NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 04-dec
  • Bolšji sejem starin

  • sreda 07-dec
  • Plečnikova Lectarija

  • četrtek 08-dec
  • Predstavitev knjige Biblija ljubezni 1.

  • sobota 10-dec
  • Praznično dogajanje v Ljubljani

  • sreda 14-dec
  • Božični koncerti festivala Ljubljana

  • nedelja 18-dec
  • Božični koncerti festivala Ljubljana

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Prepoznajmo radost v življenju   
    torek, 8. november 2022 @ 05:02 CET
    Uporabnik: Pozitivke

    Piše: Dr. Vojka Bole-Hribovšek

    Pred vrati je zima z dolgimi nočmi in s kratkimi dnevi, z dežjem, snegom, ledom, meglo, "plundro" in pogostejšim turobnim razpoloženjem. Vendar ne za vse med nami! Smučarji so že začeli sezono. Otroci komaj čakajo, da bodo delali snežene može in druge figure, se sankali in drsali.

    Pred nami pa so tudi prazniki, ko delamo načrte za prihajajoče leto in upamo, da bo boljše od poslavljajočega se. Vsak letni čas ima svoje prednosti in zima je v naravi čas počitka in nabiranja moči za novo življenje.

    Zima v srcu

    Ljudje smo prav tako del narave, čeprav bi včasih na to raje pozabili. Na nas vplivajo cikli letnih časov, lunine mene, menjavanje dneva in noči. Vemo, da se že rodimo ali kot "škrjančki", ki zgodaj vstajajo, zvečer pa jih hitro "zmanjka", ali kot "sove", ki lahko delajo pozno v noč, zato pa zjutraj težko vstajajo. Pred časom je bilo zelo popularno izračunavanje bioritmov, ki jih delijo na fizični, čustveni in intelektualni. Ker imajo različno dolge valove, se med seboj prepletajo v različnih vzorcih. Najbolje se počutimo in smo najbolj uspešni, kadar se nam vsi trije združijo na najvišji točki, obratno pa smo najslabše razpoloženi in najmanj učinkoviti, kadar so vsi trije na najnižji točki.

    Če pogledamo svoj osebni razvoj, lahko prav tako opazimo vzpone in padce. Vendar pa nekateri med nami ta nihanja bolje prenašajo kot drugi. Pri tem se prepletata vpliva genov, ki smo jih dobili ob spočetju, in vplivov okolja, ki nas je oblikovalo med odraščanjem. Pri tem imajo velik vpliv naša čustva in kako se odzivamo nanje. Večino tega se naučimo že v otroštvu, marsikaj pa lahko tudi zavestno postorimo na tem področju v kasnejših letih.

    Psihologi, ki se ukvarjajo z razvojem otrok, so ugotovili, da je najhujše, kar se otroku lahko zgodi, zanemarjanje, torej to, da se nihče ne zmeni zanj. To je hujše celo od različnih oblik nasilja, nad katerimi smo zgroženi, kadar pridejo v javnost. Gotovo ste že srečali otroka, ki je nagajal in zavestno tvegal kazen, samo da bi ga opazili in se ukvarjali z njim. Ljudje potrebujemo interakcijo z drugimi ljudmi, da bi se razvili v človeka z vsemi človeškimi značilnostmi. Če te možnosti nimamo, ostanemo "socialno in čustveno nepismeni" in se kasneje ne znamo vklopiti v družbo. Ne prepoznavamo, kaj se dogaja v drugih in ne znamo ustrezno reagirati.

    Podobne vzorce so opazili tudi pri živalih. Večini nam je najbolj blizu pes, kot žival, ki je v najtesnejši zvezi s človekom. Psički, ki gredo kmalu iz gnezda, in nimajo stika z drugimi psi, se ne naučijo "pasjega vedenja". V srečanjih z drugimi psi so ali preveč plašni ali pa agresivni in se stepejo tudi, kadar jim drugi psi ne dajo razloga za to. Mnogi lastniki psov ne vedo, da je večina pretepov med psi samo simbolična in da se boj takoj konča brez hujših posledic, ko premagani prizna poraz tako, da se uleže na hrbet ter s tem razkrije ranljive dele telesa. Zmagovalec se le postavi nadenj in ga kljub morebitnemu renčanju ne poškoduje. To je bil učinkovit ukrep, da se je kljub na videz nasilnemu vzpostavljanju hierarhije krdelo ohranilo, saj je skupina imela večjo možnost preživetja in vzreje mladičev kot posameznik. Psi, ki se tega niso naučili v mladosti, pa ne vedo, kako naj se "predajo" in s tem zaključijo boj ali pa predaje ne prepoznajo in napadajo še naprej ter poškodujejo drugega psa, ko bi morali že odnehati.

    Otroci, ki se doma ne naučijo prepoznavati svojih in tujih čustev, ker za to niso imeli možnosti, razvijejo moteče vzorce vedenja in se ne vključujejo dobro v družbo drugih otrok. Postanejo nepriljubljeni pretepači, ki se jim drugi raje izogibajo, ali pa se izolirajo in ostajajo izven skupin, kjer se nihče ne zmeni zanje, sami pa nimajo poguma in znanja, da bi se vključili v družbo. Sedanje okolje, ki že zelo zgodaj spodbuja tekmovalnost namesto sodelovanja, jim težave prav nič ne olajša. Povsod vidijo nevarnosti in so ves čas v stresu, uteho pa potem iščejo v družbeno nesprejemljivem, tveganem ali zdravju škodljivem vedenju. Če ne bomo kot posamezniki in družba kot celota ukrepali proti temu, bo tega čedalje več.

    Otroci pa tudi odrasli, ki ne poznajo občutka, da so sprejeti, slišani in razumljeni, izgubljajo vero v ljudi in sami vase. Bojijo se svojih čustev, saj ne znajo ravnati z njimi in so včasih pred njimi povsem nemočni. Ne znajo si pomagati iz žalosti in prizadetosti ali ohladiti jezo, da se ne razraste v neobvladljiv in uničevalen bes. Tako se rojeva nasilje v družinah in med mladimi. S takimi ljudmi je tudi zelo lahko manipulirati. Samo potrkate na njihova negativna čustva in jim najdete "grešnega kozla" zanje, pa so že sposobni storiti najhujša grozodejstva, kakršna so se in se še dogajajo na primer v vojnah ali terorističnih napadih. Zanje resnično lahko rečemo: "Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!"

    Pomladna otoplitev

    Vendar pa nas neugodne okoliščine, zaradi katerih se nismo naučili osnovnih družbenih spretnosti, med katerimi je ključno prav obvladovanje čustev, ne odvezujejo odgovornosti za svoja dejanja. Ljudje smo in imamo razum. Nismo samo nemočne lutke na vrvicah svojih čustev. Na nas je, da ga uporabimo. Priložnosti za učenje je veliko. Čeprav nam samo védenje o nečem pogosto ne zadošča, saj resnično obvladamo le tisto, kar smo preizkusili v praksi, pa nam že zavest, da to znanje obstaja in ga lahko najdemo v knjigah, na svetovnem spletu ali drugje, daje upanje. Enaindvajseto stoletje je stoletje informatike in psihologije. Toliko informacij, ki bi bile tako zelo dostopne velikim populacijam ljudi, nismo imeli še nikoli. Samo od nas samih je odvisno, kaj bomo naredili z njimi. Se bomo zaradi tičanja pred računalnikom še bolj zaprli pred drugimi, ali ga bomo uporabili, da poiščemo tiste podatke, do katerih prej nismo imeli dostopa?!

    Današnja družba je dvojna – po eni strani nas zapira med štiri stene in izolira v virtualni svet, po drugi strani pa nam omogoča, da poiščemo ljudi s podobnimi interesi in zanimanji ter navežemo stike, katerih sicer ne bi mogli. Moderna transportna sredstva nam omogočajo mobilnost, ki je bila pred stoletjem še nepredstavljiva. Hkrati pa nas prav to brez ustreznega predznanja lahko spravi v težave, saj potujemo v neznana okolja, v druge kulture, ki jih premalo poznamo, med ljudi, ki živijo in razmišljajo drugače od nas. Dokler je večina prebivalstva živela na vasi, kjer so se vsi poznali in živeli kot skupnost ter skrbeli drug za drugega, so bili ljudje bolj zaščiteni.

    Po drugi strani pa je bila takrat izločitev iz skupnosti skoraj enaka smrtni obsodbi. Zdaj se prav zaradi mobilnosti prebivalstva in bivanja v velikih mestih, kjer je manj pristnih povezav, družbene vezi trgajo, več je osamljenosti in čustvenega siromaštva, večja je ranljivost predvsem mladih, hkrati pa nas možnost odhajanja v nova okolja, lahko reši pred družbeno izključitvijo.

    Ljudje potrebujemo drug drugega in iz tega spoznanja so zrasla mnoga društva, gibanja, podporne skupine, formalne in neformalne oblike druženja ob umetnosti, športu, dobrodelnosti in podobnem. Samo poiskati jih je treba in se odpraviti med ljudi. Tudi če ne vemo, kako bi se jim približali, je dovolj, da jih nekaj časa samo opazujemo. Že s samim opazovanjem se bomo lahko veliko naučili na primer prepoznavati njihova čustva in kako se spopadajo s čustvenimi problemi tisti, ki so družbeno najbolj uspešni in priljubljeni. Tudi če nismo manekenka z naslovnice ali z mišicami obdarjeni in skladno grajeni mladenič, to ne pomeni, da smo brez vrednosti. S svojo zunanjostjo morda res hitro privabimo poglede, toda če je naše vedenje preveč zadržano ali odbijajoče, nam še tako lepa "embalaža" ne bo nič pomagala. Prvi vtis je pomemben, ni pa edino, kar vpliva na naše odnose.

    Prijazen nasmeh in "Dober dan!" je prav tako pomemben. Poglejmo ljudem v oči, dajmo jim vedeti, da smo jih opazili, da smo jih pripravljeni poslušati, jih razumeti in jim stati ob strani ter da nam nekaj pomenijo, pa se bomo sčasoma znašli na seznamu najbolj zaželenih sogovornikov. Naučimo se nanje gledati ne kot na grožnjo, ampak kot ljudi z enakimi skrbmi in težavami, s katerimi se spopadamo sami. V enem od svojih romanov je Dostojevski napisal, da imamo ljudi radi ne zaradi dobrega, ki so ga oni naredili nam, ampak zaradi dobrega, ki smo ga mi naredili njim. S tem se globoko strinjam, saj je to tudi moja izkušnja. So trenutki, ko potrebujemo pomoč, vendar pa so to hkrati večinoma tudi trenutki stiske, ki bi jih radi čim prej pozabili. Čeprav smo hvaležni, pa nas družba ljudi, ki so nam pomagali, lahko spominja tudi na našo nemoč in nekako se čutimo v podrejenem položaju, če nimamo možnosti, da bi uslugo vrnili. Po drugi strani pa nas razveseljuje občutek, da smo lahko nekomu pomagali, ga osrečili in da bo zaradi našega dejanja svet lepši in boljši. Daje nam gotovost, da lahko nekaj spremenimo, da nismo nemočni in da ima naše bivanje tu in zdaj namen in smisel.

    Dolgo mi je bilo nerodno prositi za uslugo, dokler nisem razumela, da je svet celota in da ni nujno, da vrnem uslugo prav tistemu in v enaki meri, kot sem jo prejela. Hvala Bogu, da je ne potrebuje! To ne pomeni, da nisem hvaležna zanjo! Seveda se bom zahvalila in izrazila priznanje za to, kar je storil zame. Bom pa to pozitivno, kar sem prejela, delila z drugim, ki mojo uslugo potrebuje. Znani so dobrotniki, ki so na primer kot študenti dobili štipendijo, ko so končali študij in se zaposlili ter zaslužili dovolj denarja, pa štipendirajo druge in jim tako omogočajo boljše življenje. Zdaj mi ni več težko prositi za pomoč, kadar jo potrebujem, ker vem, da se bom po svojih najboljših močeh odzvala drugim, ki me bodo prosili zanjo.

    Sončni človek

    Da razvijemo vse svoje potenciale, potrebujemo primerne učitelje. Prvi učitelji so že naši starši, ki skrbijo za nas v najnežnejšem otroštvu. V medsebojnem učinkovanju se naučimo prepoznavati obraze in njihove izraze, kaj pomeni zvok glasu in različni načini dotikanja. Njihova dejanja nas vznemirijo ali pomirijo in s tem tlakujejo nove povezave v možganih, po katerih se prenašajo živčni impulzi za občutke in dejanja. Pozitivne spodbude in pohvale nam razvijajo samozavest in občutek lastne vrednosti. Omejitve nas učijo, kako premagovati negativna čustva in odlagati zadovoljstvo, da dosežemo boljši rezultat. Ljudje, ki nimajo zaupanja vase in v druge ali življenje nasploh, ne verjamejo, da bi zadovoljstvo lahko dosegli tudi kasneje in si takoj vzamejo, kar lahko, ne glede na ceno, ki jo je treba plačati. Drugi z boljšimi izkušnjami pa zaupajo, da če ne bodo zadovoljstva dosegli ta hip, ga lahko tudi kasneje, morda še večjega.

    Tako ima zaupanje eno od ključnih vlog pri vzgoji otrok. Tisti otroci, ki zaupajo svojim vzgojiteljem, so bolj samozavestni in se znajo bolj postaviti zase ter manj nasedajo različnim manipulacijam, saj vedo, da se bodo lahko vedno obrnili na svoje skrbnike, kadar sami ne bodo znali razrešiti težave. Ko dovolj dozorijo, spoznajo, da morajo k medsebojnemu zaupanju prispevati tudi sami, s tem da se držijo dogovorov, da so odkriti in pošteni v svojih ravnanjih ter da znajo svoja dejanja prilagoditi možnostim. Prepoznavajo potrebe in stiske drugih in jim po svojih močeh pomagajo. So bolj optimistični in priljubljeni in lažje navezujejo stike. Vedo, da ni konec sveta, če se jim kdaj kaj ponesreči, in znajo poiskati vzroke za neuspeh ter se jim v prihodnje izogniti.

    Ne morem dovolj poudariti, kako pomembni za tak optimalen razvoj so ljudje, ki nas obdajajo, pa tudi širše okolje. Vsaka stroka ima bolj in manj uspešne delavce. V naših šolah kot povsod drugje se seveda najdejo tudi osebe, ki bi bile primernejše za kak drug poklic, vendar se velika večina trudi delati najbolje, kot vedo in znajo. Žalostno je, da nekateri starši, ki niso znali opraviti svoje roditeljske naloge v družini, to kasneje prenašajo na šolo ter za vse neuspehe svojih otrok krivijo učitelje in šolski sistem. Gotovo se komu od otrok kdaj zgodi tudi krivica. Vendar, namesto da takoj grozijo z inšpekcijami, izgubo službe in še čem drugim, kar ruši učiteljevo avtoriteto, bi bilo od staršev bolj modro, da bi otroka na takem primeru naučili, kako v umirjenem in prijateljskem vzdušju reševati zaplete. Saj veste: "Lepa beseda lepo mesto najde." Bolje je stvari pojasniti in razčistiti ozračje kot prilivati olja na ogenj že tako pregretih strasti.

    Kasneje v življenju se srečujemo tudi z drugimi vrstami učiteljev. V jogi na primer imamo guruja. V časih, ko ni bilo pisave ali pa je bila dostopna le peščici izobraženih, se je znanje prenašalo od učitelja na učenca ustno in v pristnem sožitju ter skupnem življenju. Navada je bila, da so učenci živeli z učiteljem pod isto streho in se tako učili tudi ob vsakdanjih dejavnostih. Učitelj ni sprejel kar kogar koli in učenec se je moral pokazati vrednega, da mu učitelj preda svoje znanje. Danes je seveda drugače in dobro je, da je znanje bolj ali manj na voljo vsem (vsaj v razvitih državah). Se pa zato izgublja pristni stik med učiteljem in učencem. Učitelji zdaj poučujejo v pogosto prenatrpanih razredih in več razredov v enem dnevu, tako da se vsak dan srečujejo z množico učencev in je zato bolj oseben pristop pogosto otežen, če ne celo nemogoč. Učitelji so prisiljeni "prodajati" znanje, ne več modrosti, ki so si jo pridobili z lastnimi življenjskimi izkušnjami.

    Vendar pa so vedno bili in so še vedno ljudje, ki so pripravljeni deliti svojo modrost in širiti znanje, pridobljeno v tisočletjih človeškega razvoja. Ti si zares zaslužijo ime Učitelji. Prepoznamo jih po njihovem pozitivnem odnosu do učencev in do sveta kot celote. Govorijo nam o miru, ljubezni, razumevanju in spoštovanju vsega živega ter tako tudi sami delujejo. Spoštujejo vse rase, narode, religije in delujejo v dobro vsega človeštva. V njihovih besedah ni obsojanja, temveč razumevanje, da delamo napake iz neznanja. Ob njih se počutimo, kot bi nas obsijalo toplo sonce. Trudijo se za naš razvoj in nam kažejo pot do večje skladnosti s samimi seboj in v odnosih z drugimi. Poudarjajo obče človeške vrednote ter našo odgovornost za svoja ravnanja in njihove posledice.

    Če jim znamo prisluhniti in se učiti od njih, se nam življenje spremeni na bolje - ne sicer v enem samem dnevu, saj je človeški razvoj proces, ki traja vse življenje. Napredek pod njihovim vodstvom je za naš zahodnjaški okus morda počasen, je pa zanesljiv in trajen. Ne verjemite tistim, ki vam obljubljajo večno srečo že čez vikend! Čarobne palčke, ki bi nam z enim samim dotikom rešila vse življenjske probleme, ni! Učitelj nas usposobi, da se znamo bolje spopadati s težavami in jih razreševati v dobro čim večjega kroga ljudi. Njegova naloga ni, da nas zaziblje v rožnate sanje, ampak da nam pomaga psihično odrasti in prevzeti odgovornost zase in za svojo okolico. Samo taki zreli ljudje bodo znali na nove generacije prenašati modrost in jih naučiti, kako zagotoviti preživetje Zemlje in človeštva na njej.

    Društva Joga v vsakdanjem življenju so v vseh večjih krajih v Sloveniji, vadba pa poteka tudi v mnogih manjših krajih. Organiziramo tudi predavanja in mednarodne seminarje pod vodstvom ustanovitelja sistema Joga v vsakdanjem življenju, Nj. Sv. Mahamandalešvarja Paramhanse Swamija Maheshwaranande - Svamidžija. Informacije o sistemu in dejavnostih, ki so z njim povezane, so na mednarodni spletni strani: www.yogaindailylife.org. Podatke o društvih in vadbi v Sloveniji najdete na spletni strani: www.joga-v-vsakdanjem-zivljenju.org, za Ljubljano pa tudi na www.joga-ljubljana.org.

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.yogaindailylife.org
  • www.joga-v-vsakdanjem-z...
  • www.joga-ljubljana.org
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * Osebna rast in odnosi

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Prepoznajmo radost v življenju | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2022 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 2,51 seconds