Piše: Andreja Paljevec v novih Misterijih www.misteriji.si

Pogovor s Petrom Amaliettijem, avtorjem knjige Na zdravje!
Človek, ki peša, lahko svoje življenje obrne in se začne krepiti. O tem in kako to naredimo, kako brez kemije odpravimo bolezen in zaustavimo staranje, v svoji novi knjigi Na zdravje! (izvleček objavljamo kot prilogo tej številki Misterijev) razlaga Peter Amalietti. Na podlagi lastnih izkušenj in z zavedanjem, da človek lahko naposled umre tudi zdrav, je napisal nenavaden priročnik pomlajanja.

Avtor se je dvakrat v življenju spoprijel s hudo boleznijo. Pri triindvajsetih je v Afganistanu staknil zlatenico. Pri šestinštiridesetih je imel težave s trebušno slinavko, debelostjo, zakisanostjo in stresom. Ni iskal pomoči pri zdravnikih. Spremenil je življenjski slog in se prepustil naravni moči samozdravljenja.

Pomagal si je z budističnimi in taoističnimi vajami. Da se je bolezen poslovila brez zdravnikov, si je moral vzeti čas zase, za svojo dušo, duha in telo. V pogovoru nam razgrinja, kako je njegova izkušnja pisala knjigo, ki postaja slovenska uspešnica.

Doslej se kot avtor niste lotevali zdravstvenih priročnikov …
Knjiga Na zdravje je nastala spontano, zunaj mojega rednega pisateljskega programa.
Stiska je mati iznajdbe. Ko sem bil pred osmimi leti zdravstveno res »na psu«, sem uvidel, da moram nekaj spremeniti. Začrtal sem si metodo samozdravljenja v osmih korakih. Ko sem po petih letih povsem ozdravel, sem sklenil, da svojo »iznajdbo« ponudim rojakom in rojakinjam. Knjigo sem napisal iz sočutja do ljudi, ki jih srečujem. In ker v naslednjih letih načrtujem izdati osemnajst knjig, moram za svoje zveste bralce poskrbeti, da bodo zdravi in dolgoživi, da bodo lahko prebrali vse moje knjige.

Junijsko enakonočje leta 2000 je vaš novi rojstni dan …
Ta datum je simboličen. Označuje čas, ko sem sklenil, da bom v skladu z osmimi koraki, ki jih opisujem v knjigi, življenje obrnil na glavo. Ljudje smo različni, eni se spreminjajo počasi, jaz pa sem tiste vrste, ki se moram spremeniti čez noč.

Zakaj osem korakov do zdravja?
Naš življenjski slog tvorijo naše navade, v življenje jih dobimo naključno, brez zavestne odločitve. Osem korakov k zdravju naj bi uredilo zmedo, v kateri se znajde bolnik. Postavljam osem opornih točk, na temelju katerih se lahko začnemo bojevati za zdravje, so navodilo, kako svojo željo po zdravju in dolgem življenju prevedemo v konkretne naloge in zdravilne postopke, ki nam lahko pomagajo, da si povrnemo zdravje.

Družba – zdravje …?
Sodobna zahodna civilizacija se je že zelo oddaljila od narave in naravnega življenja. Odkril sem, da človek, ki je družbeno prilagodljiv, prej ali slej zboli. Kdor se povsem prilagodi bolni družbi, mora biti že bolan, da se lahko prilagodi.

Opirate se na budizem, taoizem, borilne veščine … Čemu?
Vse vzhodnjaške definicije zdravja prištevajo k zdravju poleg odsotnosti bolezni tudi življenjsko radost. Zdrav človek je tisti, ki se zjutraj zbudi dobre volje. V osmih korakih so zajeta tudi ta področja. Gre za radost in spoštovanje telesa, za zavedanje, da telo ni naše in da ga imamo na posodo. Spodobi se, da znamo skrbeti zanj. Vendar pa so družbene navade, ki so danes razširjene, če začneva pri prvem koraku, ki govori o pomenu krepčilnega spanja, take, da jih je težko spremeniti v prid zdravja.
Zakaj je spanje osnova zdravja?

Med spanjem se polnijo naše energetske baterije. Prikrajševanje spanja sčasoma privede do poškodb in okvar. Družbeno prilagodljiv človek se težko odpove večernim dejavnostim; večeri in del noči so praktično edini prosti čas večine, ki dela ves dan. A ceno tega početja plačamo z zdravjem.

Adijo večerne in nočne zabave?
Odpovejmo se večernim zabavam, ki so večinoma dvomljive narave. In noč namenimo spanju. Sedaj mora biti človek že zelo bolan, da si to privošči. Toda …
Sam sem bil leta 2000 tako bolan, da sem videl, da moram vse spremeniti. Spanje sem desetletja zanemarjal, bil sem celo ponosen, da v povprečju po treh urah spanja lahko normalno delujem. A v nekaj desetletjih sem se na tak način hudo iztrošil in izrabil.

Adijo jutranje delo?
Človek bi moral vstajati tako, da pozdravi sonce, ko vzide. Jutro je pomembno, ker so jutranje energije najčistejše in najmočnejše. Vsak dan se zjutraj znova rodimo. Kot vemo, smo vsi močno določeni z rojstvom in prvimi leti življenja, enako pa nas zelo določi tudi jutro. Opazil sem, da je najslabše, če človek začne zjutraj takoj delati in zanemari vse svoje potrebe. Ker je človekova energija zjutraj najboljša, je najbolje, da te energije ne namenimo poslu, delu ali učenju, temveč samemu sebi, da se energetsko obnovimo in pripravimo na nov dan. Če imamo zjutraj možnost, se umaknimo v naravo. Šele tam se človeška duša počuti sproščeno. In tudi zrak je boljši kot v stanovanjih in mestih. Seveda ne zadošča, da zjutraj samo hodimo, ta čas je treba posvetiti dihalnim in drugim vajam za umiritev in razgibavanje telesa. Predvsem raztapljanju.
Kaj je raztapljanje?

To je ena najstarejših kitajskih samozdravilnih tehnik, ki jo priporočam predvsem bolnim. Imenuje se Lao Cejeva po prvemu legendarnemu taoistu, ki je domnevno živel v petem stoletju pred našim štetjem. A je ta tehnika raztapljanja najbrž še starejša. Verjamem, da so jo uporabljale nekdanje višje razvite civilizacije, tudi ljudstvo Atlantide in Lemurije.

Kaj je bistvo raztapljanja?
Ta tehnika temelji na naravnem dejstvu, da je vsak človek energetski pretvornik, ki energijo z neba neprestano preko telesa pošilja v zemljo. Tehnika raztapljanja to pretakanje okrepi, ko to počenjamo zavestno. Človek se s svojo voljo, namenom in pozornostjo osredotoči na razpošiljanje energije po različnih energetskih točkah telesa in si tako zdravi bolezni. Vaja je zelo preprosta.

Kaj raztapljamo?
Življenjska energija (či v kitajščini), ki teče po telesu navzdol, zastaja pri točkah, kjer je človek bolan. Tam se či, ki ne more naprej, spremeni v led. In ta led s svojo pozornostjo oziroma usmerjanjem čija raztapljamo. Taoisti pravijo, da tja, kamor usmerimo pozornost, steče energija. In kamor steče energija, tja pride kri. Ko led s pozornostjo stopimo, nastopi faza izparevanja, ko izločimo iz telesa škodljive snovi. Tako prekrvimo celo telo.
Koliko časa namenjamo raztapljanju?

Raztapljanje v stoječem, mirujočem položaju običajno traja 45 minut. Nato pa sledijo stare kitajske taoistične vaje nei gonga. Naše telo je ustvarjeno za gibanje, zato se mora gibati na različne načine. Na koncu pa naredim še tajči šole vu, to je mirovanje v gibanju in gibanje v miru.

V knjigi poudarjate trebušno dihanje. Je zdravilno?
Moje prvo notranje osebno intuitivno odkritje pri devetnajstih je bilo prav velika pomembnost dihanja v človeškem življenju. O dihanju ponavadi ne razmišljamo, dokler nam ne zmanjka sape ali se nam ne zamaši nos. V resnici pa je dihanje ključ k razsvetljenju, zdravju in harmoniji. Seveda to ne velja za vsako dihanje. Da sem to odkril, ima zasluge tudi joga, s katero sem se ukvarjal. Vendar vsako negovanje dihanja še ni zdravilno. Lahko je tudi nevarno in škodljivo. Še zlasti to velja za zadrževanje sape, ki je bistveni del indijske jogijske pranajame. Zadrževanje sape je s psihološkega vidika inhibicija, potlačitev lastne volje. Če pa pogledamo z logičnega vidika, telo med zadrževanjem sape ne prejema kisika, zadrževanje sape je kot stradež, lakota.

Trebušno dihanje je edino naravno dihanje. Že zarodek je zvit tako, da lahko diha samo s trebuhom. Prsi imamo za dihati, ampak zrak vdihnemo s trebuhom. Trebuh ima dvojno vlogo, prebavo in dihanje. V zahodni civilizaciji je to znanje izgubljeno, skrito. Do enega leta je otroka sam trebuh. Nekdo bi mislil, da zato, ker toliko je, da raste. To je res, a v resnici otrok takrat diha s trebuhom, ne pa s prsmi. S prsmi začnemo dihati, ko se nam, lahko tudi zaradi duševnih vzrokov in družbe, začnejo krčiti mišične skupine. Če ne prej, se to zgodi v šoli, ko nas silijo k sedenju na nenaravne načine.

Taoistično trebušno dihanje je od vseh vrst dihanja, ki sem jih doslej preučil, edino, ki stoji na istih postavkah: da je edino pravo naravno dihanje dihanje s spodnjim delom trebuha, kar pomeni, da ta kot meh potiska zrak v pljuča. Takrat tudi notranjim organom neposredno privoščimo prho kisika. Poudarjam tudi, da če slučajno še ne dihamo skozi nos, to čim prej storimo. Usta so samo rezerva, pomožen sistem, ki je mnogim postal glaven. Telo je narejeno tako, da dihamo skozi nos. Samo takrat pride del vdiha v možgane in se ti prekrvijo. S trebušnim pravilnim dihanjem je povezana tudi drža. Kdor nima vzravnane hrbtenice, ne more trebušno dihati, ker rebra preveč pritiskajo navzdol na trebuh in ovirajo svobodno gibanje trebušnih mišic. Zato se moramo naučiti pravilno stati in raztapljati.

Moškim po štiridesetem svetujete, naj ne bi več razdajali semena …
Vsa vzhodnjaška izročila, a tudi naša zahodna civilizacija, se zavedajo vrednosti in pomena semena. Seme je človekov energetski potencial in z njegovim trošenjem človek načenja svoj lasten kapital. Kot vemo, seme sestavljajo najbolj kakovostne snovi, kar jih imamo v telesu.
Ko človek želi otroka, mora trositi seme. Za prostočasne dejavnosti in užitek je to na dolgi rok samomorilska dejavnost. Za tiste, ki so še mladi in jim žleze delujejo neumorno, obstajajo številne tehnike ljubljenja brez ejakulacije. A v to se v knjigi ne spuščam, zgolj opozarjam …
Kakšno meditacijo svetujete ljudem?

V knjigi eksplicitno navajam stališče budistov in taoistov, ki pravijo, da človek, ki ni povsem zdrav, sploh ne more meditirati. Za meditacijo vemo, da je oblika nedela. Nekdo bi si mislil, da za nedelo ni treba biti zdrav. Ampak nedelo je v nekem smislu najtežje delo. Spominjam se, da sem pri enaindvajsetih letih tričetrt ure sedel v zazenu in je pot lil z mene; celo telo se je hotelo gibati. Če je človek bolan, mu priporočam zdravilno meditacijo raztapljanja, ne pa meditacijo. Treba se je najprej pozdraviti, šele potlej meditirati. Tisti ki že meditirajo, pa so bolni, naj seveda kar naprej meditirajo. Zagotovo niso zboleli zato, ker meditirajo. Sama meditacija lahko pomaga zdravilno samo meditantu na visoki stopnji meditacije, ampak taki niti ne zbolijo. V tem smislu je to začaran krog. Načelno mislim, da bi moral človek vsak dan določen čas meditirati, o tem podrobneje pišem v svoji knjigi Boben nesmrtnosti – kratka zgodovina zena.

Kakšna je vloga uma?
Če vemo, da je človek mikrokozmos in vesolje makrokozmos ter da je mikrokozmos odsev makrokozmosa in obratno, tudi vemo, da sta um in telo eno in isto. Kitajci že od nekdaj sploh nimajo besede za um, temveč hsin, kar pomeni um in srce. Ker misli ne moremo razlikovati od čustev, niti ne moremo reči, ali je bila prej misel ali čustvo. Vsako misel spremlja neko čustvo in vsako čustvo sproži neko misel. Če govorim o moči uma, govorim tudi o moči čustev, o moči uma in nadjaza. Čustva so povezana z zdravjem že samo zaradi dihanja. Različna čustvena stanja spremljajo različno dihanje. Malodušen človek ni vzravnan, glavo in ramena skrušeno poveša, diha površno, kratko in hitro, manjka mu kisika in ne bo mogel zlesti iz tega stanja, dokler ne bo zadihal, kot pravimo, s polnimi pljuči, v resnici pa s polnim trebuhom.

Kako ohranimo notranjo vedrino in mir?
Najhujša težava človeka je po eni strani njegova odprtost do občil in njihovih sporočil. Gledanje in poslušanje slabih novic in gledanje nasilnih filmov spušča v telo nemir, ki se začne razmnoževati. Že pred desetletji sem začutil, da me veseli samo še komedija. Komedije ljudem priporočam. Že Grki so vedeli, da opazovanje dobre dramske igre pri občinstvu sproži katarzo. Človek se namreč ob dobri predstavi v kinu, na televiziji, začne istovetiti z nastopajočimi liki in podoživlja tisto kar oni doživljajo. V tragedijah so to ponavadi same grozote. Ko gleda človek grozne stvari, vse njegove celice vzamejo te stvari za resnične. Tako kot če se človek iskreno zasmeji – takrat se v njem smejijo vse celice. Zato bi morali paziti, s čim polnimo sebe in svoje otroke. Človek je kakor računalnik; če daješ noter neumnosti, bodo prišle ven neumnosti.

To je en vidik, zakaj je težko najti notranji mir. Drugi vidik je svet lažnih želja. Tretji vidik pa je naša splošna navada pri sporazumevanju. Življenje so odnosi. Tako kot smo po naključju dobili navade, smo dobili tudi nezavedne odzive pri sporazumevanju, ki so ponavadi napačni. Moramo se na novo naučiti sporazumevanja z ljudmi, kar pomeni, da se znamo postaviti v njihovo kožo, da govorimo o njih, jim postavljamo vprašanja, da se v sporazumevanju izogibamo vsem možnim strupom. V medčloveških odnosih razlikujem dve fazi: občevanje in sporazumevanje. Občevanje je površen stik, sporazumevanje pa je tisto, kar vsi pričakujemo. Tako kot otrok in žival zahtevajo pozornost, je prvi korak sporazumevanja, da smo na drugega pozorni, ga pogledamo in se mu posvetimo.

Živeti zna samo tisti človek, ki si zna vzeti čas za prave stvari, ste napisali v uvodu. Je to glavna skrivnost življenja?
Družbeno prilagodljiv človek in vsak, ki hodi v redno službo in skupaj diha z ljudmi, se nehote naleze naglice. Kakor hitro pa je človek v naglici, ga je strah, da bo zamudil in tako že v sebi neguje negativno čustvo, ki je vir vsega zla v človeku. Jasno je, da je vse odvisno od posameznikovih vrednot.

Med osmimi koraki ste enega namenili koži …
Skrb za kožo sem posebej izpostavil, ker je to najlažja točka od vseh osmih. Najlažje se je okopati, precej lažje kot odstraniti vzorce negativnih misli. Obenem pa je to zelo pomembno za počutje. Če se človek ne zdravi z zdravili, mora za zdravje uporabiti vse možne načine.
Sončna kopel je nekaj, brez česar ne bi smeli živeti. Sonce je edino, ki zares krepi kosti in kite, kar je temelj telesa. Obenem je nujna tudi zračna kopel, da smo kdaj tudi goli, ne le oblečeni. Skrb za kožo je pomembna, ker dihamo skozi kožo.
Vodne terapije so bile vselej del naravnega samozdravljenja. Sam sem jih uporabljal in jih še danes uporabljam ter jih vsakomur toplo priporočam. Če ne uporabljamo zdravil, uporabljajmo zdravilne zeli, ki jih dodamo kot zavretek v kopel. Priporočljivo je dodajati tudi sol …

V knjigi je vse polno malenkosti …
Ni malenkosti, vse je pomembno na poti do zdravja oziroma med romanjem k samemu sebi. Mislim, da vsak človek zboli zato, ker se oddaljuje od sebe. Ko začne romati k sebi, pa se mu začne vračati zdravje. Proces naravnega zdravljenja je samozdravljenje. Človeštvo je živelo milijone let brez zdravnikov, pa je preživelo. Imeli so svoje načine zdravljenja, tako kot mačka, ko zboli, se nekam zaleže in pozdravi.