Kako se počuti klavec, ki vzame vsak dan na stotine življenj?

Nuša Skala, dežurna novinarka 24ur: 
Če danes beseda nanese na moje otroštvo, mama ponosno pove, da sem imela že v ranih letih posebno sočutje do živali. Te, pravi, so me zanimale bolj kot ljudje. Živalsko meso mi nikoli ni dišalo, nisem ga marala, že preden sem se zavedala njegovega izvora.

Ko pa sem nekega dne na kmetiji videla »koline«, sem imela še en razlog več, da se odpovem prehranjevanju z mesom. Med vrstniki in prijatelji nisem poznala nikogar z enakim prepričanjem, a me to ni motilo.

Težje je bilo doma, kjer sem edina zavračala meso, kar je družina težko sprejemala. Nekega dne, ko smo bili na obisku pri starih starših, je mama, medtem ko smo se otroci igrali v sosednji sobi, pripovedovala, kako je zjutraj pripravila svinjske možgane in jih vmešala v jajčno omleto, da bi prikrila okus. Seveda je mislila, da ne slišim, a njene besede imam v živem spominu še danes.

V osnovni šoli sem pripravila velik plakat, na katerega sem zapisala razloge, zakaj ne jesti mesa. Najbolj všeč mi je bila misel Georga Bernarda Shawa: «Živali so moji prijatelji – prijateljev ne jem!« Ponosno sem jo uporabljala, ko je beseda nanesla na pogovor o mesni prehrani in v srednji šoli na to temo napisala tudi seminarsko nalogo. Lakto-ovo vegetarijanka sem še danes. Mesa nisem nikoli nadomeščala s sojo in podobnimi dodatki.

Pa nisem imela nikoli zdravstvenih težav, krvna slika pa je bila vedno odlična. Normalno sem donosila in dojila svojega otroka in komaj čakam, da vidim, če je po meni podedoval tudi »brezmesne« gene. Odraslemu človeku je težko soliti pamet in pridigati o nečem, kar počne že celo življenje, zato se v globlje pogovore o vegetarijanstvu nerada spuščam, ker imam občutek, da bi prej kot k isti poti privedli do prepira.

Svojega otroka bom zato poskušala vzgajati v duhu svojega prepričanja, končno odločitev o tem, kaj bo jedel, pa si bo izoblikoval sam. Pred leti sem delala intervju z eno od članic Društva proti mučenju živali, ki je med drugim podprla moje sume o delu v klavnicah. Če bi te imele steklene stene, bi se število vsejedcev prav gotovo drastično zmanjšalo.

Po mojem mnenju se v medijih premalo govori o nehumanem ubijanju živali. Če se že v vse vtaknemo, bi se novinarji morali tudi v to! Zamerim si, da nisem dovolj močna niti, da bi stala pred klavnico, kaj šele, da bi si upala stopiti vanjo. Velikokrat razmišljam o tem, kakšni ljudje delajo v teh prostorih. So res prisiljeni v takšno delo, ker je to družinska tradicija?

Morda, ker drugega dela ne dobijo? Predstavljam si, kako dobro se počuti gradbenik, ko zgradi hišo, pa zdravnik, ki povrne življenje, šivilja, ki zakrpa luknje v žepih, pilot, ki poskrbi, da potniki srečno prispejo na cilj ... Kako se počuti klavec, ki vzame vsak dan na stotine življenj?

K mojemu zdravju je pripomoglo tudi vegetarijanstvo

Barbara Furman, novinarka Radia Štajerski val:

Bilo je pred petimi leti, ko smo se s prijatelji odpravili na enomesečno potepanje v mistično Indijo. Prvih nekaj dni smo preživeli v ašramu Sai Babe. Tam in takrat sem povsem intuitivno sprejela odločitev, da se bom dokončno odpovedala uživanju mesa. Moram pa povedati, da mi meso nikdar ni ravno teknilo. Uživala sem ga bolj poredko in v malih količinah.

Tako je bil prehod povsem spontan …V tistem obdobju svojega življenja sem namreč doživljala celovito osebnostno preobrazbo in je bila odločitev o vegetarijanstvu zgolj delček tega procesa, ki pa je pravzaprav nikoli končana zgodba osebnostnega prebujanja oziroma ozaveščanja. Okoli mene je veliko ljudi, ki uživajo v mesu in mesnih proizvodih, in se pogosto pogovarjamo o vegetarijanstvu in veganstvu.

Toda strinjamo se, da je najpomembneje, da dopustimo živeti svojo izbiro sebi in drugim. Sem zdrava in zadovoljna – k temu pa je, prepričana sem, pripomoglo tudi vegetarijanstvo. Ni pa ključen oziroma edini pogoj za zdravo, radostno in ustvarjalno življenje.

Najpomembnejše se mi zdi spoznanje, da ima vsak posameznik izjemen potencial. Ko ga ozavestimo, lahko kreiramo svoj vsakdan – po svoji želji. Takrat se zavemo celosti, nedeljivosti z vsem … v nas se prebudi ljubezen in spoštljivost do vsega živega, tudi do živali. Da bi mi dele njihovih trupel servirali na krožniku? Ne, hvala!

Urednik Ekomagazina je vegan

Braco Zavrnik, publicist:
Lahko se pohvalim, da sem bil že zelo zgodaj ekološko ozaveščen in sem morda tudi prvi novinar v Sloveniji, ki je sistematično pisal o tej problematiki. Tako sem bil v zgodnjih 70-tih kot mlad novinar Večera (rojen sem 1947) kritičen do načrtovane gradnje nuklearke v Krškem ali pa naftnega terminala na otoku Krk. Poleg sem bil tudi pri ustanovitvi Skupnosti za varstvo okolja v Mariboru, ki je bila leta 1970 prvo in edino organizirano ekološko gibanje v tedanji YU in Sloveniji.

Leta 1987, malo preden sem se poslovil od Večerove hiše, pa je tednik 7dni objavil moj feljton z nadnaslovom Civilizacija mest - preporod ali propad. V njem sem že svaril pred toplogrednimi plini in globalnim onesnaženjem sploh in napovedal katastrofalne posledice, ko bosta tudi Kitajska in Indija prerasli v industrijski velesili, kar sedaj tudi sta. Vzporedno se je pojavljal dvom nad tem, kaj ljudje počnemo z živalmi.

K temu je pripomogla travma iz otroštva, ko sem očeta - veterinarja spremljal na njegovih terenskih obhodih, tudi po klavnicah ter tedaj „kolektivnih“ hlevih, in sem v živo zaznal grozote, ki se tam dogajajo. Svoj vpliv pa je imela tudi vzhodnjaška duhovna literatura, s katero sem prišel v stik še pred tridesetim letom starosti. Po nekajletnem „prilagajanju“, kar pomeni, da sem meso jedel „včasih ne - včasih ja“, sem se od njega dokončno poslovil nekako pri 36. letih starosti.

Ne pa tudi od morske hrane, čeprav sem jo – predvsem morske sadeže – užival res le izjemoma, ob kakšnih pogostitvah. S tem sem dokončno prekinil, ko sem v neki bohinjski gostilni leta 1996 videl na peko pripravljene postrvi, ki so utesnjene v steklenem bazenčku dobesedno žrle druga drugo. Zadnja leta sem postal že vegan – ne sicer premišljeno, marveč nekako spontano; tako pač, kot mi nezavedno narekuje telo-duša. Res izjemoma še kje zaužijem košček sira, če mi ga ponudijo.

Sicer pa je vsa moja družina vegetarijanska, sin Bratko je to že od rojstva. Motiv za odhod med vegetarijance sem povzel v knjigi Pet zakladnic velikega sveta (Založba Obzorja, 1987), nekakšnem potopisnem eseju s Himalaje in Tibeta. Naj povem, da sem tedaj, leta 1985, trimesečno zelo naporno  ekspedicijo - vključno z enomesečnim bivanjem pod šotorom na višini 5400 metrov in vzponom čez 6000 metrov - tudi kot vegetarijanec prenesel brez kakršnihkoli težav.

Vegetarijansko in vegansko kulturo pa trenutno – med drugim - marljivo promoviram na spletnem portalu www.ekomagazin.si, katerega odgovorni urednik sem.

Prizadevam si popraviti krivice, ki so bile storjene živalim

Angelina Premdehar, novinarka RTV SLO:

Pred kakšnimi petindvajsetimi leti sem nehala pripravljati mesno hrano, vendar sem še uživala mlečne izdelke in nekatere morske sadeže. Dokler nisem ozavestila, da za mojo prehrano ne bo treba umreti nobeni živali več. Dobrih petnajst let se oba z možem prehranjujeva izključno brez proizvodov živalskega izvora. Danes preprosto ne morem razumeti, kako sem bila lahko skoraj zaljubljena v svojo psičko po eni strani, a po drugi sem še zmeraj uživala mesne proizvode.

Hvaležna sem, da lahko s pomočjo dela v medijih ljudi ozaveščam in s tem prispevam k bolj prijaznemu življenju za vsa bitja. V prvi fazi sem zmeraj rekla, da ne jem mesa, vendar se nisem prištevala med vegetarijance, ker sem razumela to opredelitev le kot neko 'modno muho'. Morda pa le nisem bila dovolj prepričana vase, da bo ostalo le pri uživanju rastlinske prehrane.

V svoji drugi fazi, od tega je že tudi dobrih petnajst let, sem hvaležna, da ne le, da mesa ne pogrešam, postala sem izvrstna kuharica in v veliko veselje mi je, kadar lahko kaj okusnega ponudim tudi drugim. Ker pogosto pogrešam dobro vege kuhinjo, kadar sem odvisna od prehranjevanja zunaj doma, sem se odločila, da povežem izvrstne mojstre vege kuhinje, da bomo s skupnimi močmi pripravljali celovite oddaje, ki bodo pod skupnim naslovom Spoznajmose.com na regionalnem sporedu nacionalne televizije (Televizije Maribor) in sočasno vidne preko RTV SLO na svetovnem spletu.

Prizadevava si podpreti aktivnosti, ki so namenjene zaščiti živali, odpravljanju lova in izkoriščanju živali v domačem okolju kakor v naravi. Vse bolj mi je jasno, da si je človek preprosto vzel pravico odločati o usodi drugih bitij v svoje roke in da bo za to nujno moral nekoč odgovarjati. S svojim zdravjem pa to itak moramo že kmalu, le da si redki to priznamo.

Prizadevam si popraviti krivice, ki so bile storjene živalim in se jim dogajajo še zmeraj. Hvaležna sem vsem, ki so tako pogumni, da to počnejo tudi za ceno svojega imena in obstoja. Naj bo moj prispevek vsaj v tem, da jih javno podprem po svojih najboljših močeh. 

Damjan Likar

Vir: revija Osvoboditev živali, marec 2011