Če si še tako prizadevate, ne boste nikoli doumeli, kako majhen je proton in kako malo prostora zavzema. Protoni so tako majhni, da jih pika črnila, velika kot pika na tem i-ju, vsebuje približno petsto milijard. To je več, kot je sekund v pol milijona letih. […]

Zdaj si predstavljajte, da bi se vam posrečilo enega od protonov zmanjšati na milijardinko normalne velikosti, tako da bi zapolnjeval prostor, v primerjavi s katerim bi bil normalni proton prav velikanski. Ta nepredstavljivo majhen prostor zdaj napolnite s tridesetimi grami snovi. Odlično. Tako je bil videti začetek našega vesolja.

Tako napeto in lahkotno se začne knjiga Billa Brysonsa z Malo zgodbo o skoraj vsem, v kateri tisto skoraj vse pojasni na enako lahkoten način. Fiziki in raziskovalci kozmosa pravijo, da se je začetek zgodil pred približno štirinajstimi milijardami let. In čeprav je univerzum še tako genialno zgrajen, ga na daljše obdobje ni moč rešiti, trdijo.

Nekoliko da se bo še razširil, nato pa kmalu spet skrčil v točko iz močno zgoščene materije, v tako imenovano končno singularnost v prostoru in času, ko bodo uničene tudi vse snovne oblike. In že v kratkem, v nekaj milijonih let, življenje v današnji obliki na Zemlji ne bo več možno.

Model preživetja človeške rase ponuja znani ameriški fizik Frank Tipler v svoji knjigi Fizika nesmrtnosti, v kateri pravi, da je človek v svojem sedanjem biološkem stanju izredno omejena bit, a z velikimi možnostmi. Da bi se prilagodil spremenjenim kozmičnim pogojem, se mora njegova intelektualna sposobnost znatno povečati, hkrati pa mora svojo snovno pojavo tako spremeniti, da bo zmogel preživeti v vseh področjih univerzuma.

Tipler meni, da se bo to zgodilo s pomočjo računalnikov. Z zaenkrat še nepredstavljivimi računskimi zmogljivostmi bo vse védenje o univerzumu nakopičeno v gigantskem simulacijskem programu. Vsaka človeška celica, vsak atom bo razdeljen v računske operacije, tako da bo računalnik lahko ustvaril popolno človeško kopijo v navidezni resničnosti.

Natančno simulacijo imenujemo emulacija /.../ Zdaj je ključno vprašanje: ali obstajajo emulirani ljudje? Z vidika simuliranih ljudi, da. /.../ Emulirani ljudje preprosto ne zmorejo spoznati, da »v resničnosti« obstajajo v računalniku, da so zgolj simulirani in neresnični. Iz programa, v katerem se nahajajo, nimajo dostopa do resnične tvarine, do snovnega računalnika. Lahko si predstavljamo izredno situacijo: popolna simulacija, emulacija celotnega fizičnega univerzuma, ki vsebuje vsa, tudi v resničnem univerzumu bivajoča bitja, in popolnoma potvarja časovni razvoj dejanskega univerzuma.

Ta emulirani svet ponuja vse vidike rajskega sveta.

Emulirano telo bi bilo v primerjavi s sedanjim telesom izboljšano. Zakoni simuliranega sveta bi bili tako spremenjeni, da ne bi nastopila druga fizična smrt. Tu bi se lahko naslonili na Pavla (1 Kor 14, 42–44) in simulirano telo imenovali ‘duhovno telo’, saj obstaja iz enake snovi kot človeški duh: ‘misel v Duhu'.

In kdo bo programiral ta vsevedni super računalnik? Kdo bo gospodar v življenje priklicanih svetov, v katerih ni smrti? Super računalnik sam! Nekega dne bo samoumevno prekoračil prag in se programiral sam. Postal bo samoustvarjalna, samoobnavljajoča se bit.

Zbiral bo vse informacije o univerzumu, z njimi eksperimentiral in tako segel čez vse omejitve človeške inteligence. Privzel bo nesnovno obliko, tako preživel razpad univerzuma in iz sebe obnavljal univerzume. Naslanjajoč se na Teilharda de Chardina imenuje Tipler to zadnjo, močno zgoščeno, z vsemi informacijami preteklih univerzumov naloženo točko – točko omega.

Brez nadaljnjega lahko rečemo, da je točka omega vsevedna; ve vse, kar je možno vedeti o fizikalnem univerzumu (torej tudi vse o sebi).

Ko gre skozi lastno smrt, doživi univerzum ponovno rojstvo v zavesti omega Boga. Samoumevno, da takrat ne obstaja več nobena oblika doslej znanega življenja. A to ni Tiplerjev problem. Univerzum ni nastal zato, da bi proizvajal oblike, nastal je zaradi slučajne informacije, zmožnosti atoma, da lahko veže nase kaj drugega. Tako so v milijardah let nastajale različne oblike, in izginjale, če niso zmogle preživeti. Človeška oblika je le ena med njimi in bo zato v prihodnosti izumrla.

Tudi o tem človeku Bryson napeto poroča. V uvodu Male zgodbe zapiše:

V začetku so se morali za ustvaritev njegove navzočnosti na Zemlji združiti bilijoni letečih atomov v raznovrstno sestavljenem in visoko sodelujočem modelu. Ta red je tako zapleten in enkraten, da ni bil ustvarjen nikoli prej, ampak samo enkrat.

V mnogih (kakor upamo) prihodnjih letih se bodo ti drobceni delci brez odpora ukvarjali z milijardami inteligentnih, povezanih aktivnosti, ki so potrebne za vzdrževanje njihovega življenja in za izkušanje v najbolj prijetnem, čeprav na splošno tudi premalo cenjenem stanju, imenovanem obstoj.

Tipler ne prepozna nič od najbolj prijetnega, ker gleda skozi očala predsodkov. Zanj človek ni nič več kot majhen plus in majhen minus. Kar ostane, je zgolj informacija. Življenje je po naravnem izboru ohranjena informacija. Življenje je /.../ vrsta informacijske predelave, človeški duh – kakor tudi duša – pa zelo raznovrsten računalniški program.

Kakor lahko danes na drobcen tranzistorski čip naložimo na milijone informacij, bomo (verjetno) v ne tako daljni prihodnosti te informacije stisnili na nekaj atomov. Tako je po Tiplerju kljub vsem katastrofam zagotovljen nadaljnji obstoj življenja. Predelava informacij. Brez cilja in brez smisla.

V Tiplerjeve ideje so podvomili tudi njegovi kolegi. A logika je na dlani. Nestabilni kozmos bo le še omejen čas nudil življenjske možnosti, in če ne poznamo nobene višje ravni duhovnega osmišljanja, nam ne preostane nič drugega kot le iskanje popolnosti v obstoječi resničnosti.

Tiplerjeva predstava o človeški prihodnosti, temelječa na materialistični doktrini uradne znanosti, je zastrašujoča in brez iluzij. Če pustimo ob strani nepopolne možnosti v svetu, ki obstaja le zato, da bi pomiril svojo žejo po znanju in dokazal svojo moč, se moramo prepustiti tveganemu in negotovemu podvigu: v nepreračunljivi naravi si mukoma omogočiti nadaljnji obstoj. Kaj žalostna perspektiva – biti nesmrten kot računalniška bitja!

Najbolj žalostno pa je, da se je prava in velika ideja nesmrtnosti človeške biti izkrivila v tako grotesko. Samo duhovno telo, samo računalniška emulacija zmore vstati brez druge smrti: sedanje, iz materije obstoječe telo ne bi moglo preživeti ekstremne vročine v bližini končne singularnosti. Drži. Tudi Pavel pravi v 1Kor 15,50: Meso in kri ne moreta podedovati Božjega kraljestva.

Gnan z idejo vstajenja v velikih religijah je Tipler ustvaril svoj dokaz Boga. Njegov omega Bog obstaja iz znanja in izkušenj eonov evolucijskega nastajanja in minevanja. Pregleduje gigantske časovne prostore, a kljub temu ostaja nastali, iz časa in prostora ustvarjeni Bog.

Jaz sem Alfa in Omega, pravi na drugi strani Jezus, toda njegovo delovanje izvira iz obstoja večnega Boga, ki je zunaj časa in prostora vedno bil, večno bo in se človeku znova razodeva. Samo znanje o večnem naravnem redu daje vstajenju resnični smisel. Nesmrtni človek ne more biti ustvarjen iz računalnika, kajti telo vstajenja ni kopija starega dialektičnega telesa in svet Duha ne nastane z digitalnimi manipulacijami! Nesmrtnost obstaja samo v razsežnosti, do katere dialektični človek nima dostopa.

Nepoznani kozmos je bil iz sveta popolnosti priklican v bivanje kot časovno-prostorski zasilni red. S transfiguracijo se prvobitni duhovni človek lahko ponovno prebudi v svetu popolnosti, v polju zunaj prostora in časa, v polju prvobitnega, večnega življenja. Časni človek te večnosti ne more dojeti, čeprav jo globoko v sebi sluti. O tem pričajo tudi Tiplerjevi razmisleki, kakor koli izkrivljeni so že.

Pot vstajenja duhovnega človeka je danes zelo konkretna. Da bi lahko hodil po njej, mora jasno razmejiti ta svet in ta obstoj na eni strani ter Božji svet in večno bivanje na drugi. Kajti samo v razgledu večnosti se zgodovina časnosti pokaže tudi v evoluciji človeka, njegovega smisla. Kdor na tok dialektičnega razvoja ne more gledati z nadosebnega razgleda, lahko gleda le zrcaljenje svoje nepopolne zavesti. Ljudje, kakršen je Tipler, zmorejo pogledati preko nepopolnosti in ustvarjati iz podzavestnega izvira intuicije, vendar jo zrcalo njihove zavesti ogrne v staro, poznano oblačilo.

Znanost novega časa ima popolnoma prav, ko pravi, naj bi človek hrepenel, raziskoval in uporabljal svoj razum. Resnični raziskovalec pa bo predvsem spoznaval omejitve svojih zmožnosti. Uvidel bo, da zgolj z mišljenjem ne more doseči resničnega spoznanja. Odkril bo, da tisto, kar potrebuje, ni vezano na prostor, čas in obliko. V svoji notranjosti bo potem ponovno našel skrite zmožnosti, izhajajoče iz petega elementa, petega, ognjenega etra.

Jezusovo življenje dokazuje, kaj sledi življenju iz ognjenega etra: nerazumevanje in zavračanje. Pusti se poniževati, zasmehovati, klevetati in celo ubiti. V očeh pametnih je brez moči, kajti bistvenega ne razumejo: da se Božja sila v tem svetu ne more in noče dokazovati. In ko satan Jezusu ponudi vsa kraljestva tega sveta, jih Jezus zavrne, kajti v prostoročasnem svetu se Božja popolnost ne more izraziti, lahko se izrazi le popačeno in izkrivljeno.

Dejanski dostop do življenjskih procesov in zakonov stvarstva je mogoč le, če začne v človeški duši delovati peta sila, ognjeni eter, ki je del Božje popolnosti. In ko le-ta oživi v človekovi zavestni izkušnji, mu razkrije smisel življenja in dialektičnega življenjskega polja. Če zavest ta smisel najde, se preneha spraševati po obstoju Boga.

Kajti Bog je najgloblji smisel v vsej materiji, je zmožnost za popolnost, povezovalec vsega bivajočega, vsakega atoma vseh svetov. Tako Bog živi v človekovem hrepenenju po popolnosti; to je njegova vsemogočnost. In ko se duša in duh v najbolj notranjem človekovem bistvu povežeta z vsem obstoječim, postane tudi človek vsemogočen. Evangelij po Tomažu pravi: Kdor išče, ne neha prej iskati, dokler ne najde, in ko najde, je pretresen, začuden. In potem zavlada vsemirju.

Govorimo o vsemogočnosti, o Božji vsemogočnosti. Vsemogočen je torej Bog sam. Doseči vsemogočnost pomeni prodreti do bistva Boga, ga biti deležen. In ker je Božje bistvo vedno povezano z ognjem, lahko razumete, da kandidat obvladuje peti eter, ognjeni eter, in tako tudi bistvo atoma.

Tako postane vsemogoč. Božjo vseprisotnost, Božjo moč, vsebuje peti vidik atoma, in če se človek tej moči odpre, postane eno z Bogom. Eno z bistvom Vserazodetja vse do atoma. Tako se zanj odpre zakladnica Božje sile, vsemogočnost.

(Kitajska gnoza, komentarji k Dao de jingu, Jan van Rijckenborgh, Catharose de Petri, Rozekruis Pers, 1988, Haarlem.)

www.lectoriumrosicrucianum.org/slovenia/index.htm