Piše: AUrigo

Na ptujski grad me je opomnil prijatelj, ki mi je posredoval fotografijo zmaja. A šele ob obisku gradu sem dosledno ugotovil, da je fotografija prikazovala kovinski svečnik-lestenec iz kakšnega 16. stoletja. Ta prinešeni zmajev lestenec v grajsko zbirko morda ne bi nič pomenil, a vseeno mi je dal signal, impulz, da sem po dolgih letih spet vstopil v raziskovanje tega prostora.

Ptuj in grad na Vurberku sem obiskal na začetku svojih popotovanj po zmajevih črtah Slovenije nekje v letu 2003 ali 2004. Takrat sem obiskal tudi mitrov tempelj v Hajdini pri Ptuju. Tematika verovanj v perzijskega boga Mitro (prijatelja), bom moral v prihodnje še pošteno razdelati, saj so se na tem svetišču Mitre gradila moja prva znanja o zmajevih črtah.

V tem tekstu vam ne bom razodel, kako potekajo vse zmajeve črte po Ptuju. Katera zmajeva črta teče čez cerkev svetega Jurija, katera čez mestno hišo in katera čez Mitrov tempelj pri vhodu v Ptuj. To vas čaka v elektronski izdaji knjige, ki se bo morda izdala do naslednjega konca leta.(*1) A naj vseeno omenim, pomožna-pomožna zmajeva črta teče v smeri dominikanski samostan – ptujski grad - osnovno šolo Ljudevita Pivka ob Raičeva ulica in ulici Ob Grajeni. Dominikancem je podarila zemljišče ptujska gospoda za samostan in si tako pridobila prostor za posmrtne ostanke in molitve dominikancev. Umislili si bi lahko, to je idealno, na isti zmajevi črti kakor grad, za ohranjanje rodu, a vseeno je ta grajska rodbina izumrla.

Ptujski grad je dal sezidati po letu 1100 salzburški nadškof Konrad I(*2). Zatem se je vselil v njega Friderik ptujski, ki pa se je nadškofu umaknil v drugo bivališče, če je ta prišel v te kraje.

Muzejska zbirke na Ptuju je bogata in tako različna, da se ta grad poplača ogledati v vsakem primeru. Tudi mene sta čakali vsaj dve presenečenji. Eno je tako veliko, da sem sprva ostrmel in še dolgo časa nisem dojel, do kakšne revolucionarne zgodbo sem prišel.

Muzej ima več oddelkov: glasbeni oddelek z instrumenti iz 16. do 20 stoletja, zelo poučno, samo še kakšne tri sobe s srednjeveško glasbo za meditacijo bi morali dodati. Oddelek s srednjeveškim orožjem, ki je dobesedno nametan v kleti.
Oddelek z ljudskimi običaji ima tudi zbirko kurentov in ostalih mask. Slovenski kurent ali korent je lik, ki s svojim poskakovanjem, žvenketanjem zvoncem in tleskanjem bičev po zraku prežene zimskega demona in zimo. Marsikdo si je energetiziral vino tako, da si je na sod dal izrezljati svetega Jurija, ki ubija v jezeru vina. Le kakšnega okusa je bilo to vino?

Zbirka turkerij: evropskih in turških vojskovodij - paš, portreti žensk. V zbirki mi je najbolj ugajala slika vojščaka, ki v družbi kupidov počiva v naročju razkošne in obilne lepotice za tisti čas. Menite, da kozaški poveljnik na sliki ovešen z dragimi kamni (minerali) na kapi in plašču, kar tako na sebi nosi kristale, zaradi mode, všečnosti ali svojega položaja. Se morda energetizira s tem dragim kamenjem na oprsju?

Ali zmajeva črta vibrira iz grajske kapele, kjer stoji lep oltar novorojenega na spalnice ptujske gospode? Lahko si ogledate bogato fevdalno stanovanjsko opremo ptujske gospode. Nekdo v muzeju se je igral in položil na posteljo rdečo blazino in na njo kroglico, ringsel, morda ostanek, duh ptujskega gospoda. V naslednji sobi nas pozdravi lestenec – svečnik, zaradi katerega se je začel ogled te muzejske zbirke: kraljevski zmaj s krono na glavi. Si je gospoda tako zaznamovala svoj prostor in svetila v dolgo noč. Ljudstvo pa farbala o zgodbah o zmajih in svetnikih.
Na začetku zbirke si lahko ogledate potrete ptujske gospode. Lepotice plemiške. In čakalo me je veliko presenečenje. Krščanska cerkev nas že sedemnajst stoletij, od Nicejskega koncila naprej, prepričuje, da reinkarnacij ni in v celoti izkrivlja Jezusov nauk. Preprosto ljudstvo vodi za nos, sama pa uživa v pomenu in umevanju zgodb. Koliko ljudi je izgubilo življenje na grmadi ali bilo preprosto poklano v teh 17. stoletjih, ker so verjeli v reinkarnacijo? In zakaj je bilo dobro prepovedati nauk o reinkarnaciji?

Zato, ker lahko s tem rajo potlačiš, zasužnjiš ljudi z nekakšno obljubo na boljši jutri, na boljše onostranstvo, ki v resnici za trpeče ljudi nikoli ne pride. Pride samo za oblastnike. Ljudstvo se vrti, v krogu večnih reinkarnacij in za vsakdanji kruhek služijo svojim gospodarjem, tudi takšnim, ki so na slikah na ptujskem gradu.
Zelo dobro si oglejte fotografije slike pod številko 1, 16, 17 in 18.
Vas te fotografije na koga spominjajo?

Vas ta portret spominja na koga iz današnjega časa? Na kakšnega visokega cerkvenega dostojanstvenika? Stopamo po istih poteh v reinkarancijah? Zakaj nekateri prav briljirajo v določenih poklicih? Se da to naučiti v enem življenju, ali je to dediščina in skupek vseh poprejšnjih zavesti življenj?
Ko sem zagledal to sliko sem obstal. In prav globoko sem moral zajeti sapo.
To je portret ljubljanskega nadškofa Žige Krištofa Herbersteina (Siegmund Christoph Herberstein) (1644-1711) iz začetka 18. stoletja iz gradu Hrastovec(*3), neznanega avtorja.
Dobro si oglejte portret! Prvi teorem reinkarnacije!(*4)

A kdo je bil ta nadškof Žiga Krištof Herberstein, tudi knežji škof. Njegovo pot lahko na kratko označimo tako: rojen 13. februarja 1644 v Gradcu v plemiški družini Herberstein (mati Ana Regina, oče nižjeavstrijski kancler Ernest Friderik grof Herberstein), ki je imela mnoga posestva in gradove. Grad v Bistrici, Hrastovcu, grad Podsreda in dvorec Dornava ter vilo Herberstein v Velenju. 21. julija 1667 posvečen za duhovnika in nato za ljubljanskega stolnega prošta. Študira v Rimu na Sapienzi. 1668 postane kanonik v Passau in Vroclavu, 1671 postane kanonik v Augsburgu. Leta 1688 je bil imenovan za ljubljanskega škofa s strani cesarja Leopolda I, 6. decembra istega leta ga imenuje še papež Inocenc XI. Postal je 13 ljubljanski škof po vrsti. O njemu pišejo tako: »bil je skromen in pobožen človek, toda odločen, ko je šlo za varovanje škofovskih pravic.« Ta opis se nič kaj dosti ne razlikuje od karakterja moža iz današnjih dni.

Z brikseniškim škofom se je škof Herberstein končno sporazumel o sporni jurisdikaciji nad Blejskim otoko, ki je od ustanovitve ljubljanske škofije kazila odnose med obema cerkvenima knezoma. (Tudi po 300 letih dobi enako nalogo, kako vrniti denacionalizirani Blejski otok, samo v »drugi osebi«.) Drugi teorem(*5) reinkarnacije.  

S stolnim proštom Janezom Krstnikom Prešernom in stolnim dekanom Janezom Antonom Dolničarjem ustanovi leta 1700 prvo javno (semeniščno) knjižnico. Leta 1700 podpre tudi gradnjo nove baročne stolnice v Ljubljani. 1687 se zaman poteguje za regenburškega in passauskega škofa. Leta 1700 se odpove(*6) ljubljanski škofiji, kar papež sprejme 15. maja 1701 in po odobreni penziji s strani papeža (400 skudov) odide v samostan (oratorij) svetega Filipa Nerija v Perugio, kjer si nadene ime Hieronim. Zadnja tri leta pa se zaradi bolj lagodnega življenja preseli v samostan svetega Petra v Perugii. Umre 20. julija 1716. Živel je 72 let, kar je za tiste čase nadpovprečno. V kolikor ne verjamete tej zgodbi o reinkarnaciji, pobrskajte po internetu in si oglejte kdo je v letu 2008 obiskal grob škofa Herbersteina v Perugii? Povlečite vzporednico, ali je dotična oseba obiskala tudi grobove preostalih ljubljanskih škofov. Sicer tudi priimek Herberstein(*7) kaj razodene o človekovem značaju v slovenskem jeziku.

Ogledati si lahko tudi svet sakralnih podob. Ptujski Jurij na sliki je nekam suh. Je eden najbolj suhih svetih Jurijev, kar so jih doslej videle moje oči. Morda so imeli v tistem času pomanjkanje hrane in je tudi gospoda delila usodo ljudstva?

Za trenutek postojmo še pred zmajevo skrivnost ptujske gospode. Slika 22 predstavlja pečat z zmajem, Hartnida I ptujskega iz leta 1246. (Letnica pri tej zgodbi je zelo pomembna, kajti kdaj pride zmaj in sveti Jurij v Evropo. Verjetno s templjarji.) Si bi v dali vdelati hudiča v pečat in z njim žigosali svoja pisma, pogodbe?

Članek o ptujskem pečatu govori takole o zmaju na pečatu (prvi veliki, ptujski pečat 1273): »Zmaj je zvit in umeščen med konjeve noge. Prej je podoben kači, saj nima ne kril in ne nog. Na glavi ima rogova(*8), rep je dolg in sega do desne konjeve noge ter je na koncu razmršen.«
Na naslednji sliki imamo dva grba, eden je z zmajem z razpetimi krili na šlemu(*9), drugi je z rogovoma na šlemu. Prvi grb je grb gospodov ptujskih na Vurberku, drugi grb je grb gospode Schaunberških (iz leta 1466). V grbu gospode ptujske vidimo dva sidra in dva zmaja, sidri naj bi vdelali v grb po gradu Dranek (Ankenstein), potem ko je leta 1294 ptujska gospoda kupila grad od Draneških.

Na drugem grbu je šlem z dvema rogovoma, morda predstavlja keltsko božanstvo Cerenusa? In zakaj šlem z rogovi, ali ni takšen šlem samo oviral viteza pri boju, ali pa se je takšen šlem uporabljal v druge namene, morda obredne?

Oglejmo si še dobro relief z Vurberka, ki stoji pred vhodom v stavbišče ptujskega gradu. Vitez s praporjem ob nogah mu leži ščit z vdelanim zmajem, na vrhu ščita pa stoji zmaj. Ali je bilo to samo znamenje, da je na gradu Vurberk zmaj ali kaj več?

Zanimiva je tudi preteklost naslednjega lastnika ptujskega gradu, ki izhaja iz druge gosposke rodbine, škotske rodbine Leslie (Lesley). Legenda o grbu in imenu rodbine Leslie je povezana s škotsko kraljico in njenim možem. Bartolomej Leslie je pripovedoval kralju, da se je njegov utrujeni konj ustavil med manjšim (lesse) travnikom (ley) in barjem. Nadaljevanka te zgodbe nima niti repa niti glave. Gre bolj za neko varianto nošnje Marjetice v objemu Jurija.  A če pomislimo o teh besedah in jih povežemo z izvorom besede Ljubljana bo marsikaj bolj jasnega. Laibach, Leybach. Samo ne ve se ali je travnik ali barje sinonim za ley črte ali po slovensko zmajeve črte.

Najsibodi dosti o Ptuju in za ta čas božiča, čas po zimskem solsticiju, čas po 25. decembru, ko svetloba premaguje temo.

Slika 1: slika ljubljanskega škofa Žige Krištofa Herbersteina
Slika 2: ptujski grad
Slika 3: zvonik cerkve svetega Jurija na Ptuju
Slika 4: dominikanski samostan
Slika 5: oblačilo kurenta
Slika 6: kurentova glava
Slika 7: sod svetega Jurija
Slika 8: gospa
Slika 9: turški poveljnik
Slika 10: kozaški poveljnik
Slika 11: oltar v grajski kapeli
Slika 12: slika junaka, ki počiva v objemu lepotice
Slika 13: kroglica na blazini grajske postelje
Slika 14: zmajev lestenec
Slika 15: ptujska gospa
Slika 16: ljubljanski škof Žiga Krištof Herberstein (1644-1711)
Slika 17: Žiga Krištof Herberstein
Slika 18: Žiga Krištof Herberstein
Slika 19: kip svetega Jurija s Ptuja
Slika 20: šlem z rogovi
Slika 21: dve kači
Slika 22: pečat Hartnida I Ptujskega
Slika 23:  grb Bernarda Ptujskega
Slika 24:  grb grofov Schaunberških in grb gospode Ptujske na Vurberku
Slika 25:  grb gospode Ptujske
Slika 26:  grb ptujske gospode
Slika 27:  ščit z zmajem

Vir: Mateja Sitar, Zapuščina Ljubljanskega škofa Žiga Krištofa Herbersteina v benediktinskem samostanu svetega Petra v Perugii, Arhivi 30, št. 1, 2007,
http://www.arhiv-ptuj.si/Objave/Ostale_publikacije/mestni_pecat

Ključne besede: zmajeve črte, Ptuj, ptujski grad, kurent, korent, rodbina Lesli (Leslie), Žiga Krištof Herberstein, reinkarnacija Siegmund Cristoph Herberstein, dragon line, ley line, energetic line, Ptuj castle, korent, reincarnation.