Slovenski parlament je z zapisom zlatega fiskalnega pravila v ustavo določil, da lahko od leta 2015 javna poraba preseže javne prihodke le v izjemnih primerih. Čeprav je uravnotežen proračun dobra novica za prihodnje rodove, ostaja velik dvom glede tega, kako bo proces uravnoteženja javnih financ v resnici izveden.

Katere javne storitve bodo našim otrokom še vedno na voljo? Kako bodo zaslužili za preživetje? Trenutno je brez zaposlitve 25 % mladih, obeti pa niso dobri. Sprašujemo se tudi, v kakšnem stanju bo naše okolje? Suše in poplave so vse bolj pogoste, plodna kmetijska zemljišča vse bolj pozidana, izrabljamo lignit, kot da jutri ne obstaja.

Brez dvoma je uravnoteženje javnih financ potrebno, a hkrati mora Slovenija določiti  nove razvojne prioritete. V nasprotnem primeru bo rezultat »varčevanje brez rasti«, nasprotje viziji trajnostnega razvoja, ki jo je z izrazom »blaginja brez rasti« predstavil Tim Jackson. Kampanja Za zeleni razvojni preboj je odprla prepotrebno javno razpravo. Zdaj je čas za razmislek o tem, s katerimi ukrepi zeleni razvojni preboj tudi doseči.

Izobraževanje, inovacije in podjetništvo bodo imeli pri spremembah sicer ključno vlogo, a okvir za doseganje sprememb lahko postavi le vlada. Študija o zeleni proračunski reformi v Sloveniji (v prvem tednu junija bo objavljena na spletni strani www.planbzaslovenijo.si) dokazuje, da uravnoteženje javnih financ nikakor ni ovira za premik v smeri trajnostnega razvoja. Nujnost javnofinančnih reform omogoča tudi hitro izvedbo zelene proračunske reforme.

V letu 2011 so okolju škodljive subvencije v transportu, energetiki in kmetijstvu v Sloveniji skupaj znašale več kot 500 milijonov evrov. Postopna odprava teh subvencij bi pripomogla k uravnoteženju javnih financ in izboljšala konkurenčnost podjetij z nizkim okoljskim odtisom. Okoljski davki do zdaj pri reševanju problema energetske intenzivnosti slovenskega gospodarstva (ta je nad evropskim povprečjem) še niso bili dovolj učinkoviti.

Priložnost za dodaten davčni prihodek in izboljšanje energetske učinkovitosti je npr. dvig davka na CO2 in trošarin. Pri tem pa je treba upoštevati tudi problem energetske revščine, ki v Sloveniji narašča. Priložnosti  za podporo zelenemu razvojnemu preboju so tudi na strani izdatkov. Če bodo investicije usmerjene na področja sedmih programov zelenega razvojnega preboja in bodo imele “zelene” teme prednost pri programiranju evropskih skladov v prihodnji finančni perspektivi EU, ne bodo potrebna nobena dodatna finančna sredstva.

Dodatna davčna obremenitev dela (npr. krizni davek) bi še poslabšala naraščajočo brezposelnost, medtem ko bi imele dolgoročne zelene proračunske reforme precej manjši vpliv na zaposlovanje. Obdavčiti je potrebno “slabo”, podpreti “dobro”, in ne porabiti več, kot imamo! Morda ne bo tako lahko, kot se sliši, a je nujno, če želimo iz kratkoročne javno finančne uravnoteženosti  stopiti na pot trajnostnega razvoja.

Jonas Sonnenschein, Umanotera