Piše: Aurigo

Sprva nisem nameraval objaviti tega tekst, vendar dogodki prinesejo svoje, življenje pa naplavi različne okoliščine. V Metliko sem se namenil prejšnjo spomlad (leta 2010). Kaj je bil glavni vzrok mojega obiska tega belokranjskega mesteca? Predvsem moj odhod v Španijo in hoja po Caminu ter s to romarsko potjo povezani vitezi templjarji. Bil je predhoden poizkus razpoznavanja učenj pri templjarjih.

O templjarjih je marsikaj že napisanega, seveda v tuji literaturi, a še mnogo več zavitega v tenčico skrivnosti. A zakaj prav Metlika? V Sloveniji naj bi bilo štiri »templjarske« lokacije, kjer naj bi imeli svoj oporišča tudi francoski templjarji.

Če gremo od zahoda proti zahodu so to: Lokev pri Sežani na Primorskem, Ljubljana, Tri fare pri Metliki in Prekmurje. V Lokvah pri Sežani sem bil že okoli leta 2003, a tamkajšnja cerkev je bila zaprta. Po ustnem izročilu naj bi templjarji zgradili cerkev svetega Mihaela v Lokvah. V Ljubljano, točno v Križanke naj bi se templjarji naselili leta 1167, iz mesta naj jih bi izgnali leta 1200. Zaradi katerega razloga, ni nikjer navedeno. V Ljubljano naj jih bi pripeljal koroški vojvoda Bernard Spanheim, ki je prijateljeval s Friderikom Barbarosso. Henrik Spanheim, ki je bil njegov sorodnik, pa je bil škof v Troyesu v Champagni v Franciji od koder je dejansko izšel templjarski red. Po izgonu templjarjev je Spanheim v Ljubljano pripeljal nemški viteški red (križniki(*1)). V Prekmurju naj bi bili templjarji na treh lokacijah: v kraju Grad (templjarski grad(*2)), Gornji Lendavi, Murski Soboti (cerkev svetega Nikolaja). Na Balkanu so imeli še svoja oporišča v Slavoniji (leta 1163) in samostan Vrana pri Biogradu na moru.

Red templjarjev je bil ustanovljen v letih 1118-1119 s strani francoskega grofa Huguesa de Payensa in v dobrih 200 letih je postalo to eden najmočnejših in najbogatejših cerkveno-viteških redov v Evropi. Templjarski red(*3) je uničil francoski kralj Filip IV. Lepi okoli leta 1310. Po razpustitvi reda templjarjev  so prevzeli posestva in premoženje ivanovci(*4).

Posredno templjarje v Beli krajini omenja Valvazor, ko pravi, da pri Rosalnicah v Metliki obstajajo tri templjarske cerkve. To so tri cerkvice v kraju imenovane Tri fare pri Rosalnicah. Kosi v svoji knjižici zapiše, da ni nikakršne dokumentov o prisotnosti templjarjev v Beli Krajini, saj je bila ta dežela takrat redko poseljena. Navaja pa: da je razlaga za izbiro lokacije pri Rosalnicah, ki ležijo na najkrajši poti med Mehovim in prehodom  čez Kolpo.«

V Belo Krajino se spustiš čez Gorjance. Če obiščeš še Gorjance in Trdinovo Gluho lozo, ki se začenja od Vinje vasi naprej lahko zaideš tudi na Trdinov vrh (1178 m), kjer teče čez cerkev svete Gere in porušeno cerkvico svetega Ilije Jurijeva zmajeva črta, ki se potem nadaljuje na kraj Ratež na Dolenjskem. Naravno idilo Trdinovega vrha motijo televizijski in drugi oddajniki, ki brenčijo in onesnažujejo okolico s svojimi elektro-magnetnimi zvočnimi valovi. Takšne oddajnike bi lahko res postavljali drugje, na manj obljudenih krajih.

Belokranjci imajo zelo lepo pesem: Prišel je prišel zeleni Jurij. Navezuje pa se na zelenega moža. Ali našega Jurija, ki ubija zmaja?

Še sedaj ne vem, ko mi je pogled zaneslo po dolini Bele krajine, po čemu je ta krajina dobila ime Bela? Po belih brezah ali morda po belih češnjevih cvetovih, ki se raztezajo vsepovsod ob tem času? Čez prvo belokranjsko naselje Jugorje oziroma natančno preko cerkvice svetega Vida na teče pomožna zmajeva črta svete Magdalene.
Spuščamo se v dolino in že smo v Metliki. Mesto Metlika ima kar štiri cerkve. Cerkev svetega Martina tistega dne nisem našel, a po zemljevidu poteka čet to cerkev pomožna črta svetega Jakoba. Ob cerkvi svetega Roka poteka pomožna zmajeva črta svete Magdalene. Pred cerkvijo svetega Roka stoji kip kiparja Gangla, Jezus poljedelec, ki drži v rokah kmečke dobrote. Med cerkvijo svetega Roka in pravoslavno cerkvijo teče pomožna-pomožna zmajeva črta.

Ker na zemljevidu v merilu 50.000(*5) lahko kar odstopajo vrisani objekti, sem si moral pri določitvi zmajeve črte čez središče mesta pomagati z zemljevidom z manjšim merilom. A šele sprehod mi je dal pravi odgovor, kako teče ta zmajeva črta svetega Jurija. Ne gre preko metliškega gradu, kjer je muzej, ampak nekaj metrov nižje proti središču mesta in gre nato na cerkev svetega Nikolaja. V gradu si lahko ogledati lapidarij, od rimskih kamnov do simbolov križnikov.

Cerkvica svetega Nikolaja je kar okrašena, prvič se ta cerkev se omenja v letu 1334. Na stropu je narisano njegovo vstajenje iz groba. Ob tem velikonočnem času me spremlja Veronikin prt, z vsemi pripomočki srednjega veka: kockami, kleščami, bičem, žeblji, trnovo krono, biči, sulico…. V cerkvi se mi je ob znanih simbolih razodel in potrdil potek črte. Na desni strani cerkve je na vrhu obešena slika svetega Jurija, ki na belem konju ugnablja strašnega temačnega zmaja.

Rosalnice, ali romarsko središče Tri Fare pri Rosalnicah je zaprto. Kako od znotraj izgledajo cerkvice si lahko ogledam le na plakatu pred osrednjo cerkvijo. Tri gotske cerkvice, ki stojijo ena poleg druge(*6) imajo še eno značilnost, dve sta brez zvonika, osrednja pa ima zvonik. Severna cerkev ali zgornja cerkev je posvečena Žalostni mater božji. Če se ne motim ima kip Marije, kateremu prebadajo srce 7 mečev. Srednja cerkev je posvečena Kristusu in se imenuje Glej človek. Južna ali spodnja cerkev pa je posvečena Lurški materi. Najverjetneje je ta posvetitev prišla v 19. stoletju, saj prej Lurda niso poznali.

Vse tri cerkvice me s svojo energijo niso kaj preveč prepričale, saj sem zmajevo črto zasledil bolj vzhodno kakšni 100 metrov stran in teče čez prvo oddaljeno kmetijo od Treh far. To je zmajeva črta svetega Nikolaja, ki se potem nadaljuje na Plešči vrh.

Za nas še vedno torej ostaja skrivnost ali so te tri cerkvice res zgradili templjarji oziroma je bila v tem kraju naselbina francoskih templjarjev. Za edino racionalno razlago res velja Kosijeva teza, da je bila to najbližja pot do meje na Slavonijo in Dalmacijo. Morda je bil to v tistih časih poskus, da se uredijo tudi templjarske postojanke za pot po zemlji do Svete dežele in Jeruzalema. Kaj nam manjka v tej zgodbi, da potrdi to hipotezo, je določen osrednji kraj na Hrvaškem, kjer so bili nastanjeni templjarji.
Templjarji so imeli več posesti v Slavoniji in Dalmaciji(*7) Eno največji oporišč templjarjev(*8) na Hrvaškem je bilo šele v kraju Vrani(*9) pri Vranskem jezeru pri Biogradu na moru, kjer so imeli francoski templjarji svoj samostan. Biograd je bil v 11. stoletju glavno mesto hrvaških kraljev(*10) in škofa. Biograd na Moru je skozi zgodovino znan kot Belgrad, Alba Maris, Zara Vechia, Alba Civitas, kar pomeni "belo mesto na morju". Tukaj vidim morda edino povezavo ali enoznačnost s templjarji, beseda bela ali alba, Bela krajina in Belo mesto. Označba (belo) za katero bomo morali še kaj poiskati, da bomo razvozlali to naslavljanje. Nič kaj dosti nismo odkrili pri tem popotovanju o templjarjih, kakor tudi ne kasneje na Caminu. Najlepšo cerkvico Eunate, ki je bila kakšnih 3 kilometre izven romarske poti nisem obiskal in mi jo je kasneje v Astorgi zaradi njenih energij priporočil tudi Nemec iz Constanze. Templjarski grad v Pontferadi pa je bi(*11)l v času mojega prihoda tudi zaprt.

Kakšne tri kilometre naprej od Rosalnic stoji nad kanjonom Kolpe majhna vasica Božakovo. Kraj verjetno ni dobil ime po božanju, verjetno gre prej izpeljanko iz besede božje, kot je npr. božič. Ob cerkvi svete Marije Magdalene so izredno mehke energije. Tukaj še vidite stare lesene hiše.

Božja mehkoba.

Božja mehkoba se razliva okolice cerkvice na majhni vzpetinici. Cerkev svete Marije Magdalene v Božakovem stoji na pomožni zmajevi črti svetega Jakoba. Na cerkvici je naslikan prizor, kjer Marija Magdalena z lasmi mazili noge Jezusa v Betaniji.

V evangelijih so tri zgodbe o tem maziljenju(*12), ki se kar razlikujejo med seboj.

A morda je ta zgodba pravilna(*13):

"Šest dni pred pasho je Jezus prišel v Betanijo v hišo Simona Gobavca, kjer je bil Lazar, ki ga je Jezus obudil od mrtvih. Tam so mu pripravili večerjo; Marta je stregla, Lazar pa je bil eden izmed tistih, ki so bili z njim pri mizi. Približala se mu je žena, ki je imela je alabastrno posodico zelo dragocenega dišavnega olja. Tedaj je Marija vzela funt dragocenega dišavnega olja iz pristne narde, mazilila Jezusu noge in mu noge obrisala s svojimi lasmi. Hiša se je napolnila z vonjem po dišavnem olju.
Ko so učenci(*14) to videli, so postali nejevoljni in govorili: »Čemu ta potrata? To bi namreč lahko prodali in dali ubogim.«

Jezus je to vedel in jim je rekel: »Kaj delate ženi težave? Saj mi je storila dobro delo. Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno. Ko je izlila to olje na moje telo, me je pripravila na pogreb. Resnično povem vam: Kjerkoli po svetu bo oznanjeno, bodo pripovedovali tudi to, kar je ona storila, njej v spomin.« "
Odpravim se še proti centru sveta. Najprej od Metlike je majhna vasica Otok. Pred njo je postavljen avion iz II. svetovne vojne. Tukaj je bilo partizansko letališče, od koder so zavezniki prevažali partizanske ranjence v Italijo. Le zakaj so na tem mestu postavili partizansko letališče? Morda tudi zato, da so se ranjenci zdravili, ko so čakali na prihod letala.

Pred dvema letoma je bilo na tem kraju srečanje ljubiteljev praženega krompirja, upam, da jim je pražen krompir teknil. Nekje na polju ob letalu je center sveta, omfalos, središče zmajevih črt. Kakor staroslovansko božanstvo Jarilo ali Jurij poskočim nad božansko Zemljo, da prikličem pomlad.

Naj zaključim zgodbo z evangelijskimi pripovedmi o luči(*15), ker meditiramo na luč in ker luč v svojem bistvu smo.

Jezus je luč sveta (evangelij po Janezu 8-12)

Spet jim je Jezus spregovoril: »Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja.« Farizeji so mu tedaj rekli: »Ti pričuješ o sebi. Tvoje pričevanje ni resnično.« Jezus je odgovoril in jim rekel: »Tudi če jaz pričujem o sebi, je moje pričevanje resnično, ker vem, od kod sem prišel in kam grem. Vi pa ne veste, od kod prihajam in kam grem. Vi sodite po mesu, jaz ne sodim nikogar. Če pa sodim jaz, je moja sodba resnična, ker nisem sam, temveč sva jaz in Oče, ki me je poslal. Tudi v vaši postavi je zapisano, da je pričevanje dveh ljudi resnično. Jaz sem, ki pričujem o sebi, in Oče, ki me je poslal, pričuje o meni.« Tedaj so mu govorili: »Kje je tvoj Oče?« Jezus je odgovoril: »Ne poznate ne mene ne mojega Očeta. Če bi poznali mene, bi poznali tudi mojega Očeta.« Te besede je spregovoril pri zakladnici, ko je učil v templju. In nihče ga ni prijel, ker še ni prišla njegova ura.

O tej luči, o kateri pravi v evangeliju po Janezu, bi ne nazadnje lahko kdo rekel, da je pravljica. Tako sem misli tudi jaz. A tam okoli leta 2001 do leta 2002 mi je bila dana v vpogled enkratna možnost presoje luči. Nekega jutra, še v rahlem mraku, ko sem se peljal za drugim avtomobilom, sem na kraju, kjer cesto preseka več zmajevih črt(*16) in kjer je v bližini ceste zmajevo središče, sem opazil nad tem avtomobilom zlato rumen žarek. Sprva sem napenjal oči in nisem mogel verjeti svojim očem, žarek ki je bil nad avtomobilom vse do kabine avtomobila in je izginjal v nebo, je spremljal avtomobil, kakor je vozni vozil po cesti. To videnje zlatega žarka nad avtomobilom je trajalo kakšen kilometer.(*17)

Takrat sem razmišljal ali je to res, ali pa je bil samo moj privid (v maji). Danes vem, da je to bilo resnično. Bolj kot ste v temi materializmu (telesa), manj ste v luči. Vendar se vas luč(*18) dotika vseskozi, četudi to zanikate, s svojimi dejanji in običajno se tudi povrnete v luč. Vsak lahko pride že v tem življenju v luč, kakor se vsak človek lahko razsvetli.

Če pa sodim jaz, je moja sodba resnična, ker nisem sam, temveč sva jaz in Oče, ki me je poslal   …..Tedaj so mu govorili: »Kje je tvoj Oče?« Jezus je odgovoril: »Ne poznate ne mene ne mojega Očeta. Če bi poznali mene, bi poznali tudi mojega Očeta.«

Slika 1 : cerkev svetega Roka v Metliki
Slika 2 : Ganglov Kristus - Osameli popotnik
Slika 3 : pravoslavna cerkev Sveta trojica
Slika 4 : metliški grad
Slika 5 : križ Križnikov
Slika 6 : levo cerkev svetega Nikolaja in desno rezidenca Križnikov
Slika 7 : Marija z Jezusom, ki stoji na kači z rdečim jabolkom ob ustih v cerkvi sv. Nikolaja
Slika 8 : Veronikin prt
Slika 9: vstajenje
Slika 10: vstajenje Magdalene?
Slika 11: sveti Jurij in zmaj
Slika 12: Tri Fare pri Rosalnicah
Slika 13: notranjost cerkva
Slika14: cerkev Marije Magdalene
Slika15: Marija Magdalena mazili Jezusa
Slika16: kanjon Kolpe
Slika17: letalo pri Otoku
Slika 18: simbol vseh simbolov v cerkvi svetega Nikolaja

Viri:
Miha Kosi, Templjarji na Slovenskem, Prispevek k reševanju nekaterih vprašanj srednjeveške zgodovine Prekmurja, Bele Krajine in Ljubljane. Ljubljana 1995, Zbirka zgodovinskega časopisa 13, Zveza zgodovinskih društev Slovenije.
Janko Štampar, s. Jožefa Ogulin, Križniki v Sloveniji, Križniški red, 2010 Ljubljana
Sveto pismo