Tako kot nanje gledamo, takšne jih doživljamo

Pred časom sem se želela lotiti večjega projekta, njegova izpeljava pa je bila v veliki meri odvisna od sodelovanja znane Slovenke. Gospo sem poznala samo iz medijev, osebno pa se nisva nikoli srečali. Moje mnenje o njej ni bilo ne vem kako bleščeče. Zdela se mi je nezrela, afektirana, malo zmedena, njen nastop pred javnostjo pa neiskren. Vendar je imela povezave, ki sem jih za projekt potrebovala.

Zato sem si več kot tri tedne zelo prizadevala, da bi prišla v stik z njo. Obrnila sem se na vse možne naslove, pisala sporočila, puščala svoje kontaktne podatke, a brez uspeha. Ko mi po več kot treh tednih ni uspelo vzpostaviti osebnega kontakta, sem misel na projekt opustila in se lotila nečesa drugega.

Približno dva meseca kasneje je zazvonil telefon. Ko sem se javila, sem zaslišala, kako se mi osebno, z imenom in priimkov predstavlja ta ista gospa. Moje presenečenje je bilo popolno. Klicala me je, ker je želela moje svetovanje. Tega, da sem jo iskala, ni mogla vedeti in prepričana sem, da še danes ne ve. Klic se je razvil v polurni pogovor, ki je bil z njene strani zelo oseben. Čeprav se z ljudmi dnevno pogovarjam osebne stvari, me je presenetilo, da je gospa v prvem telefonskem pogovoru toliko povedala o sebi. Navsezadnje gre za osebo, ki je medijsko izpostavljena, jaz pa zanjo nekdo, s katerim se nikoli prej ni srečala ali pogovarjala.

Kakorkoli že, po pol ure je gospa izrazila zadovoljstvo, potrdila termin in obljubila, da mi bo v kratkem sporočila podatke, ki sem jih še potrebovala. A se je izkazalo, da je bil to do danes najin prvi in zadnji pogovor. Kljub temu mi bo najbrž za vedno ostal v spominu, ker mi je odprl oči glede nečesa zelo pomembnega: Tako kot na nekoga gledamo, takšnega ga doživimo. Ali z drugimi besedami: sami krojimo izkušnjo, ki jo bomo z nekom imeli.

To kar mislimo, da lahko od nekoga pričakujemo, bo tisto, kar bomo s tem človekom doživeli. Gospa iz moje izkušnje je nekomu hči, sestra, žena, mama, sodelavka, prijateljica,…Ti ljudje jo verjetno poznajo drugače kot jo jaz, gledajo nanjo drugače kot sem gledala jaz in imajo z njo drugačne izkušnje kot je bila moja. Imela sem jo za neresno in nezanesljivo in jo takšno tudi doživela.

Ampak kako, da me je gospa poklicala sama, dva meseca po tem, ko sem se tri tedne trudila priti v stik z njo. Naključje? Jaz v naključja ne verjamem. Življenje naju je povezalo zaradi njegovega zakona, ki pravi, da ima naša pozornost moč, da privlači. Kot magnet. Ker sem gospe tri tedne namenjala svojo intenzivno pozornost, sem jo na nek način pritegnila v svoje življenje. Izkušnja, ki sem jo z njo doživela, pa se je popolnoma ujemala s predstavo, ki sem jo takrat o njej imela.

Zato sploh ni vseeno, kaj si mislimo o drugih. Če jim posvečamo veliko svoje pozornosti, je zelo modro, da se potrudimo v njih videti dobro. Dokler ne moremo videti nič dobrega, pa jim ne posvečajmo pozornosti. Kajti ko namenjamo dosti pozornosti nekomu, pri katerem ne vidimo nič dobrega, delamo na tem, da bomo z njim imeli izkušnjo, ki bo takšna, da v njej ne bomo videli nič dobrega.

Srečno.

Mateja Kunc

www.IzaQ.si