Piše: Aurigo

Kakšnih osem let bo minilo, ko sem prvič obiskal zmajevke po Goriških Brdih. Zdaj sem se ponovno vrnil, kajti vzrok tega obiska je romarsko središče Stara Gora ali Castelmonte, ki leži v Italiji ob meji s Sloveniji. Upam, da sem uravnal in zadel Mihaelovo črto na področju Goriške.

Ni problema v prepoznavanju glavne horizontalne Marijine črte, Mihaelovo navpično linijo pa sem dolgo iskal. Pred obiskom Stare Gore, sem se vmes ustavil pri treh cerkvenih ubijalcih zmaja v Brdih. Pri dveh Jurijih in Mihaelu. Cerkev svetega Mihaela v Biljani je na moje veselje odprta. Tukaj čez to cerkvico poteka zelo močna energetska črta. Gotska cerkev svetega Mihaela je prafara v Brdih in se prvič omenja že leta 1233. Po tej letnici lahko že nekaj sklepamo o pomenu te cerkve za to območje.

Na vratih cerkve me pozdravi trikotnik – oko božje, pod njim še ščit z napisom: "Kdo, kakor Bog", in pod ščitom meč s tehtnico ter odprto knjiga z oznako Ά in Ώ – začetek in konec. Zanimiv je ta simbolika. Napis: "Kdo, kakor Bog", je pisna prispodoba arhangela Mihaela.

Priznam, iskanje energetskih črt po teh dveh krščanskih ubijalcev zmajev, sem v preteklih treh letih skorajda zanemaril ali opustil, četudi je po Vipavski dolini, kar nametano cerkva s temi zavetniki. Ubijalca zmajev mi nista bila več glavno vodilo v iskanju. Freska na stropu prikazuje prihod Mihaela.

Sveti Mihael Biljana

Na oltarju slika Mihaela s tehtnico v levi roki, ki tehta človeške duše in ognjenim mečem v desni roki v zmagovitem boju s Satanom. Mihael - vodja atlantidskih angelov premaga satana – naravo ali panteistično nrav zemlje. Ostale zaznave pri tej oltarni sliki: Mihael ima špansko vojaško čelado, Satan ima v rokah trident.

Mihaelov oltar

Nad oltarjem se vzpenjajo zvezdasti oboki, kjer je medprostor poslikan z očetom Nebom in sinom človekom, pod njima mati Zemlja. Obdaja jih dvanajst angelov.

Ob desnem stranskem oltarju je tisti famozni italijanski križ z mučilnim priborom: klešče, kladivo, trnova krona, palice. Neomejena je človeška domišljija. A želim povedati nekaj drugega. Prvič sem na ta križ groze in trpljenja naletel v cerkvi na italijanskem Garganu v kraju Mont San Angelo, nad votlino, kjer se je prikazoval nadangel Mihael.
Za oltarjem cerkve v Biljani so zelo stare freske iz leta 1360. Prva napol uničena freska te pričaka že pri vhodu v cerkev, na desni strani. Prikazuje vstajenja sina in starša človeštva Adama in Evo. Podoba Eva je morala delovati za takratne ljudi tudi pornografsko, saj Eva razkriva desno dojko. Kaj mislite, da so ljudje iz srednjega veka ob pogledu na to fresko postali bogaboječi ali jih je ob odhodu iz cerkve razvnelo in so pohiteli domov delat otroke za krščansko vojsko? Lična cerkev, vredna obiska.

Vstajenje, v ozadju Adam in Eva

Za bralce bom zapustil manjšo uganko, katero zmajeva črta teče čez to cerkev, ki bo obelodanjena v prihodnosti v tekstu knjige Zahod. A vseeno bom bralcu malce namignil o tej skrivnosti. Čez cerkev Svetega Florijana v bližnji Fojani, poteka Nikolajeva zmajeva linija. Fojana in Biljana. Zanimivo je tudi ime tega kraja Biljana, ki v svojem korenu pomeni rastline, zelenje.

Odpravim se naprej v kraj Gradno. Iz meglene novembrske Ljubljane v sončna, svetla Brda. Brda so zame majčkena slovenska Toskana. S skoraj nič drevja in mnogoštevilnimi vinskimi trtami. Mehkoba, morda bi lahko tudi tukaj živel poleg Prekmurja ali avstrijske Koroške. V Brdih in Prekmurju gre za neko posebno mehkobo, ki odseva v pokrajini in se tudi odslikava na prebivalcih teh dveh pokrajin. Tukaj v Brdih je čutiti vpliv jadranskega morja, v Prekmurju vpliv panonske nižine. Vse ostale slovenske pokrajine se mi zdijo trde, zadrte, še bolje izpovedano robate, kakor večina Slovencev. Orumenelo listje, ki še kar vztraja na drevesih. V naravi se vidi, da je imelo letošnje monsunsko leto, še kakšno posledice na to vegetacijo, zlato rumeno pokrajino. Kolegica pravi, da tudi po astroloških konstelaciji planetov predstavlja letošnja jesen obilno deževja in poplave. Navijem si zgoščenko Rudeči cvet od Beneških fantov. Pesem vince rumeno, mi je všečno, že od mladosti. Na zgoščenki je par svetovnih komadov - ljudskih pesmi. Še najbolj ti gre v dušo besedilo poskočne pesmi:
»Konjiča imam pru bistrega; hlapca imam prav frišnega, jast pa peljem kamor čem, kamor jast navajen sem.
Ko se u miesto pripeljem, konjiča v štalco zapeljem, jast pa v oštarijco grem, kamor jast navajen sem.
Noter pa pride en bistri mlad, v roukah parnese en puhan glaž, noter pa pride ljubica, če ne ljepš kot rožica. … «, in tudi pesem Videmski grad in Jo le pridi ti moj poubič, sta vredni svojega greha.

Čez Višnjevik, tam kjer je spomenik padlim borcem, poteka 32 pomožna zmajeva črta. Po skorajda prepadni, asfaltirani poti pridem na konec naselja Graden.

Sveti Jurij v Gradnu

Čez cerkev svetega Jurija v Gradnu poteka naslednja 32 pomožna zmajeva črta. Zmajevko je komajda zaznati. Na novih vratih cerkve je izrezljan sveti Jurij v boju z zmajem. Cerkev je zaprta, zato se hitro vračam nazaj proti osrednji cesti čez Brda. Še pogled na cerkev v Snežečah, čez katero poteka Jakobova zmajeva linija.

Snežeče

Čez Neblo po ovinkih do Kožbane. Cerkev svetega Jurija v Kožbani ima zelo zanimiv zvonik. Tudi tukaj je cerkev zaprta. Nimam sreče, da bi videl kakšnega Jurija so zapustili tukajšnji prebivalci. Cerkev v Kožbani tudi leži na 32 pomožni zmajevi črti. V bližini se oglaša črn pes. Črn pes kot znanilec smrti pri starih Keltih ali tudi kot strašna žival, ki v sanjah oznanja zmajeve črte. Vas deluje kot napol izumrlo naselje. Kraj se mi zdi kar opuščen, kakor, da ga je Bog pozabil. Še bolje povedano: »Mati domovina je pozabila nanj«? Čez cerkev v Vrhovljah pri Kožbani poteka 32 pomožna zmajeva linija.

Sveti Jurij Kožbana

Tudi čez cerkev svete Magdalene, ki je postavljena nad vasico Senik, poteka 32 pomožna zmajevka. V bistvu čez to cerkvico potekata dve zmajevki in mora biti energetsko kar močan kraj. Po vijugasti cesti, polni listja, se zapeljem proti nekdanjemu mejnemu prehodu Breg pri Golem brdu. Ko doma na zemljevidu gledam omrežje zmajevih črt v Brdih, dobim občutek, da so bile tukaj cerkve postavljene predvsem na 32 pomožne zmajeve črte.

Za konec. Pred kratkim sem nekje v časopisju prebral; po neki indijski razlagi - da se prostor, genius loci ali deve samega prostora (dodal bom: tudi duhovi samega takega prostora), menjajo na 50 do 60 kilometrov. Mislim, da v Sloveniji poteka ta menjava še prej, na kakšnih 40 kilometrov*. Takšen občutek o menjavi prostora dobiš tudi po prestopu reke Idrije.
* Indija je zelo prostrana dežela in verjetno te razdalje veljajo za njo. Slovenija je po eni strani tako pestra, raznolika, da je ta razdalja verjetno manjša. Za Ljubljano pa bi veljalo to območje neke na vzhodu od Šmarje Sapa do Dragomerja na zahodu. Na severu pa od Medvod do Pijave Gorice na jugu. Enkrat bom moral kartirati celotno Slovenijo in videti kako stvari stojijo.

Ta tekst pripada knjigi Zmajeve črte po Kopru, Novi Gorici, Posočju, Trstu in Benetkah, imenuje se tudi: Zahod – energetske linije.

Vetrovom zahoda –
mati jaguarka,
zaščiti ta posvečeni prostor,
nauči nas miru in pravega življenja
in nam pokaži pot mimo smrti.(v Kolman)

Spoznaj svojo smrt.