“Smrt je predvsem naša velika učiteljica življenja, saj nas vedno znova spominja in uči, da ne vemo ne dneva ne ure smrti in da je zaradi nje vsak trenutek enkraten, neponovljiv in dragocen,” opisujejo v Slovenskem društvu hospic.

“V  nas je temeljni prakonflikt. Želimo si živeti, pa vendar bo za vsakega izmed nas prišel čas, ko bomo umrli,” pravijo v Slovenskem društvu hospic. Pojasnjujejo, da je zato odnos do smrti tako zelo povezan z odnosom do življenja.

“Smrt je predvsem naša velika učiteljica življenja, saj nas vedno znova spominja in uči, da ne vemo ne dneva ne ure in da je zaradi nje vsak trenutek enkraten,  neponovljiv  in dragocen,” opisujejo. Ugotavljajo, da je naravno, da nas je strah neznanega, ko moramo izpuščati, ko nimamo več veliko nadzora, vpliva, ko ne vemo kaj se bo zgodilo, ko se moramo prepustiti, zaupati… 

Želijo si, da jih ne bo bolelo

Po njihovih opažanjih si ljudje, ki umirajo, zelo pogosto želijo ostati v svojem domačem okolju, med svojimi domačimi, prijatelji in njim pomembnimi osebami. Bolniki po njihovih izkušnjah izražajo željo, da bo poskrbljeno za njihovo fizično udobje, da jih ne bo bolelo, da ne bodo sami, pozabljeni, da ne bodo svojcem v breme, da bodo tudi njihovi bližnji dobili podporo, da bodo zmogli skrbeti zanje. 

V hospicu si prizadevao za to, da bi ljudje v ranljivem in zahtevnem obdobju življenja ohranjali svojo avtonomijo, integriteto in dostojanstvo in da  bi bile prepoznane, slišane in upoštevane njihove pravice, potrebe in želje. “Da ne bi prej doživeli socialne smrti pred fizično, temveč da bi lahko čim bolj polno in kakovostno živeli do konca.  Zato so vodilo naše oskrbe in podpore potrebe bolnika in njegovih svojcev,”dodajajo. 

Nekdo se sprijazni, nekdo ne

“Vsak človek  je edinstven in neponovljiv in  to se odraža tudi v procesu umiranja in izpuščanja življenja.  Ljudje imamo tako radi, da popredalčkamo stvari. Toda umiranje in smrt nas vedno znova spominjata na to, da je človek velika skrivnost in da v sebi skriva ogromno različnih potencialov in razsežnosti,” opisujejo v Slovenskem društvu hospic.

Pravijo, da vsak človek živi svojo zgodbo in se tudi z umiranjem spoprijema in sooča na njemu lasten, neponovljiv in edinstven način. Zato se lahko zgodi, da se nekdo, ki je živel 90 let, ne zmore sprijazniti s tem, da odhaja in na drugi strani mlada oseba, ki na vrhuncu življenja, zmore sprejeti dejstvo, da je prišel njen čas. Hospic si s svojim programi prizadeva, da bi  ljudje lahko dobili v obdobju poslavljanja od življenja,  najboljše kar lahko, kjerkoli že so. Doma, v bolnišnici, domu za starejše, v skladu z njihovimi potrebami.

“Ljudje, ki odhajajo nam sporočajo, da si prav vsak človek želi biti upoštevan v njegovi enkratnosti in neponovljivosti  ter da so najbolj pomembne stvari v življenju pogosto majhne in nematerialne,”opisujejo.  Vsak človek, ki so ga spoznali in jim je dovolil vstopiti v svoje življenje v času soočanja z napredovalo boleznijo, jim je prinesel kakšno novo spoznanje o vrednosti življenja, o pogumu, ki premaguje strahove in o tem, da je v življenju najbolj pomembna ljubezen.

Posebna skupina so otroci

Ena od pomembnih aktivnosti društva je tudi pomoč svojcem umirajočega in spremljanje še 13 mesecev po izgubi bližnjega. Kot pravi Robanova, se z njimi, predvsem z žalujočimi otroci, nihče ne ukvarja.“Tisti ljudje, ki imajo osebno izkušnjo s hospicem, dobro vedo, kako pomembna je 24 urna odzivnost  medicinske sestre, ki bo poskrbela za bolnika in svojce, pri čemer se bo povezala z vsemi akterji, od osebnega zdravnika, patronažne službe, ambulante za terapijo bolečine, do onkološkega inštituta in Centra za socialno delo, ki  lahko skupaj opolnomočijo ne le bolnika ampak celo družino,” opisujejo.

Posebej občutljiva skupina žalujočih so otroci, za katere v društvu vsako leto organizirajo tabor. Po besedah Robanove gre za usmerjene delavnice, na katerih strokovni sodelavci sodelujejo z otroki in so oblikovane z namenom podpore v žalovanju. “Da se žalujoči otroci srečajo z vrstniki, ki imajo podobno izkušnjo, da spoznajo, da imajo pravico biti veseli ali žalostni, ko tako čutijo, da imajo pravico žalovati na svoj način in so v tem tudi razumljeni,” pravijo.

Društvo podprete z SMS-om na 1919 in ključno besedo HOSPIC5, donacijo na naš TRR ali prispevate 0,5% dohodninskega davka.

Vir: www.zurnal24.si