Piše: Špela Vodopivec v novi Vivi www.viva.si

Bliža se marec 2009, ko naj bi EU - po desetih letih prerekanj - naposled naredila velik korak proti opustitvi krutosti do živali v kozmetični industriji. Februarja 2003 je bila sprejeta evropska direktiva, ki obsega številna pravila o testiranju kozmetičnih izdelkov. Od septembra 2004 sta v EU v veljavi prepoved testiranja končnih izdelkov na živalih ter prepoved trženja kozmetičnih izdelkov in sestavin, testiranih na živalih zunaj EU, za katere v EU obstajajo alternativne metode.

Dodati je treba, da pod alternativne metode ne sodijo le testi, ki jih ne opravljajo na živalih, temveč tudi tisti, ki omilijo in zmanjšajo potrebo po testiranju na živalih, zato aktivisti za zaščito živali opozarjajo, da tudi ta zakon ni popoln.

Septembra 2009 naj bi stopili v veljavo prepoved testiranja kozmetičnih sestavin na živalih v EU ter prepoved trženja kozmetičnih izdelkov in sestavin, testiranih na živalih, za večino testov, ne glede na to, ali je na voljo alternativno neživalsko testiranje ali ne. Izjeme bodo dovoljene pri treh testih na živalih, ki sodijo pod okrilje direktive o nevarnih snoveh; te izdelke bo dovoljeno tržiti do leta 2013.

Aktivisti za zaščito živali radi poudarjajo, da noben zakon ne zahteva testiranja kozmetičnih izdelkov na živalih. Do ostrih razprav prihaja tudi pri vprašanju resničnosti trditev na izdelkih, ki so označeni z napisom "Izdelek ni testiran na živalih". Podjetja, ki svojih končnih izdelkov ali formul resda ne testirajo na živalih, namreč še vedno lahko testirajo posamezne sestavine izdelkov, česar pa ta izjava ne pojasnjuje, poleg tega sestavine lahko testirajo tudi njihovi dobavitelji.

Kozmetične izdelke in izdelke za osebno nego običajno testirajo na živalih z namenom, da bi tako dokazali njihovo varnost. Toda četudi so rezultati pozitivni, to še ni jamstvo, da ne bo prišlo neželenih učinkov pri ljudeh, poleg tega ne vemo, ali so rezultati "zelo pozitivni" - ali le še sprejemljivi. Živali in ljudje imamo namreč različno presnovo in zgradbo kože, poleg tega je ena snov lahko za eno živalsko vrsto strupena in za drugo ne. Med živalmi, ki jih uporabljajo za testiranje kozmetike, so najpogostejši morski prašički, zajci, miši, podgane in psi, neredko pa uporabljajo tudi mačke, ptiče in primate.

Glavni tipi testiranja kozmetike na živalih so:
- testiranje na toksičnost: izdelke, kot je belilo ali rdečilo za ustnice, na silo potiskajo v usta skupine živali, običajno miši ali podgan, dokler jih 50 odstotkov ne pogine.
- testiranje na draženje oči: izdelke, kot so šamponi in laki za lase, pršijo ali kapljajo v oči zajcev pri zavesti, pri čemer jim oči držijo odprte s ščipalkami (živalske žleze solznice so zasnovane tako, da ne morejo sprati takšnih snovi). To traja nekaj dni, dokler ne ugotovijo, ali je oko poškodovano.
- testiranje na občutljivost kože ali draženje: izdelke, kot so dezodoranti in kreme, nanašajo na obrito kožo živali, običajno morskih prašičkov ali zajcev.

Po mnenju nekaterih strokovnjakov kozmetična industrija pozna dovolj učinkovitih sestavin, da ne bi več potrebovali testiranja na živalih. Podjetja, ki želijo ustvariti nove izdelke, lahko uporabijo preizkušene sestavine in končni izdelek testirajo z alternativnimi metodami, denimo na celičnih in tkivnih kulturah, z računalniškimi modeli in oceno kemičnih lastnosti snovi. Te metode je možno uporabljati tudi v zgodnejših fazah razvoja izdelka in s tem omejiti tako število kot grozovitost testov na živalih. Kadar obstaja dovolj dokazov o neškodljivosti snovi, se lahko za testiranje manjših in specifičnih vprašanj draženja javijo ljudje prostovoljci.

Testiranje na živalih v kozmetični industriji je le del krutosti, ki jo živali trpijo za lepoto in higieno ljudi. Tu so namreč še kozmetične sestavine živalskega porekla, ki iz klavnic pridejo v naše kreme, mila in druge izdelke. Prefinjene in nadvse zaželene sestavine za "ohranjanje mladosti", kot sta kolagen in elastin, so nemalokrat živalskega izvora, čeprav obstajajo alternativni viri. Mednje sodijo ambra (dišeča snov iz črevesa kita glavača), alantoin (pridobivajo ga iz krav - za kreme in losjone), keratin (pridobivajo ga iz zmletih rogov, parkljev, perja in dlak različnih živali - za šampone, prelive za lase ipd.), mošusovo olje (boleče ga pridobivajo iz genitalij mošusnega jelena, bobra, pižmovke, cibetovke in vidre), RNA (ribonukleinska kislina, pridobivajo jo iz klavniških ostankov - za proteinske šampone in kozmetiko) in polipeptidni proteini iz placente (pridobivajo jih iz maternic zaklanih živali - za kreme, šampone, maske ipd.)

Evropska komisija je sprejela smernice, na temelju katerih morajo kozmetična podjetja potrošnikom neposredno posredovati dodatne informacije o svojih izdelkih. Proizvajalec mora na embalaži izdelka obvezno zapisati svoj naslov, telefonsko številko ali spletno stran, kamor lahko pokliče ali piše potrošnik, ki želi dobiti več informacij o posameznem izdelku. Proizvajalci morajo potrošnikom na njihovo zahtevo dati informacije o lastnostih izdelka, njegovi pravilni rabi, neželenih učinkih, sestavi in pakiranju. Naloga posameznih držav članic EU je nadzor nad izvajanjem priporočil. Kozmetična industrija je za boljše seznanjanje potrošnikov postavila spletno stran v 21 jezikih http://www.european-cosmetics.info, kjer so dostopni kontaktni podatki kozmetičnih podjetij, ki ponujajo izdelke na trgih EU, a tudi ustanov, pristojnih za to področje. Vsebina je na voljo tudi v slovenščini.

Špela Vodopivec