Več kot 1500 udeležencev Svetovne mirovne ženske konference iz vseh koncev sveta, ki se je med 10. in 15. julijem zbralo v konferenčnem centru prestižnega hotela Adam's Mark v  Dallasu v Texasu, je razpravljalo o miru v svetu, o tem, zakaj so ženske tiste, ki lahko bistveno pripomorejo k miru in o tem, kje se pravzaprav gradijo temelji miru.

»Naše poslanstvo je zagotoviti varen prostor za ženske vseh držav sveta, kjer se lahko srečajo, podelijo svoje izkušnje, znanja in oblikujejo akcijski plan za mir v svetu,« pravi Carol Crabtree Donovan, trenutna predsednica organizacije Peacmakers Incorporated (neprofitna in nestrankarska organizacija, ustanovljena leta 1988 z namenom, da sponzorira ženske svetovne mirovne konference) in gostiteljica konference. »Cilj konference je opremiti vse promotorje miru z znanjem in učenjem mirovnih tehnik, kot so meditacija, pogajanja in komunikacija.«

V času konference se je zvrstilo ogromno predavanj, seminarjev in delavnic, vse z vsebino, ki se je nanašala na ženske in mir. Manjkali nista niti jutranja meditacija in joga, ter dnevni in večerni kulturni program, ki je povezoval vsa predavanja in delavnice. Pogled na zbrane iz različnih držav, kultur, različnih starosti, filozofij in poklicev na enem samem mestu, da podelijo svoje izkušnje, poglede na svet, pripravljeni da zvejo več in da se podprejo med sabo v svojem lastnem in skupnem prizadevanju k mirnejšemu svetu, je bil navdihujoč.

Čas je za ženske
Zakaj ženske in ženska konferenca?  Da ne bi mislili, udeleženci konference so bili tudi moški, čeprav moram priznati, da so bili resnično v manjšini. In presenetljivo, tudi ti so se strinjali, da je prišel čas za ženske.

Ženska narava je drugačna od moške. O tej temi je spisano že veliko literature, pa vendar je nanjo vredno znova opozoriti.  Mož žensk ni v tekmovanju z moškimi, ni v prevzemanju položajev in vodilnih mest, ki v današnji družbi še vedno tako radi pripadajo moškim. In ne pomeni borbe proti moškim. Daleč od tega. Moč žensk se skriva v njihovi notranji moči, v ženski gracioznosti in nežnosti, v ženski, ki rojeva novo življenje, v ženski, ki nosi znanja svojih babic in mater, v ženski, ki ve, kdo je in stoji pokončno, izžareva svojo notranjo lepoto in modrost. V ženski, ki svojih moči ni razdala naokrog, ampak je zanje prevzela vso odgovornost. Pa vendar vse to počne v vsej svoji milini in nežnosti. V ženski, ki vzgaja otroke, saj so prav ti tisti, ki bodo gradili nov svet. V njej, ki s svojo ženskostjo stoji ob strani moškemu. Brez odvečnih besed, brez dokazovanih dejanj in brez tekmovanja. V miru. Ženska na vodilnem položaju lahko tako deluje topleje, zrelo in z občutkom za pravi čas. Njene odločitve izhajajo iz njenega usklajenega razumskega in intuitivnega vedenja, v duhu družinskih vrednot, s posluhom za posameznika in s smislom za skupno dobro. S tem lahko postavijo temelje nove, toplejše in pravičnejše družbe, v kateri se bo našlo mesto za posameznika, za družbo, ki bo stremela k razvoju, ki bo prinesel nekaj dobrega vsem skupaj in vsakemu posebej. 

Zveza trinajstih staroselk – babic
Otvoritev konference je potekala v znamenju tradicije in starih znanj, ki jih nosijo modre ženske, ki še živijo v stiku z naravo in poznajo moči, ki jih nosimo v sebi ženske in se jih tako bojimo prepoznati in začeti odgovorno uporabljati.
13 avtohtonih prebivalk iz vseh koncev sveta: Severne, Srednje in Južne Amerike, Tibeta, Afrike in Nepala se je prvič zbralo skupaj oktobra 2004 in takrat ustanovilo Mednarodni svet trinajstih avtohtonih babic. 13 različnih kultur združenih v eno samo zvezo, ki ima eno samo nalogo: podpiranje v molitvi, izobraževanje in zdravljenje Zemlje in vseh njenih prebivalcev, posebej otrok. V Dallasu so bile tri predstavnice, in sicer babica Agnes iz Oregona, Severne Amerike, babica Tsering iz Tibeta in babica Flordemayo iz New Mexica, Srednje Amerike.

Vse v svojih poznih letih, vse v resnici babice (čeprav biti babica ne pomeni, da mora ženska imeti otroke, biti babica se nanaša na znanja naših prednikov, na modrosti, ki so jih poznale naše babice) in vse močne ženske, ki nosijo v sebi vsa prvinska znanja, ki nam jih danes, ženskam, resnično primanjkuje.

Kako lepo je videti tako spoštovanje med sabo, usklajeno delovanje, milino in hkrati moč teh babic. Njihova zveza je lahko resničen zgled, kako lahko ljudje različnih narodnosti in kultur, ki govorijo 7 različnih jezikov, delujejo skupaj za skupno dobro in v miru.  Pot, ki jo hodijo jih je pripeljala do srečanja z Dalajlamo, letos jeseni se bodo srečale s papežem, njihovi projekti, ki jih izvajajo po svetu, pa vključujejo predvsem pomoč otrokom.

Kakšno je torej njihovo poslanstvo?
Babice pravijo: » Smo En glas. Vaš glas. Želimo ohraniti naš planet, ženske in otroke zdrave. Spet moramo najti stik z naravo, začeti živeti po naravnem času. Naši predsedniki sploh ne skrbijo za okolje, to je potrebno spremeniti.Ženske so tiste, ki lahko močno doprinesejo k tej spremembi. S prevzemom vodilnih položajev v lokalnih skupnostih in vzgojo otrok, se lahko začnejo spremembe hitreje širiti navzven. Ženska modrost se mora ponovno vrniti v vsakdanjo uporabo. Naše poslanstvo je zdraviti zemljo, izobraževati ženske in otroke, širiti stara znanja, modrosti, kako živeti v sožitju z naravo-z rastlinami in živalmi, širiti mir in harmonijo.«

Mir prinaša dobiček
Ena od tez mirovne konference in organizacije Peacmakers Inc., ki promovira mir v svetu je, da je mir dobičkonosen. Zakaj je danes toliko vojn? Ravno zaradi tega, ker vojne prinašajo dobiček. Če pa bi se vsak posameznik zavedal pri sebi, da je mir tisti, v katerem je edino možno življenje - življenje v obilju, bi bila slika v svetu verjetno precej drugačna. Veliko je dobrih idej, ki se že udejanjajo v praksi. Ekonomija blagovne izmenjave, poštene delitve dobička, darilna ekonomija, za vse že obstajajo modeli, ki se že izvajajo v praksi in dokazujejo, da je pravična delitev dobrin možna. Ne le možna, celo edina, ki bo preživela na dolgi rok.

Mir in umetnost
Spoznanje, da je umetnost tista, ki lahko razširi spoznanja o miru po svetu, je prevladovalo med vsemi govornicami. Pesem in ples lahko poneseta idejo o miru dlje kot tisoč izgovorjenih besed. Umetnost je vedno služila kot inspiracija ljudem, ogledalo časa in tudi danes ni prav nič drugače. Politika se menja, umetnost pa ostaja, kar pomeni, da lahko vsa umetniška dela, vse stvaritve, namenjene širjenju zavesti miru med ljudmi, dosežejo veliko večjo moč in služijo kot stebri mirne družbe, države, sveta.  Umetniki, ki se zavedajo pomena miru za naš svet, lahko s svojim prispevkom dosežejo širšo javnost, tako lokalno kot tudi globalno. Takšna usmeritev energij v eno samo vizijo, ki vključuje skupen cilj za človeštvo, lahko resnično postavi v ospredje misel o dobrem, lepem svetu.

V dneh konference so se s svojo kulturo, tradicionalnimi pesmimi in plesi predstavile tudi posamezne države. Med odmori so se zvrstile razne kulturne točke in umetnost je tako predstavljala rdečo nit celotnega dogajanja ter s tem dokazala, da se mir vedno zgodi takrat, ko vsa srca praznujejo v smehu in radosti.

Vloga medijev
V množičnih medijih se še vedno nadaljujejo z objavljanjem slik in zgodb o nasilju. Še vedno se ne zavedajo, da s tem ustvarjajo tudi takšno realnost družbe in s tem vplivajo na miselnost ljudi, da živijo v takšnih družbi. Kamor je usmerjen naš fokus, to postane tudi naša realnost. Večina udeležencev se je strinjala, da v medijih primanjkuje dobrih novic, pozitivnih sporočil in usmeritev k grajenju pozitivnih družbenih vrednot skozi poročanja novinarjev. In kje je rešitev? Potrebno je začeti pri izobraževalnem sistemu. Vzgoja otrok, zavedanje žensk in današnji čas tehnologije, ki omogoča hitro in globalno komunikacijo, lahko pripomorejo k širitvi novih idej, k povezovanju žensk v organizacije, ki lahko vplivajo na lokalno skupnost in s tem na večjo aktivnost ljudstva, da zahteva nove vsebine, ki bodo zadovoljile potrebe po dobrih novicah v množičnih medijih.

»Novinarji vse prevečkrat pozabijo odgovoriti na eno od petih temeljnih novinarskih vprašanj. To je Zakaj?«, pravi Vivian Castleberry, vzor vsem, ki delujejo na področju komunikacije in »glavna krivka« za to, da sploh obstaja takšna konferenca.

Srečati žensko v poznih 70-ih s toliko energije in živahnosti je posebno doživetje. Njeni govori izhajajo iz lastnih izkušenj in s tem dajejo inspiracijo prav vsem, ki jo slišijo.
Vivian, ustanoviteljica organizacije Peacemarkers Incorporated, predsednica prve Svetovne mirovne ženske konference (1988) in nagrajenka s številnimi nagradami za izjemne dosežke v komunikaciji, je bila prva ženska, ki so jo imenovali v uredniški odbor pri časniku Dallas Morning News. Med leti 1954 in 1984 je njeno predano delo urednice imenovanega dnevnika, doprineslo k priznanju žensk na vodilnih mestih. Njeno delo ji je prineslo številne novinarske nagrade in priznanja, leta 1984 pa je bila sprejeta tudi v Texas Women's Hall of Fame. Napisala je štiri knjige, ob njeni že kar visoki starosti pa Vivian ostaja aktivna promotorka miru, njen zgled aktivnosti, dejavnosti in promociji miru, pa prinaša vsem ženskam inspiracijo, da je možno prav vse in da je predanost dobremu tista, ki lahko prinese izjemne rezultate.

Nemir na mirovni konferenci
Tri slavnostne govornice so se s svojimi govori zvrstile pred polno dvorano v treh zaporednih večerih. Tri različne ženske, predstavnice različnih držav, ki jih povezuje ena skupna točka. Vsaka od njih je namreč z delovanjem na svojem področju močno zaznamovala prispevek k miru ne le v svoji državi, temveč tudi izven teh meja in si s tem prislužila Nobelovo nagrado.

Govor Betty Williams, nobelove nagrajenke za prispevek k širjenju miru v svoji rodni državi Irski in ustanoviteljice fundacije, ki pomaga otrokom, žrtvam nasilja, pred 1000 ljudmi, pa je v Dallasu povzročil pravi pretres in spodnesel vsa prizadevanja konference, da bi bila s svojo vsebino tudi sama zgled miru. Williamsova je v navalu čustev namreč izjavila, da bi najraje ubila predsednika Busha. Takšna izjava nekoga, ki naj bi stremel k miru, je seveda sprožila val ogorčenja v Dallasu in mediji so se takoj razpisali. Na radijskih in televizijskih programih se je razpravljalo o izjavi in v prostorih hotela, kjer je potekala mirovna konferenca, se je naenkrat trlo policistov. Betty Williams se je sicer javno opravičila, a vendar je ta dogodek močno zaznamoval samo konferenco in povzročil kar nekaj škode tako organizatorjem kot tudi udeležencem.

Ali smo torej na pravi poti?
Vsaka pot je prava. Čeprav se na videz morda ne zdi tako. Amerika je še vedno polna velikih besed in velikih idej. Polna blišča po eni strani, ki pa se lahko kmalu izkaže za svoje popolno nasprotje. Nekatere velike besede razpadejo v prah, ko je čas, da se jih podpre z dejanji. Shakespeare bi rekel: »Mnogo hrupa za nič« in takšen je lahko opis enega trenutnega stanja. A vendarle. 3. svetovna mirovna ženska konferenca je pokazala, da obstaja veliko svetlih točk, ki kažejo napredek. In te je bilo vredno videti, srečati in doživeti. Lepo je srečati sestre in brate različnih ras, narodnosti, različnih življenjskih filozofij, prepričanj na enem mestu z enim skupnim ciljem. Vsak prebujen posameznik šteje in kot kaže nas je v svetu vedno več. Mir se začne v lastni biti. V srcu pri vsakem posamezniku. Kajti, ko je človek miren, potem se mir odraža tudi v njegovih dejanjih. In tako korak za korakom prihaja do širjenja v svet. Upanje o dobrem, mirnem, veselem svetu tako ostaja in se krepi. Slovenci pa smo lahko ponosni nase in na svojo čudovito deželo.

Andreja Cepuš

Vse različne, vse enake...na skrajni levi predsednica konference Carol Crabtree Donovan

Vivian Castleberry in Andreja Cepuš