Piše: Gaja V. v novi Hani www.revija-hana.com

Danes je moj dan in vedno se na ta dan počutim praznično. Je dan mojega rojstva. Vsako leto se v meni prebudijo nova vprašanja in vedno, ampak res vedno, naredim analizo svojega življenja. Kaj sem naredila prav? Kaj narobe? Seveda so poti mojega življenja, ki bi jih še enkrat prehodila, ne da bi karkoli spremenila, nekatere bi samo malo spremenila, so pa tudi takšne, pri katerih si želim, da jih sploh ne bi bilo. Saj poznate tisto znamenito misel: »Če bi bila še enkrat mlada bi …«

Opazila sem, da se z leti spreminjam: postajam zrelejša, modrejša, prijaznejša, strpnejša in upam, da to opazijo tudi člani moje družine in moji prijatelji. Z leti sem postala samozavestnejša in ponosna na stvari, ki jih zmorem in znam. Vsako leto sem bolj povezana z naravo, vse bolj zdravo se prehranjujem in moje misli so vse bolj mirne in pozitivne.

Postala sem zadovoljna sama s sabo, ponosno sem sprejela svoje pomanjkljivosti in vsako leto spreminjam svoj pogled na življenje. Trenutno sem v fazi »živi in pusti živeti«, za kar sta mi še najbolj hvaležna mož in hči. Ne preganjam ju več z vprašanji: »Kje sta bila in kaj sta počela?«

Ker je to moj praznični dan, se moje misli izgubijo nekje v otroštvu, pri mami in očetu, sestrah in prijateljih iz mladih dni. V prav posebnem spominu so mi ostala praznovanja rojstnega dne iz otroških dni. Mama me je prebudila in mi z nežnim nasmehom voščila, me objela in mi povedala, da me ima rada – in vesela sem, da je tako tudi še danes. Nato sva skupaj okrasili stanovanje z raznobarvnimi baloni in pisanimi trakovi. Vedno sem imela lepo novo oblekico in pentljo v laseh. Obiskali so me prijatelji in vrhunec zabave je bila čokoladna torta s svečkami in seveda odpiranje daril.

Tudi pozneje, ko sem že odrasla, sem rada načrtovala in pripravljala svoja praznovanja za družino in prijatelje. Nekatera so bila umirjena in so se končala že kmalu po skupni večerji, nekatera pa so bila bolj živahna in smo jih zaključili šele v zgodnjih jutranjih urah. Tako kot se skozi leta spreminjam sama, tako se spreminjajo tudi moje želje in potrebe. Danes so moje želje in potrebe drugačne. In kako si želim praznovati danes? Danes si želim, da je moj dan namenjen meni in izpolnjevanju mojih želja. Zakaj? Zato, ker sem posebna, edinstvena in dragocena, tako kot ste vsi vi. Zato, ker vse leto namenjam svoje misli drugim, izpolnjujem njihove želje in ob tem kar nekako pozabljam nase.

Ko sem razmišljala, kaj želim početi, so me misli ponesle v prelepo Toskano, na prelepe zelene griče, kamnite hiše in njihove tržnice, kjer imajo prekrasno domače sadje vse od mandarin, kivijev, hrušk in jabolk, in kjer je vedno polno prijaznih, nasmejanih in sproščenih domačinov. Pri Italijanih sem vedno občudovala njihov iskrivi temperament in živahne medsebojne pogovore. Seveda nisem pozabila niti na njihove prijetne male kavarne in znani kapučino.

Kar vidim se, kako se grejem na toplem soncu, pijem kapučino in prisluhnem pojoči italijanski govorici domačinov. Mmm, sproščujoče, mar ne? Veliko bolje kot sedeti na domačem vrtu in streči svojo družino in prijatelje (čeprav imam družino in prijatelje srčno rada in naj mi ti ne zamerijo), pa vendar. Nekje že leta nazaj sem slišala, da je sprememba ključ modrosti. Morda je šele zdaj prišel moj čas, da preverim, ali je to res.

Ali pa si bom na ta poseben dan zaželela sprehoda po prelepih ozkih ulicah starega Pirana. Morda kavo na Tartinijevem trgu? Ne vem. Pustila bom, da me bo tokrat vodilo moje srce …

Se vam zdi, da mi bodo zamerili, moja družina ali moji prijatelji? Mislim, da ne. Ker vedo, da jih imam iskreno rada. In ker me imajo iskreno radi tudi oni, bodo razumeli.

Želim vam, da imate iskreno radi sebe in prisluhnete svojim potrebam in željam.

Pustite svojemu srcu, naj vas vodi, kajti srce vedno ve, katera pot v življenju je prava za vas.