NE ZAMUDITE  


 Rubrike  

 Zanimivo  


 Bodi obveščen ? 

Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah lahko dobivaš tudi na dom.


Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.


 Ne spreglejte  


 SVET POEZIJE  

Klikni sliko za vstop v svet poezije.


 Aktualno  


 Mesečni koledar  
Dogodki te strani

nedelja 31-mar
  • Razširjeni vid

  • ponedeljek 01-apr
  • Spekter. 70 let Zbirke UGM

  • sreda 03-apr
  • 22. PRO PR konferenca: vodenje v komunikaciji
  • Znebite se svojih starih telefonov in tablic
  • Med naravo in kulturo

  • sobota 06-apr
  • Veganski golaž na Čistilni akciji ČS Polje

  • nedelja 07-apr
  • Polna luna

  • sreda 10-apr
  • Človek in čas

  • petek 12-apr
  • Mikis Theodorakis: Grk Zorba

  • nedelja 14-apr
  • Razširjeni vid

  • sreda 17-apr
  • Znanja in veščine za uspešno vodenje prostovoljcev
  • Razstava interspace

  • petek 19-apr
  • Ingmar Bergman: Prizori iz zakonskega življenja

  • sobota 20-apr
  • Plečnikova Lectarija

  • sreda 24-apr
  • Zoh Amba »Bhakti«

  •   Več o dogodkih  
    Preglej vse dogodke v tem letu


    Življenje z dolarjem na dan   
    ponedeljek, 22. december 2014 @ 05:02 CET
    Uporabnik: Pozitivke

    S Tomom Nazariom se je pogovarjal Neils Bos

    Ocenjuje se, da več kot milijarda ljudi po vsem svetu – sedmina prebivalstva planeta – živi z dolarjem na dan ali celo manj. Mnogi v bogatih državah težko dojamejo to osupljivo dejstvo, toda takšna je neizpodbitna resničnost za številne prebivalce držav v razvoju. Svet se premalo zaveda te globalne neenakosti, vidnejših prizadevanj, da bi jo odpravili, pa ni, zato je neprofitna organizacija The Forgotten International poslala fotoporočevalce po vsem svetu, da dokumentirajo življenje najrevnejših na planetu.ž

    Izsledki tega potovanja so zbrani v knjigi Living on a Dollar a Day: The Lives and Faces of the World's Poor (Življenje z dolarjem na dan: življenja in obrazi revnih). Avtor knjige ter ustanovitelj in predsednik organizacije The Forgotten International je odvetnik, zagovornik pravic otrok in profesor prava Thomas Nazario. Prepričljive fotografije v knjigi Living on a Dollar a Day je posnel fotoporočevalec in prejemnik Pulitzerjeve nagrade Renée C. Byer.

    Share International: Kakšna je bila osnovna zamisel v ozadju knjige Living on a Dollar a Day in kaj je potegnila za seboj?
    Tom Nazario: Zamisel je preprosta. Osebno menim, da porabimo vse preveč časa za govorjenje o bogataših, zvezdah, slavnih in lepih ljudeh, premalo pa o skoraj tretjini prebivalstva sveta, ki živi z manj kot dolarjem na dan ali manj ko dvema dolarjema na dan. Milijarde ljudi so – po mojem mnenju – v veliki meri prezrte. Zanje se zmenimo le v času krize, na primer ob izbruhu vojne ali ko jih prizadene naravna katastrofa, drugače pa smo že povsem sprejeli dejstvo, da ljudje umirajo zaradi revščine, da veliko ljudi živi v revščini in da ne storimo dovolj, da bi jim pomagali iz revščine. Želel sem usmeriti več svetovne pozornosti k temu delu človeške družine, zato smo ustvarili to knjigo, ki vsebuje tako čudovite kot tudi srce parajoče fotografije in pripoveduje zgodbo o revnih prebivalcih sveta.

    S. I.: Načrtujete tudi dokumentarec?
    T. N.: Da, pravkar ga pripravljamo. Ko smo po svetu poslali fotografe, jih je spremljal naš kamerman. Zato imamo veliko videoposnetkov krajev, ki smo jih obiskali. Za potrebe te knjige smo odšli v 10 držav na štirih celinah, njena izdelava pa je trajala tri leta in pol. Upamo, da bo dokumentarec končan naslednje leto [2015]. Upamo tudi, da bo pritegnil pozornost.

    S. I.: Ali revščina prizadene vse revne dele družbe na enak način?
    T. N.: Menim, da je odgovor na to pritrdilen, vsaj v zelo veliki meri. Vendar pa ne vpliva enako na ženske in otroke. Moški se lažje izkopljejo iz revščine kot ženske. Prav tako so moški pogosteje vzrok revščine kot ženske. Obstajajo moški, ki zlorabljajo svoje žene ali jih zapustijo zaradi drugih. V nekaterih delih Afrike ni nič nenavadnega, da ima moški tri ali štiri žene, pri tem pa na kakšno preprosto pozabi in njene otroke potisne na stran. To je eden od razlogov, zakaj naša organizacija – podobno kot mnoge velike organizacije po svetu – poskušajo financirati ženske in otroke v drugačnem razmerju. Med ljudmi, ki živijo z manj kot dolarjem na dan, je med njimi 60 odstotkov žensk in deklet. Revščina jih torej nesorazmerno prizadene, zato jim je verjetno treba nesorazmerno pomagati.

    S. I.: Dalajlama je napisal predgovor k vaši knjigi. Lahko poveste kaj več o njegovem sodelovanju v tem projektu?
    T. N.: Dalajlamo poznam že od leta 1999. Od njega sem se veliko naučil, tako s poslušanjem kot z opazovanjem. Ta knjiga v veliki meri govori o sočutju, Dalajlama pa je Buda sočutja. Gre za skrb za druge in nudenje pomoči, ko lahko to storimo. V knjigi je veliko vsebine, ki ljudi spodbujajo k temu. Dalajlama verjame, da obstajata dve ravni sočutja, ena je ta, da ste preprosto prijetni in spoštljivi do drugih. Ste vključujoči, ne delate razlik. Ste prijazni. Druga raven sočutja pa je še stopnico višje, ko dejansko ukrepate, da bi drugim olajšali trpljenje, v idealnem primeru trpljenje tujcev. To je zelo visoka raven sočutja. V svojem življenju in delu sem se osredotočal predvsem na pomoč otrokom tukaj v Združenih državah ter seveda na pomoč prijateljem in družini, toda nikdar nisem stopil iz teh okvirov in pomagal popolnim tujcem, vsaj ne v zadostni meri. Zato sem se po pogovoru z njegovo svetostjo odločil, da mora moja fundacija storiti natanko to: pomagati ljudem, ki jih nismo še nikdar srečali in ki jim morda nihče drug ne pomaga.

    S. I.: Mnogi imajo napačne predstave o življenju revnih. Ali lahko navedete nekatere od teh zmot in opišete, kako so povezane s tem, kar ste videli in izkusili med svojimi obiski?
    T. N.: Menim, da so takšne zmotne predstave tri. Ena od njih je prepričanje, da ljudje, ki živijo v revščini, ne vedo, kako priti iz revščine; da so preveč nevedni ali da si preprosto ne znajo pomagati. Druga velika zmota je mišljenje, da so revni ljudje leni, da so siromašni zato, ker preprosto ne delajo ali ne delajo dovolj. Tretje napačno prepričanje pa je to, da so revni ljudje v splošnem nesrečni, zelo žalostni in ali celo depresivni. Čeprav je v vsem tem tudi zrno resnice, sem prepričan, da so takšna prepričanja v splošnem zmotna. Menim, da večina revnih ljudi precej dobro ve, kako bi se lahko rešili revščine, vendar nimajo nobenega načina, da bi to dosegli. Pogosto mislimo, da smo najpametnejši, in ustvarjamo sisteme, ki ne delujejo tako dobro, kot smo upali, da bodo. Veliko bi pomagalo, če bi se pogovorili s temi ljudmi in jih vključili v proces blaženja revščine, še zlasti, če jim želimo pomagati izboljšati življenje. Ugotovili smo tudi, da mnogi od najrevnejših ljudi na svetu neprestano delajo.

    Morda za to ne prejemajo plačila, toda preživetje je že samo zase ogromno delo. Vsak dan porabijo ure in ure samo za to, da otrokom prinesejo čisto pitno vodo ali da se spopadajo s spremembami vremena ali boleznimi. V svojih prizadevanjih, da bi našli delo, ki bi v gospodinjstvo prineslo vsaj majhen prihodek, so zelo iznajdljivi. Menim, da to še zlasti velja za ženske. Na nobenem od svojih potovanj še nisem naletel na leno žensko. Delajo neprestano, od 6. ure zjutraj do 10. ali 11. ure zvečer, in to samo zato, da jim uspe nahraniti otroke in se obdržati nad gladino. Kar se pa tiče žalosti – čeprav najrevnejši ljudje na svetu nimajo skoraj ničesar, so relativno srečni, vsaj zdijo se takšni. Veliko se presmejijo, zelo uživajo v preprostih stvareh, njihovi otroci izdelujejo igrače in si izmišljajo igre, da jim mine čas in da uživajo v življenju.

    S. I.: Kaj se vam je na potovanju najbolj vtisnilo v spomin?
    T. N.: Na potovanjih smo obiskali okrog 45 družin, ki se spopadajo z revščino. Naj vam povem dve zgodbi, ki sta si na nek način nasprotni. Ena govori o ženski, ki smo jo srečali v Indiji. Ima pet otrok in živijo v globoki revščini. Vsak dan znova se je borila, da bi priskrbela dovolj hrane za otroke, toda ker je bilo to pogosto težko, se je na koncu odločila, da zadnjega otroka ne bo hranila. Ta otrok je bil star dve leti in pol, za jesti pa ni dobil skoraj ničesar. Pri dveh letih in pol je deklica tehtala le tri kilograme in pol in je bila grozljivo podhranjena. Toda ženska jo je uporabila za beračenje. Deklico je nosila pod roko in jo kazala drugim – kot sredstvo za beračenje. Otroka je celo dajala v najem drugim beračem, da so jo lahko tudi ti uporabili za izvabljanje sočutja iz ljudi ter zbrali več miloščine.

    Precej težko nam je bilo to fotografirati in napisati zgodbo. To deklico smo rešili. Odpeljali smo jo na kliniko in vključili v program prehrane, tako da je danes živa ni zdrava. Slišali smo že, da se takšne stvari dogajajo, vendar tega do takrat še nismo videli tako od blizu. Druga oseba, ki jo resnično nosim v svojem srcu, je gospod, ki smo ga srečali v Peruju. Ime mu je Miguel Rodriguez in njegova zgodba je na hrbtni strani knjige. Nanj gledamo kot na junaka. Po poklicu je psihiater in pripada perujskemu srednjemu sloju. Imel je šestmesečnega sina, ki je zbolel. Odpeljal ga je v bolnišnico, toda po treh dnevih je otrok umrl. Ko je zapuščal bolnišnico, je srečal dva majhna otroka, ki sta živela na ulici. Bila sta oblečena v cunje, njuna družina ju je zapustila. Na svetu je 59 milijonov otrok, ki živijo na ulicah. Gledal je otroka in si rekel: "Zakaj ni Bog vzel katerega od teh otrok namesto mojega?" Nato je odšel domov in ko je po pogrebu legel v posteljo, se mu je v sanjah prikazal sin in mu dejal: "Oče, to je nepravilen odnos do življenja. Vsako življenje je dragoceno. Ti otroci si zaslužijo prav toliko ljubezni in skrbi kot jaz." S temi besedami v mislih je Miguel pripravil nekaj hrane in začel hraniti otroke na ulici. Na koncu je prodal vse svoje imetje, vzel ves denar in zapustil Limo v Peruju, se odselil na obrobje mesta ter zgradil sirotišnico za pozabljene otroke. Danes v svoji sirotišnici skrbi za več kot 1.000 otrok. Zgradil je bivališča, šolo in kliniko, otroci pa ga imajo neizmerno radi.

    Po vsem svetu smo srečali veliko ljubečih posameznikov, za katere sploh ne vemo, da obstajajo, dokler se ne ustavimo in pogovorimo z ljudmi, ki jih sicer pogosto popolnoma prezremo.

    S. I.: Kakšno je vaše upanje za prihodnost glede tistih, ki "živijo z dolarjem na dan"?
    T. N.: Veste, stvari se izboljšujejo. Pred 35 leti je vsak dan umrlo 40.000 otrok mlajših od pet let, in to preprosto zato, ker so bili preveč revni, da bi lahko živeli. Niso imeli čiste vode ali dovolj hrane, niso dobili cepiv, niso imeli popolnoma nobene zdravstvene oskrbe, zato so preprosto umrli. Danes ta številka znaša 19.000 na dan, v veliki meri zaradi prizadevanj Združenih narodov in nekaterih velikih fundacij, kot je fundacija Billa in Melinde Gates. Napredek je torej velik. Želim si, da bi se ta napredek nadaljeval, kajti 19.000 na dan je še vedno veliko preveč. In tukaj so šteti samo majhni otroci.

    Če štejemo še starejše otroke in odrasle, ki umirajo zaradi revščine, je številka astronomska. Nesprejemljivo je, da 1,1 milijarde ljudi živi z manj kot dolarjem na dan, obenem pa je na svetu 1.600 milijarderjev. Prepad med bogatimi in revnimi je preprosto nemoralen, še zlasti zato, ker mnogi od bogatih ne podarijo kaj dosti svojega denarja ali pa ga dajo za projekte, ki bolj koristijo njim samim kot pa drugim. To moramo spremeniti, potrebujemo več ljudi, kot sta Bill Gates in Warren Buffet ter drugi, ki jim je mar za ljudi, ki nimajo ničesar. In moj nasvet srednjemu razredu je preprost: preden zapustite ta planet, razmislite o tem, da bi storili kaj za druge. Vsi smo odgovorni za to, da postane planet zaradi našega delovanja vsaj malo boljši. In za to nam ni treba biti milijonar ali milijarder. Še več, ni vam treba po svetu, da bi pomagali – pojdite le okrog vogala in poiščite nekoga, ki potrebuje pomoč. Če bi vsakdo kaj prispeval, bi bil svet veliko boljši.

    Več informacij o organizaciji The Forgotten International in knjigi Living on a Dollar a Day: The Lives and Faces of the World's Poor najdete na spletnem mestu www.theforgottenintl.org.

    Neils Bos je sodelavec Share Internationala in živi na Nizozemskem.

    Neils Bos je intervjuval Toma Nazaria za Share International.
    Vir: share-international

      
     
    | More




    Sorodne povezave
  • www.theforgottenintl.org
  • share-international
  • Več od avtorja Pozitivke
  • Več s področja * sociala

  • Dodatne možnosti
  • Pošlji članek prijatelju po e-pošti
  • Za tisk prijazna stran
  • Slabovidnim prijazna stran

  • Trackback

    Trackback URL for this entry: http://www.pozitivke.net/trackback.php/Zivljenje-Dolar-Dan-Napredek

    No trackback comments for this entry.
    Življenje z dolarjem na dan | 0 komentarjev. | Nov uporabnik
     

    Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.


    Na vrh (začetne) strani
     Copyright © 2024 www.pozitivke.net
     Vsa naša koda pripada vam.
    Powered By GeekLog 
    Page created in 0,46 seconds