Chokyi Nyima Rinpoče opisuje v poglavju Pesem, ki jemlje smrt kot pot, več vrst prenosov pri smrti ali phow pri posamezniku. Za nirmanakayo pravi: »Zunanji znak doseganja nirmanakaya phowe v trenutku smrti posameznika je, da hkrati sije sonce in dežuje, velike dežne kaplje nežno pršijo navzdol, in to se imenuje tudi dež rož. Notranji znak je kapljanje nekaj kapljic sokrvice ali krvi iz leve nosnice, ki označuje, da je ta oseba umrla za korist vseh čutečih bitij. Mnogo majhnih predmetov, pilul ali bobik, kot so ringsel, ostane pri pepelu po kremaciji in na kosteh se pojavijo znaki kot so kolesa ali načrti mečev, ki nakazujejo aktivnosti za korist ostalih.«
(op. 4): Vsako dejanje – fizično, verbalno, mentalno ali mentalno – prevzeto po posamezniku, če je izvedeno z namenom ali celo s sovraštvom ali poželenjem, ki zapusti sled v umskem toku posameznika. Akumulacija teh karmičnih sledov služi okoliščinam vsakega trenutka  negativne ali pozitivne izkušnje pri posamezniku.
(op. 5): Po dolgem času končno kupim knjigo o Ganapatiju, za čas letošnjega Chaturthija, praznika posvečenega njemu. Knjigo, sem že dolgo časa opazoval. Ganapati je moj prijatelj. Določenega dne sem ga našel na svoji delovni mizi. Njegovo podobo ali oltar. A o Ganapatiju, človeku z glavo slona, gospodu vojske, kdaj drugič, ob kakšni drugi priložnosti. Tudi Mihael ima podoben naziv, kakor razberem iz mentonskega opisa bazilike »princ nebeške vojske«. Kako so prepletene ti miti in legende. A vrnimo se k temu, kar sem zaželel za konec poudariti in prepisati iz knjige o Ganapatiju:
»Cilj teh ezoteričnih praks ni razsvetljenje, jnana, mokşa, nirvana ali osvoboditev, ampak doseči sidije, še bolj natančno, doseči bhautika sidije, ki vodijo k osvoboditvi od zlega, vighna siddhi, sposobnosti uničiti ali odstraniti ovire (vighna hantri, vighna vinayaka), uspeti v zemeljskih aktivnostih.
Po Monier-Williamsovem slovarju ima beseda siddhi mnogo pomenov. Med drugim pomeni: a) dovršiti, izvršiti, dokončati, rezultat, uspeti, oseben uspeh, prosperiteta, sreča; 
b) največja sreča, slast, blaženost, popolna posvetitev, osvoboditev;
c) pridobitev nadnaravnih moči z magičnimi pomeni.
Monierov- Williamsovov slovar; D.L. Snellgrove poudarja: »Vse tantre vseh vrst, obetajo tako (doseči budovstvo prej ali kasneje) in zemeljski uspeh, kot je pridobiti blaginjo, potomstvo, posebno žensko, dober pridelek ali deževje, premagati vpliv različnih bolezni, ali vzrokov zlobnih duhov, ozdraviti od posledic strupa, itd.«
Mi domnevamo, da je nominalen cilj tantričnih praks osvoboditev, supermundan, njihov realen cilj pa je dovršiti zemeljske aktivnosti. Snellgrove je posvetil pozornost dejstvu, da je: »od najstarejših časov, pridobitev nadnaravnih moči (Skt. rddhi, Tib rdgu ´phrul), tesno povezana z realizacijo razsvetljenja.«
(op. 6): J. S. je umrl nasilne smrti v Gornji Radgoni ob osamosvojitvi Slovenije. Ob pisanju tega se mi zgodi preblisk, kakor da se je žrtvoval, dal življenje, za samostojno Slovenijo. Da je šlo potem lažje. Spremenil vzorec vesolju. Če je bil velik praktikant, je tudi to mogoče. Sprašujem pa se, ali bi dal svoje življenje takrat, če bi vedel - in je želel takšno slovensko državo, kot jo imamo danes - polno tajkunov, prevar, v turbo kapitalizmu, ko goljufija, laž in prevara postaja vrednota. A brez tega, velike ljudje, bodisatve, vedo umreti v pravem trenutku.
(op. 7): »Zdi se, da nauk evangelija po Judi na tem mestu in drugje, nauk, po katerem ima vsak človek svojo zvezdo, odraža Platonovo predstavitev v Timaju. Po izjavi stvaritelja sveta tam piše, da je stvaritelj vsako dušo določil eni zvezdi in razglasil, da se človek, ki je živel dobro življenje, ko pride njegov čas, vrne in biva v svoji rojstni zvezdi (41d-42b; odlomek je naveden v komentarju te knjige). O Judovi zvezdi gč. Evangelij po Judi 57. (Kasser, Meyer, Wurst, 2006:42)«

(op. 8): Gros pomeni: 144 istovrstnih kosov, pa tudi težka tkanina iz naravne svile v platneni vezavi.