Piše za vas : AUrigo

To je zadnji tekst o zmajevih črtah po Franciji, pisan konec meseca februarja leta 2008. Naj za uvod začnem tam, kjer sem začel tudi v prejšnjem tekstu. V knjigi o indijskih nagah odkrijem  morda popolno zgodbo o Ganeši. O Šivi in Parvati ter njihovih sinovih.

Ena od prvih variant te zgodbe, ki sem jo slišal, se glasi, kateri od sinov bo prvi obšel zemljo. Ganeša ali Kartikeya? Tu v tej zgodbi nastopajo poleg Ganeše, še trije sinovi Šive in Parvati: Suryadev (sonce), Agnidev (ogenj) in Kartik Swami.

Naloga za te štiri sinove se glasi: iti morajo na romanje - Char Dham. Kdor se prvi prikaže pred Šivo, ki zapade v globoko meditacijo, bo zmagovalec. Vsi štirje se zato usedejo na svoja vozila.

A kako se ta kašmirska legenda nadaljuje?

Le Ganeša se vda v svojo usodo in obstane na svojem vozilu, ponižni miški. Vdan v svojo usodo poišče Ganeša pomoč pri svoji materi Parvati. Družici Šive, ki naj bi Ganešo rodila ob kopanju iz pene. Parvati mu svetuje in izda skrivnost naloge: »Romanje na Char Dham je pomembno le za tiste, ki nimajo staršev.

Ti pa imaš starše, zato lahko greš kamorkoli. Obhodi sedemkrat svojega očeta Šivo, ponudi mu cvetje v daritev in tvoje romanje bo izpolnjeno.« Ganeša to stori, prekriža roke pred očetom in Šiva odpre oči. Sočasno se vsi ostali trije sinovi seznanijo, da je Ganeša prvi opravil nalogo in da je zmagovalec pri tej nalogi.

Seveda sedaj pride tista ta glavna stvar. Ko Kartika Swami izve na kakšen način je Ganeša zmagal, prekolne svojo mater Parvati. Šiva Kartikeji pojasni, da je Parvati vseeno njegova mati. Rojen je iz njenega telesa in tega ne bi smel narediti. V svoji jezi Kartika razseka svoje telo in pove, da ne potrebuje telesa od Parvati. Iz tega sekanje telesa Kartike nastanejo štirje kupi.

Šiva te štiri kupe telesa vrže v ocean, kjer so živele štiri nage: Ulal Naga, Vimal Naga, Vasuki Naga in Bhaduwan Naga. Nage použijejo to človeško meso in ob tem dejanju se pojavijo štirje kačje princese - v podobi nag ali štirje (Char) Mansu. Tem ženskim nagam pravijo tudi Nagavanshi ali rojene kače,  v svojih rokah pa imajo ukrivljenje sablje. Imenujejo se Basik, Botha, Pawasi in Chalda. Prav tako so kapljice krvi Kartika Swamija dale rojstvo  mnogim bogovom…..

Naj razume, kdor more…

Torej nista bila samo dva, ampak štirje. Poslušam novo zgoščenko. Pride na vrsto komad: Ti samo, ti. Ob začetnih taktih, se mi začne dogajati. Ob poslušanju iz neba potegnem tisto radost, tisti joy in srce veselo prepeva. Obrnem stran časopisa in v tem trenutku v časopisu zagledam….. Mislil sem, da so se te kozmične igre že prenehale igrati.

A očitno se nadaljujejo. A kaj hočemo. Pač mora biti tako. Morda je to ušpičil Buda brez truda z zadnjim komentarjem na tekst s tisto Katie Melue in pesmijo Thank you Stars Live ….

Popoldan začinimo s koncertom gumbov. Čez par dni sem pri svoji zobozdravnic na stolu. Na radiu se zavrti pesem gumbov: »Ima neka tajna veza za sve ljude…« Čez nekaj minut vstopi v ordinacijo njen mož, mislim, da sem ga sedaj drugič videl priti k njej. Torej res obstaja;  neka tajna veza, pomislim….

Že pred tednom dni sem se začel igrati z naključji, ko sem odprl po slučaju stran v knjigi Alicine dogodivščine Lewisa Carolla. Naključje se je obrnilo na strani 213 na poglavju Volna in voda, ko Alice sreča Belo kraljico. Zatorej se je potrebno seznaniti s celotnim poglavjem, da bi kaj razumeli. Alice v dogodku na začetku poglavja, ujame šal Bele kraljice in za nagrado lahko postane njena spletična.

A kakšna je nagrada za kraljično-spletično? Nagrada se glasi: za dve prebite na teden, vsak drugi dan pa marmelado! Prebiti pari nič nimata veljavi! A kaj pomeni: vsak drugi dan marmelada? Četudi Alice ni do marmelade, ji Bela kraljica pojasni to takole: »Vsak DRUGI DAN marmelada, in danes ni noben DRUGI DAN, kakor veš.«

Torej nikoli, pomeni vsak drugi dan, ker ga danes ni nikoli, saj Bela kraljica pravi: »Velja namreč pravilo: "Včeraj marmelada in jutri marmelada, DANES marmelada pa NIKOLI." Potem dobimo razjasnjeno zadevo, ko Bela kraljica pravi: »vendar ima eno prednost, namreč da ti spomin deluje v obe smeri.« A kaj pomeni ta igra besed v tem primeru.
Torej sedaj nikoli, ampak se misli vrtijo za naprej – kaj bomo storili, za nazaj - kaj smo doživeli v preteklosti, kar nam je bilo lahko lepo. A nikoli sedaj!

In skorajda nikoli (MISLI) ne sežejo v poprejšnje življenje ali v dogodek naprej, ki se bo resnično zgodili in dogodke, kakor jih opisuje Bela kraljica. Opozoril bom še na eno zadevo v tem poglavju, (kihnem - tjr), ko se Alice prebuja v trgovini in se Bela Kraljica spreminja v ovco. Ko Alice pogleduje po policah trgovine!  Na tisti polici kamor ji zaide pogled - ni čisto ničesar.

Vse naokoli, vse druge police pa so polne, toliko kolikor lahko držijo stvari. In ko svoj pogled usmeri v drugo polico, ki je bila poprej popolnoma polna, postane ta polica povsem prazna. In to je vidya. Bela kraljica – spremenjena v ovco, ji razloži to takole: »Lahko gledaš predse, lahko tudi levo ali desno, če bi rada;…; okoli seveda pa ne moreš gledati, razen če imaš oči zadaj na glavi.«

Čista vidya Levisa ali rigpa. Kar pomeni po avtorju knjige The Tibetan Yogas of Dream and Sleep: zavest resnice, naravna zavest, resnična narava posameznika. Sam jo bi označil za prebujeno sanjanje »vsakodnevnega življenja«. Preberite si poglavje, morda boste nekoč razumeli ali bolje doživeli….. No bil se kar predolg v tem uvodu v Francijo.

FRANCIJA

Legenda pravi, da je Marija Magdalena skupaj z Marijo Jakobovo, Marijo Salomo in Saro priplula točno v obmorsko mestece Saintes-Maries da la Mer oziroma kraj treh Marij v Camargue v Franciji. Saintes – Marie de la Mer je kraj kamor se vsakega 24. in 25. maja napotijo romat francoski cigani.

A tudi kakšen španski ali italijanski cigan. Ob tem času in v tem kraju, pa se znajde še kakšen Evropejec, ki pase svoj firbec ob romski kulturi in ko si nezavedno zaželui tisto cigansko svobodo. Cigani se seveda poklonijo črni Sari, njihovi zavetnici. Tudi tukaj, v tem kraju je leta 1448 kralj Rene odkril relikvije izpod kripte v cerkvi in začel verjeti, da so to kosti dveh Marij in Sare.

V kolikor bi me sedaj povprašali, ali verjamem, da je bila Marija Magdalena resnično v Franciji, vam bi takoj odgovoril: »Prepričan sem, da ni bila!«  A zakaj vsa ta maškarada, vse te relikvije, spominski zgodovin, se sedaj lahko sprašujete? Francija je tisti čas, okoli 11. stoletja, očitno postala evropska verska velesila.

Umestitev papežev v provansalsko mesto Avignon ali babilonsko ujetništvo papežev, je potrebovalo tudi druge dokaze. Kult Marije Magdalene je zatorej za tisti čas bil zadetek v polno. Kdo se ne bi veselil in branil romarjev, ki zapravljajo svoj težko prisluženi denar.

Norman Foster v knjigi o romarjih opisuje, koliko križev križanega bi lahko sestavili iz delčkov križev, ki se nahajajo kot relikvije po cerkvah celotne Evrope. Samo žebljev kristusovega križa je v Evropi štirinajst. Dva žeblja v Rimu (cerkev svete Helene in Svetega Križa), eden žebelj v Sienni, eden v Benetkah in eden žebelj v Milanu. Dva žeblja v Nemčiji (Koln in Treves).

Kar 7 žebljev se nahaja v Franciji: v Sveti kapeli v Parizu, cerkvi svetega Denisa na otoku, v samostanu Ciseaux, v Bourgesu, v Carpetrausu, zadnji se nahaja v Draguignanu v Provansi.  Sem v me vodi moja pot. Verjetno bi se še kakšen našel v Bizancu. Ej, so bili ti Rimljani pri križanju Kristusa pocarji. Kar štirinajst žebljev so potrebovali, da so ga pribili. Čeprav vse bazira le na eni skrivnosti, na Materi Zemlji in njenih energijskih črta – zmajevih črtah.

Nedelja je. V majhnem mestecu Brignoles se z N. vrtiva in iščeva bencinsko črpalko. Zapeljeva se že izven naselja v nakupovalno središče. A na teh samopostrežbah lahko gorivo  natočiš, samo če imaš nekakšne francoske kartice. Verjetno podobnega kakor petrolova kartica Magma.

Vrneva se nazaj v Brignoles, na začetek mesta. A tudi na tej bencinski črpalki lahko natočiš bencin samo na kartice prihodnjega neuresničenega sveta. Odpeljem naprej proti cilju. Potem, ko že mislim zaviti na avtocesto, se po kakšnih 20 kilometrov vožnje, končno pojavi bencinska črpalka, kjer mi končno prodaja gorivo prodajalci.

Ko sem ob pisanju tega teksta pregledoval literaturo o Provansi, mi je postalo jasno, zakaj sem se takrat tako vrtel okoli tega Brignolesa, kakor maček okoli vrele kaše. Kakšnih 4 km od glavne ceste zahodno od Brignolesa je cerkev Naše gospe milostne. To cerkev sem sprva tudi mislil obiskati, vendar sem bil potem mnenja, da je cerkev od glavne ceste oddaljena več kot 15 km proti Cotignacu in v tistem trenutku je bilo to preveč oddaljeno.

Zato sem ta kraj izpustil iz svojih ogledov. Cerkev Naše milostne gospe je postavljena na mestu, kjer se je leta 1519 drvarju  Janezu prikazala na oblaku Marija. Marija je na rokah nosila otroka. Spremljali so jo arhangel Mihael, sveti Bernard in sveta Katarina. Pojava Božje matere Marije na oblaku je naročila drvarju naj obvesti duhovščino o njenem prikazanju. Na tem mestu pa naj postavijo cerkev Naše milostne gospe. Ali je vse pospravljeno v umu?

S to cerkvijo je povezana še ena kasnejša legenda o francoskemu kralju Ludviku XIII. in njegovi ženi, Ani Avstrijski, ki ni mogla zanositi in roditi kralju naslednika. Leta 1637 je menih, brat Fiacre v cerkvi Naše gospe zmagovalke v Parizu sprejel sporočilo, da naj na devetdnevnici molijo za rojstvo kraljevega sina v Notre Dame ter v cerkvi Naše gospe zmagovalke v Parizu in v cerkvi Naše milostne gospe pri Cotignacu.

Med molitvijo se je Bratu Fiacru zatem še enkrat prikazala Marija s sinom. Septembra 1638 je kraljica že nosila svojega prvega sina. Dala mu je ime Ludvik XIV. ali Od Bog dan. Kralj Ludvik XIV. je kasneje v zgodovini prepoznan in poimenovan kot sončni kralj... Eh te legende, so resnične ali ne?

Morda si bom nekdaj ogledal ta kraj in preveril njegove energije in zmogljivosti. Po hitri cesti se voziva  mimo samostana Thoronet in kasneje samostana Roseline. Zaradi izgubljenih ur pešačenja pri Magdalenini votlini nimava čas za obisk tega samostana. Poleg tega sem še obljubil, da noč prespiva ob morju.

A sedaj  k moji specializaciji in poslastici: k zmajem.

Pred odhodom v Francijo, ko sem pregledoval zemljevid Francije, mi je takoj v oči padla beseda mesta Draguignan. Iz radovednosti sem pogledal njegovo zgodovino. O tem mestu je bilo zapisano, da ima prazgodovinsko znamenitost: dolmen ali prazgodovinsko nagrobno znamenje iz velikih kamnov.

Nekje sem zasledil, da naj bi bil edini kraj v južni Franciji z dolmenom Že ta informacija me je takoj pritegnila. To mesto naj bi postavili Rimljani, kot utrdbo, iz katere so varovali cesto Via Appia od Frejusa (Forum Julii) do Rieza (Reii Apollinares), kjer je bil Apolonov tempelj.

Ko sem še malo brskal za informacijami o tem mestu, sem naletel še na drugi podatek. Ime Draguignan naj bi imelo svoj izvor v latinski besedi zmaj (draco, draconius). Obstaja še tretja zanimivost, legenda ki pravi, da je v tem kraju živel zmaj. Tega zmaja naj bi v 5. stoletju ubil svetnik Hermentaire na poti iz Ampusa do opata Lerinsa.

Draguignan je bil administrativno središče province Var. Mesto ima okoli 34.000 prebivalcev in dva muzeja. V mest se nahaja mestni muzej(slike Rembrandta, Rubensa in Renoira)in muzej artilerije, cerkev svetega Mihaela, v kateri se nahaja kip svetnika Hermentaira – prvega škofa Antibesa in židovska sinagoga, ker je bila v tem mestu tudi židovska naselbina.

V mestu je tudi vojaško pokopališče ameriških vojakov, ki so padli v II. svetovni vojni. Med drugo svetovno vojno je leta 1944 v okolici mesta potekala vojna operacija imenovana Dragoon. Ulice ali bulevarje mesta Draguignan je ustvarjal baron Hausmann, načrtovalec sodobnega Pariza. Mesto Draguignan je v francoskem parlamentu predstavljal politik in ministrski predsednik Georges Clemenceau, imenovan tudi tiger.

Zgoraj našteta dejstva, so bila dovolj velik razlog, da sem se odločil, da obiščem ta kraj, ki leži kakšnih 15 kilometrov stran od glavne ceste. Voziva se po vročem soncu in končno zapeljeva v gričevje, ki se počasi vzdiguje. Okoliški pejsaž me spominja na tiste manjše italijanske naselbine, ko se vzpenjaš proti San Marinu. V mesto vodi kar široka vpadnica.

Avto parkiram v centru. V tej vročini si zaželim točeno pivo, da preženem žejo. V bližnjem lokalu se ustaviva. Mesto me spominja na New Orleans. Ko stopava po ulici opazim, da je na vsaki oznaki ulice narisan poleg imena ulice tudi zmaj. Ob cestišču so postavljeni železni stolpiči z ulitim zmajčkom. Popolno zmajevo mesto. Tako bi moralo biti tudi v Ljubljani.

Prideva do cerkve svetega Mihaela. Na cerkvi obnavljajo  fasado. Cerkev je zaradi tega zaklenjena. Škoda. Sprehodiva se okoli cerkve. Nič kaj posebnega ni čutiti, kakor, da je zadeva zaprta. V dolini za cerkvijo je kafič z belimi plastičnimi stoli, ki tudi zaprt. Preseneti naju štirioglati sončnik. Na rdečem sončniku piše Union in podoba zmaja. Ljubljana tako daleč, a ob tem pogledu tako blizu. Verjetno so ta sončni staknili iz Uniona zaradi zmaja.

Odpraviva se iskat prazgodovinski dolmen. Čez dva ali tri krožna križišča, zavijeva z avtom na desno. Potem kakšnih 200 metrov naprej. Ko zagledam dolmen, me njegova velikost preseneti. Vsaj 220 ima višino. Velika, okoli  25 tonska skala je položena preko treh navpično postavljenih kamnov. Neki avtor je na internetu napisal, da je dolmen že precej poškodovan in popisan z grafiti.

V resnici je en manjši nosilni kamen seštukan, kar se lepo vidi na fotografiji. Nosilni kamni so tudi zabetonirani. Dolmen stoji pod mogočnim hrastom mu pravijo vilinski kamen. Legenda pravi, da naj pod njim živela vilinska bitja. Postavljen naj bi bil tam pred 4500 leti oziroma okoli leta 2500 pred našim štetjem.

Tudi za ta dolmen pravijo, da naj bi bil prazgodovinsko grobišče. To razmišljanje o vseh dolmenih, kot prazgodovinskih grobiščih, se je zaneslo na podlagi dolmenov ter tumulusov iz Irske, Danske. A za ta dolmen nisem prepričan. Prej mi deluje, kot kakšen obreden kraj. Tudi energije so zelo močne. N. pravi, da tudi močno čuti te energije okoli, izven dolmena in ne samo pod dolmenom.

Strinjam se z njo. Vendar dodatno čutim še nekaj drugega. Res se nabira energija okoli dolmena, še bolj res pa je to, da pretok energije teče v smeri med nosilnimi kamni. Prav zanima me kam vodijo te energije? Če bi lahko splezal na hrast, se bi lahko prepričal v katero smer je postavljena cerkev svetega Mihaela in kam vodi ta energija.

A energije tega kraja presenetijo tudi mene. Nisem pričakoval, da bo tako močna izkušnja, čeprav je to moj prvi pravi dolmen. Ne govorim o menhirjih ali tistih iglah. Ampak res o tonskih kamnih. Natančneje si ogledam tudi nosilne kamne. Tisti najširši ima posebne vreznine. Ne vem, ali je te vreznine lahko naredila človeška roka, kakor tudi to, da bi bile te vreznine delo matere narave.

Potem pri vrhu zapazim nekaj. Nekje v višini mojih oči. Lahko le razodenem to, da ko sem gledal v tisto točko, me je pričelo zelo ščemeti v tretjem očesu. A naj to morda ostane skrivnost za knjigo o zmajevih črtah, če mi jo uspe izdati v tem letu, iz teh člankov objavljenih na Pozitivkah v zadnjih štirih letih, o zmajevih črtah Ljubljane, Maribora, Kranja, Postojne, Koroške Slovenj Gradca, Zasavja. Bilo bi dobro, da knjiga izide na dan 08.08.2008. Na tiste številke. Pohiteti bo treba.

Z N. se zadovoljna odpeljeva proti morju. Okoli pete ure popoldne prispeva v kamp ob morju. Mladoletni fantič nama razlaga, da v kampu ni več prostora. Potem pride plavolasa šefica in pravi, da je še nekaj mest v kampu, naj si le poiščeva prostor. Postavim šotor. Parkiram na praznem mestu. Okoli avtomobila se že začnejo nabirati ljudje iz okoliških šotorov.

Očitno sem ji zavzel prostor, čeprav ga je zadosti. Skorajda vedno tako reagirajo. Braniti svoj prostor. Bodo že pretrpeli eno noč, si mislim. Zjutraj se okopam v morju. Totalna poživitev, to bi moral že včeraj zvečer storiti, ne pa tisti tuš. Še ni nobene gneče na plaži Ob 11. uri dopoldne se odpraviva proti domovini.

Vožnja nazaj traja 10 ur. To predstavlja dve uri manj, kakor sva jo potrebovala za pot v Francijo. Med vožnjo ustavim samo enkrat. Pozna se, da okoli Benetk, ni bilo pločevinaste gneče.  Pred Postojno bližnje srečanje s kamionom. Dogodek o tem srečanju in energijah morda opišem v knjigi. Dobro, da sem pred odhodom zavaroval avtomobil.

Če potegnem črto čez to popotovanje čez Francijo, sem odkril nekaj odličnih krajev z močno in presenetljivo energijo. Božanska avignonska katedrala, spokojni meniški sveti Mihael od Frigoleta, podzemna energija St. Maximina in prazgodovinska energija Draguignana. Več kakor zadosti in skorajda vsi obiski teh krajev so bili zadetek v polno.

Key words: ley lines, dragon lines, zmajeve črte, St. Michael line, Draguignan, church st. Michael, cerkev svetega Mihaela, fairy stone, dolmen, vilinski kamen.

Dne 31. januarja mi vpade misel v um, da b i moral biti ta dan posvečen ne-ubijanju. Ta dan se ne bi smelo vzeti človeškega življenja. Vzeti življenje čutečemu bitju. Na ta dan se bi morali prekiniti vojni spopadi. Prekiniti izvajanje smrtnih kazni v ječah. Ne vzeti življenje drugemu človeškemu bitju v sporu, pretepu…Imamo vse druge dneve posvečene različnim bizarnostim.

Človeštvo pa še ni prišlo do tega edinega dne, ne vzeti življenje drugemu bitju. Slišim, da  dela tibetance. Zaradi hrbtenice. Ja, kaj bo pa s toliko energije. Zadnjič sem eno pustil, da kar gre. Njena energija je postajala že moteča. Delala je tibetance, zaradi hrbtenice. Očitno se ti »zahodni tibetanci« širijo med ženskami zahodnega sveta zaradi hrbtenice.

Med sabo si prišepetavajo … to je dobro za hrbtenico… Ne zavedajo se ene stvari, da jim začne čistiti tudi druge stvari, med ostalim tudi čakre. Ne deluje jim samo tista spolna čakra, ampak energija seže še kam drugam in potem energije frcajo okoli njih. Samo, da tega ne ozavestijo in spravijo na duhovno raven ter hodijo po svetu, kakor sod energije, ki bo vsak čas eksplodiral.

Menhir: Prazgodovinsko znamenje v obliki visokega kamna