Da bi razumeli smrt, moramo vedeti kaj je življenje! Da kakršnokoli življenje eksistira, da kakršnakoli oblika nasploh ..je..je potreben prostor. Vse kar je, vse kar obstaja, v vsem je "dimenzija prostora in tišine"!

Kako je Bog ustvaril človeka?
Tako, da je poleg zemeljskega prahu v njegove nosnice vdihnil ..dih življenja..! Sveto pismo pravi: "in tako je postal človek živa duša". Zemeljski prah ali če hočete prst vsebuje tudi vse sestavine, ki se elementarno nahajajo v človeku!!

Kaj je ta dih življenja, dih je zrak..prostor...

Torej prostor je tista vseprisotna nepojavna dimenzija, pa naj bo to v človeku med atomi ali pa med mikrodelci diamanta. Osnovni sestavni del vsake oblike vsakega tu prisotnega življenja je prostor, tista dimenzija, ki je od začetka do konca stvarstva!

Jaz sem alfa in omega začetek in konec.

In v tem prostoru od začetka do konca eksistirajo oblike, pa naj bodo to osončja ali pa planeti ali pa mi kot prebivalci enega od planetov, ali pa molekule, ki sestavljajo nas, itd. Prostor in tista tišina v prostoru, brezmejni mir, tisto naše notranje telo, ki ga razsvetljeni ljudje v popolnosti zaznavajo med meditacijo, je torej ..eno vseprisotno, nepojavno življenje, ki prežema vse kar je. In to je tisto življenje tista resnična naša narava naša bit s katero smo eno. Veliko ljudi to imenuje Bog, čeprav se v večini ne zavedajo resničnosti na katero ta beseda kaže!!

"Prah si in v prst se povrneš, duh (dih) pa se vrne k Bogu". Torej Duh ali pa tisti dih se vrne nazaj v dimenzijo prostora in tišine iz katere je tudi izšel. "Iz Boga sem izšel in v Boga se vračam".

Smrt sama, torej konec fizičnega telesa je za večino ljudi tista zadnja priložnost za duhovno preobrazbo, za spoznanje resničnosti. Tik preden naše fizično telo konča biti kot ena izmed milijarde minljivih oblik se še poslednjič odpre tisti prehod v duhovno resničnost. Še zadnjič imamo možnost spoznati resnico, da tisto kar je resnično, ne umre..naša resnična narava se namreč ne izgubi v gnitju.

Toda teh nekaj trenutkov za časa smrti je za večino ljudi premalo za spoznanje in zavedanje lastne resničnosti, saj nikoli v svojem življenju na Zemlji niso spoznali tisto kar je resnično pomembno.

"Duša , ki greši umre..gre v pekel..vice"!!
Za časa življenja na Zemlji imamo namreč poslanstvo in sicer spoznanje naše resnične narave..razsvetljenje!!

Večina neozaveščenih ljudi tako umre in tudi ob smrti zgreši še tisto zadnjo možnost za spoznanje duhovne resničnosti. Mnogi ljudje govorijo o tej obsmrtni izkušnji največkrat v primeru klinične smrti. Tudi moja lastna izkušnja je bila neverjetna lepota svetlobe in tiho prijetno vabilo...pridi!!

Kaj se torej zgodi, ko človek tudi ob tej zadnji možnosti ne spozna svoje lastne resničnosti v tem tunelu ali v tej svetlobi!!? Je to tista smrt duše, je to tisti pekel??

"Pridem hitro in plačilo moje z menoj, da povrnem vsakemu kakor je delo njegovo". Ko se v nas rojevajo spoznanja in zavedanja o naši resničnosti za časa življenja in ko doživimo razsvetljenje ali razodetje ali odrešenje od sveta mišljenja, je to tisto njegovo plačilo, ki pride z njim.

Ne glede na to kako globoko ste zakoreninjeni v svetu mišljenja in oblik, v vas je toliko tišine in tistega brezmejnega miru kot ga je v meni. V vas je toliko Boga kot ga je v meni. Razlika je samo v tem koliko se kdo od nas te resničnosti zaveda. Ko boste spoznali to resničnost bo to za vas absolutna svoboda.

Stanje, ki ga doživljamo po smrti našega telesa je isto kot stanje ki ga doživljamo med meditacijo, ko smo popolnoma zavestno navzoči v sedanjem trenutku zdaj in tukaj, ko v popolnosti zaznavamo samo tišino in prostor...naše notranje telo.

Veliko je citatov, ki so izhajali iz ust zavestne navzočnosti. Lao Tse, Budha...indijske sutre, Jezus...Nekaj sem jih uporabil tukaj iz Naukov Jezusa. Ko v besedah razsvetljenega človeka spoznate resnico, vas ta osvobodi. Dokler si besede iz zavestne nazočnosti razlagate tako in drugače in jih prepuščate mišljenju v obdelavo je to podobno kot bi hoteli popolnost umsko pretvoriti...izboljšati!