V zgodovinski Gnosticizem se je "vrinila" tudi egipčanska magija stare dobe, saj so bili mnogi praktiki tistega časa aktivni v Aleksandriji. V najstarejših egipčanskih spisih se lahko najdejo zapisi magijskih formul, ki so jih izvajali takratni duhovniki-posvečeniki, da bi zasčitili duše umrlih na njihovi poti po zapustitvi snovnega telesa.

Podobne formule so uporabljali vshodni gnostiki, da so olajšali vzpenjanje Duše umrlih v svetove Plerome ali Kraljestva Božjega, kar jih je bilo potrebno braniti od hudih arhontov, kateri hočejo Duše zadržati večnem suženjstvu astralne - vmesne sfere pokojnikov na našem planetu. To znanje formul in šifer prepoznavanja je bilo pod striktno zaprisego molka. Voditelji takšnih znanj operativne magije so bili Božji Odposlanci, ki so prebujali Duše iz stanja zaslepljenosti materije in njenega vpliva.

Po učenju Gnoze je eden od Božjih Glasnikov sam Kristus. Njegova misija na Zemlji je bila, da prenese takšno znanje zrelim bitjem, takratnim apostolom.

Za širjenje zgodovinskega Gnosticizma je bila najbolj zasluženo Zaratustrovo učenje, ki je imelo svoje korenine v Iranu. Vsi gnostični sistemi so zastopali dualistični nauk. V svetu je od pradavnine do današnjih dni prisotna borba dobrega in zla, borba Sinov Svetlobe in Sinov Teme, ki se na ravni individualne osebe zrcali kot borba človeških dobrih in slabih značilnosti. Eni ga dvigajo k svetlobi, drugi ga vežejo za svet materije.

Učenje o emanacijah je zgodovinski Gnosticizem prevzel od neoplatonistov, ki so učili, da je Najvišje Božanstvo v primerjavi z našim materialnim svetom neskončno oddaljeno od našega sveta in kot tako neskočni tujec, da je naš svet nastal počasi, da je globok prepad postopno premoščen v dolgo evoluciji, v kateri so pojavljajo vseb gostejše ravni manifestacije Božanstva, vse do področja našega snovnega sveta.

Prisotnost radikalnega dualizma v Gnosticizmu (skozi preteklo zgodovino) v popolnosti zanika ta svet in ga iam za mayo, oziroma iluzijo v katero je človeštvo ujeto. Ker je materialen, hudoben in brez zavesti , ne izvira od pravega Boga, ampak ga je ustvarilo nižje božansko bitje(" Bog tega sveta") - omejeni in manjvredni Bog, ki se imenuje Demijurg ali Stvarnik, katerega gnostiki najpogosteje enčijo z Jehovo iz Stare Zaveze. On je torej hudoben, maščevalen, vesolji diktator željan moči in za nikakor ne more biti resničen pravi Bog, ki je Absolutna Vsevednost in Neskončna Ljubezen. Resnični Bog je izven in nad tem svetom.

Iz osnovne dvojnosti (duala), katere tvori Bog in materialni svet izhajajo mnogi druge dualnosti na mikrokozmični ravni od katerih so najvažnjejše te: Duša(Atman) v nasprotjo človeškega miselnega telesa od katerih je Ego najbolj odtujen del telesa. Večno življenje v nasprotju s smrtjo, gnoza v nasprotju z neznanjem.

Gnosticizem vsebuje številne komplicirane matafizične sisteme, katerih opisujejo in pojasnijejo vesoljni padec Duše v materijo. Prav tako ti sistemi govorijo o rešitelju - Odrešeniku ali Božjem poslancu, ki prihaja da prebudi zaspale duše. Osvoboditev iz okov materije se doseže skozi doživetje Gnoze ali odrešilnega znanja. Pogoj za takšno doživetje je prihod božjega Odrešenika ali Prebujevalca, ki na Duše deluje skozi močan Svetlobni impulz.

V vesolji drami, v kateri je nesrečni junak človeško bitje, zaseda centralno mesto Bog, Absolut. On je prvobiten pricip, čista in Absolutna zavest, ki je neskončna, večna in nedeljiva.

Bog je izven in nad vsemi kategorijami misli, definicij, razumevanja in opažanj , in ker On " ni od tega sveta" (Kristus: " Moje kraljestvo ni od tega sveta".) , se ga z nikakršnim izrazom ne da točno definirati. V končni analizi se o njem ne da niti govoriti. O njemu bi se še najtočneje izrazili, da je On Nič - Ne -Bitje, podobno budističnemu učenju o Absolutni Praznini.

Gnosticizem stare dobe govori, da se Božja Prvobitnost - Esenca nikoli ne da v popolnosti direktno rezumeti skozi človeško zavest, ampak le njegove Božanske vidike. Na tej stopnji vesoljne drame se ti vidiki Božanstva razodevajo kot trojstvo, ker se iz nedeljive vse- enosti pojavijo tri poosebljene: (gr.) - Nous - Duh, Enois - Misel in Logos ali Beseda, oz. Razum. Zgornje besede so izposojene iz grškega učenja.

Božansko bistvo moramo razumeti kot celoto in nedeljivo, zaradi tega so to samo aspekti, ki omogočajo omejeni človeški zavesti, da se približamo nedosegljivemu in nedojemljivemu. večina gnostični učiteljev sprejema mišljenje Filadelellusa Aleksandrijskega iz 1. ere nove dobe, ki v Logosu vidi vidik Božanstva, ki posreduje med človekom in Bogom.

Posrednik je neizbežen, saj človeško bitje ni v stanju da neposredno doume Božanstvo. Bog se lahko spozna samo posredno, skozi Logos. Bog je po Logosu povezan s človeškim bitjem, ki lahko izkusi najbistvenejšo lastnost -njegovo brezmejno ljubezen, samo skozi Logos. V krščanskem učenju in Gnosticizmu je to Kristus. V širšem smislu pa je Avatar, Bog - človek ali Bog, kateri se v popolnosti razodeva skozi človeka.

Gnosticizem nadalje uči, da obstojajo abstraktni Božji atributi in metafizične ideje, kot so to: Volja, Razumevanje, Milost in Moč potencialno v Bogu, toda nimajo samozavesti, tako kot otroci v maternici matere, ko pa se pojavijo in dobijo imena dobijo posebne indentitete in ločeno eksistenco.

Tako, da v nekem stanju Božjega razodetja postanejo poosebljeni kot posebna vesoljna bitja. Tako Božanstvo na tak način zarči iz sebe v obstoj zelo zapleteno hirarhijo napopolnih duhovnih bitij s posebnimi značilnostmi. Po učenju gnostične doktrine, so ta bitja bila, pogojno rečeno, sposobna da mislijo in da imajo neko splošno znanje o Božanstvu, iz katerega o prišla.

Takšne emanacije Božanskih atributov(izražanja) predstavlja prvo fazo dolgega procesa pretakanja iz višjih vesoljnih stanj eksistence na nižja. Vesoljna bitja, ki so nastala v tem procesu, se imenujejo eoni in zavzemajo v vesoljni hirarhiji različne ravni, odvisno od časa svojega nastanka.

Kasneje ko so nastala, nižja jim je raven težje so nravi in zavest jim je v stanju večje temačnosti. Tisti eoni, ki so nastali na samem začetku razodetja - pojavnosti Boga predstavljajo svet Plerome ali Božjega Kraljestva. Ker se emanacije razvijajo dalje , se spuščajo in oddaljuje dalje od svojega čistega izvira, se vse bolj onesnažujejo, vse do materialnega sveta v katerem živimo, ki je svet iluzije, laži in trpljenja.

Padec oz Enosti z Bogom, teče dalje. Ta padec mora biti popolen, do samega dna vesoljnega preporoda oz. popolne dekadence človeškega - zemeljskega bitja, da bi se v nekem trenutku lahko začekl obratni - povratni proces vstajenja in poti k Božjemu izviru oz. Bogu.

V gnostičnih mislih stvarnik tega peklenskega sveta Demijurg in njegovi arhonti igrajo vlogo hudobnega kneza in njegovih ječarjev, ki z ukano ulovijo človeka in ga poskušajo zavedno zadržati v telesni ječi. Padec in ujetost Duhvovne iskre v materialni svet, nedvoumno kaže na to, da je človek ujeti Bog, v katerem je zavest omamljena in tsko ni v stanju se spomniti svoje božanske narave.

O tem skozi hermetični jezik (hermetizem je jezik poezije) govorijo mnogi miti, legende in zgodbe Mojstrov. Demijurg in arhonti se upirajo z vsemi sredstvi in silami poskusom človeka, da se reši iz telesne ječe, saj prebujenje ali zavedanje in vse popolnejše ozaveščanje človeka skoz prevzemanje Gnoze ter vrnitev v njegov duhovni dom, pripelje do propada njihovega sveta teme .

KONEC

Miran Zupančič