Po mnogih letih oskrbe ptic poleti predvsem z vodo in pozimi s hrano opažam, da pri hoji po mestnih poteh več vrst ptic opravi prelete nad mano. Morda prej nisem tako pozorno opazovala. Kaže, da res drži, da kar narediš neki živali, zvedo vse živali iste vrste. Vse, tiste v bližini in vse silno oddaljene.

Ljudje, ki hranijo ptice, ob ptičjem prhutanju s krili nezavedno sprejemajo dodatno življenjsko energijo, ki dobro vpliva na počutje človeka, ker mu to ublaži napetosti.

Moji ljubi odjemalci zrnja, sončnic ali ostankov jabolk in hrušk so predvsem kosi in vrabci in le pozimi nekaj fazanov. Ko sem nekega zimskega dne kosom nastavila več prosa kot česa drugega, me je zanimalo, ali bodo vse pojedli. In če ne bi, bodo proso odkrili vrabci? Nekoč sem na okenski polici nastavljala hrano, primerno za vrabce, a se je golobje niso nikoli poslužili, čeprav so vzletali s strehe nad mojim oknom.

Da je bila skrb odveč, sta mi povedala dva iz ptičje bratovščine, ko sem se uro pozneje vračala po isti poti. Drug ob drugem sta tam družno stala kos in vrabec in si ogledovala mimoidoče ljudi. Hvaležna sem bila tudi za spoznanje, da zanesljivo zveš, kar moraš vedeti, če je dobro zate in za druge – tudi za naravo.

Poleti mi je bilo žal zavreči ostanke mesnatega dela lubenice. Odnesla sem jih kosom, da bi se z njimi morda tudi odžejali. Naslednji dan so bili deli lubenice komaj vidni. Sladko hrano je povsem prekrila množica črnih mravelj. Narava poskrbi za izreden pretok sporočil. Spet sem bila zadovoljna; v naravi zlepa ne gre nič v nič - da le ni odvržena steklenica, plastenka in podobno! Vse naravno nekdo použije, porabi ali predela. In vse dobro je hvaležno sprejeto in povrnjeno.