Samo ena je beseda, pa je ne znamo opisati ali zamenjati z drugo, da bi se »vsi« strinjali. To je subjektiven pojem, doživet na podlagi izkušenj, gledanj posameznika, prepričanj, usmerjenosti in duhovne zrelosti.

Če se lahko igramo z besedami, ima tudi vsaka opisana beseda mnogo nadaljnjih razlaganj, na katere bi se lahko oprli, jih obračali, razlagali, se kregali in dokazovali vsak svoj prav, pa vseeno bi zelo težko prišli do nekega skupnega prepričanja kaj pomeni vsaka izmed njih.

Strinjam se, da je življenje učenje, nabiranje novih znanj. Že naslednji hip se bo našel kdo, ki me bo razumel drugače, kot sem sama »mislila«, pa nisem povedala v kateri smeri razmišljam. Torej, sem človek, se učim življenja: kaj to je, kakšen je moj namen bivanja, kaj bom z znanjem pridobila.

Izbrala sem si razumevanje življenja tokrat v smeri dojemanja nedojemljivega. Že na samem izrečenem stavku, pa sem se ustavila in se zamislila, kaj to sploh pomeni. Lahko previdno nadaljujem naprej: dojemanje nedojemljivega je tako kot vsako dojemanje dojemljivega, izraz subjektivnih izkustev, poglabljanj v sebe v kombinaciji z zunanjimi splošno sprejetimi in dosegljivimi znanji (prebranimi informacijami, ki jih je nekdo napisal).

Osebno sem tudi mnenja, da je lastno izkustvo, ki ga nekdo opiše in interpretira močnejše (bližje in lažje razumljivo), kot znanstveno potrjena hipoteza, ki jo je »ustvaril« človek, saj je bil pri raziskavi prisoten subjektivni trenutek (interes prepričati druge v svoj prav). Temu se skoraj ni mogoče izogniti, ni pa dokazljivo in izmerljivo niti nasprotno.

Človek je nepopolno duhovno bitje, saj se je rodil z namenom stremeti k popolnosti. Lahko razglabljamo naprej, kam človek stremi (seveda si popolnost predstavljamo vsak na svoj način, pa vendar v okviru nekih splošnih tirnic), če sploh ne ve, kaj to je popolnost, ker nima izkustva. K popolnosti lahko stremi tisti, ki ima izkušnjo, da se je pa le dotaknil, občutil, zaznal kanček občutenja popolnosti v nekem trenutku – v trenutku popolnosti. Potem si že ustvari neko prepričanje kaj to je in želi še več in več teh občutkov.

Spoznanje, da je popolnost mogoča le v trenutku, lahko razmišljamo naprej: življenje je sestavljeno iz trenutka, pa popolnosti kljub temu ni mogoče zaznavati vsak trenutek vse svoje življenje, ker obstaja » vmesni prostor «, prostor med enim in drugim trenutkom, tako kot med vdihom in izdihom. Ko zadržimo dih, lahko pridemo do novih spoznanj, kar pa pomeni, da se moramo vsega tega predhodno zavedati, poznati in imeti izkušnjo kako to gre.

Vedno pa obstaja možnost, da z uporabo raziskovalnega duha poskušamo nadgraditi svoje znanje z znanjem, ki nam ga posreduje nekdo kot lastna izkušnja. Ni pa to edini pogoj, da bomo ravno tako uspešni, kot je on in je spet odvisno od načina interpretacije, zmožnosti našega dojemanja in sposobnosti nadgradnje našega »znanja«.

Vse znanje imamo v sebi, pa ne zmoremo do njega. Vsa popolnost, do katere stremimo je v nas samih. Torej je edini način, da pridemo do tega znanja pot, ki nam jo pokaže nekdo, ki že hodi uspešno po njej in nadgrajuje duhovno znanje, ki ga živi v materialnem svetu. Sploh ni pomembno kakšen je ta naš učitelj, pomembno je, da smo sposobni prenesti njegove interpretirane izkušnje v svoje materialno in duhovno življenje in da je za nas nadgradnja v smeri, ki jo potrebujemo in v skladu z načrtom, s katerim smo se rodili.

Lahko si postavimo naslednje vprašanje, ki ga ni mogoče »dokazati« niti zavrniti. Če je popolnost v nas samih, zakaj MI sami ne zmoremo biti popolni? Mogoče pa kljub vsemu SMO popolni, iz česar sledi, da je Bog povsod in tudi v nas lahko rečemo, da je vsak od nas BOG.

Lahko se vrtimo, obračamo besede, občutimo izkustva in nadgrajujemo. Vse to je življenje, vse to je spoznavanje življenja in Boga, ki je v nas okoli nas in povsod, kjer občutimo mir, harmonijo, kjer občutim nekaj, kar smo navajeni reči, da je to NIČ.

Morda pa je Bog nič? Morda je Bog v nič-u, v trenutku, ki sploh ni nič ampak je mir in tisto nekaj, ki je………….. popolno.