Piše: Primož Škoberne

Narava je živa, kot je živ človek. Kako naj bo drugače, če prihajamo iz nje? Kako naj iz neživega in mrtvega nastane živo in čuteče? Ko smo odprti do drevesa ali cvetja, do žuborenja potoka ali šumenja vetra, do tihe veličine gora in širokega neba, kaj ne čutimo živosti in tihe prisotnosti? Ljudska izročila govorijo o pravljičnih in stare tradicije o mitoloških bitjih, preprosta ljudstva poznajo duhove narave. Včasih jih vidijo tudi otroci, ki jih odrasli hitro odpravimo z zamahom roke, da gre za domišljijo. Indijska tradicija pravi tem "inteligencam narave" deve. Beseda izvira iz korena div, ki se je ohranil tudi v slovenskih besedah devica in divjak, ter v latinski besedi divina (božanska).

Narava dev je nedolžna, deviška, ker niso obremenjena z razumom. Zato lahko delujejo tudi nepredvidljivo ali divje, kot so nepredvidljive in včasih neukrotljive sile narave. Vendar imajo deve v sebi nekaj svetlega, sijočega. Te inteligence narave niso antropomorfna bitja, marveč so to pulzirajoča energijska polja, ki so lahko majhna kot cvetlica ali velika kot dolina. Ustvarjajo in ohranjajo atmosfero nekega kraja, kotička v naravi, izvira, drevesa, grma, ... Njihova naloga je, da ohranjajo živost in urejenost v naravi, ki se upira zakonu entropije. Inteligence narave so v ozadju vseh naravnih struktur, od strukture snežinke do galaktičnih oblik.

Znanost jih ne pozna, ker se ustavlja ob mejah svojih materialističnih predstav. Sicer bodo znanstveniki rekli, da o tem ni izkušenj. Vendar ali res? So mar predstave omejene z izkušnjami, ki jih imamo, ali obratno, so izkušnje omejene s predstavami?

Vir: www.cdk.si/du